Strokovnjaki uporabljajo otroško risbo kot eno izmed pomožnih sredstev pri ugotavljanju njegovega razvoja, njegovih konfliktov in težav. Z risbo pogosto izrazi tisto, česar z besedami ne zna ali ne more. V takih primerih ima torej risba diagnostični in terapevtski pomen. Pravijo tudi, da otrok ničesar ne nariše naključno in vse, kar ustvari, ima nek pomen. Lahko rečemo, da otrokova risba nikoli ne laže. Otrok jo dojema tako, kot čuti – kaj pa odrasli? Največkrat ne razumejo skritega pomena male umetnine.

Čečkanje

Otrok najprej »riše« tako, da vleče svinčnik po papirju. Črte, ki jih naredi, imajo obliko nepravilnih krogov in so izraz otrokove motorike. Za otroka je na tej stopnji risanje pomembno kot igra ali gibanje.

Glavonožec

Glavonožec je otrokova prva upodobitev človeške figure. Malček nariše krog, iz katerega potegne poljubno število črt, lahko so vodoravne ali navpične. V notranjosti kroga nariše nekaj manjših krogov za oči, nos in usta. Prvi glavonožci se pojavijo okrog tretjega leta otrokove starosti.

Simbolično risanje

Risbe malega umetnika že nekaj pomenijo. Otroci človeško telo rišejo kot glavonožca, drevo pa je navadno v obliki navpične črte, na kateri je krog. Predmeti na sliki so "razmetani" naključno, vmes pa so tudi taki, ki so brez smisla, za odrasle, seveda. V obdobju simboličnega risanja otrok še ne more dojeti prostorske in časovne povezanosti.

Rentgenska slika

Otrok ne nariše stvari tako, kot jo vidi, ampak nariše vse, kar o tej stvari ve. Če bo narisal hišo, se bo skozi zidove videla notranjost, če pa bo narisal nosečo mamico, se bo v njenem trebuščku videl dojenček.

Realistična slika

Na otrokovi risbi se že vidi, da ima človek pet prstov na roki, pojavljati se začnejo dinamične slike, to pomeni, da nariše tudi človeka v gibanju. Okrog devetega leta se pri risanju že pojavi globina, predmeti se prekrivajo in imajo sence. Risba se spreminja tudi v obdobju pubertete in še pozneje.

Iz otrokove risbe se lahko že zelo zgodaj razbere njegov značaj in posebnosti. Otroci, ki so negotovi in občutljivi, rišejo negotove, šibke linije. Za risanje največkrat uporabljajo navaden svinčnik ali barvice temnih barv. Temna ali celo črna barva lahko pomeni, da je malček žalosten, nemočen. Če otrok zelo pogosto ali celo vedno uporablja le temne barve, je velika verjetnost, da se mu dogaja nekaj neprijetnega.

Ravno obratno je pri temperamentnih otrocih. Ti mali odločneži rišejo z močnejšimi potezami, uporabljajo svetle in žive barve. Če otrok riše velike oblike, kaže, da je samozavesten. Majhne pa lahko povedo, da je skromen in mu primanjkuje samozavesti.

Moja družina

V enem od testov, ki ga uporabljajo psihologi, otrok nariše svojo družino. Pri taki risbi ugotavljajo vlogo posameznega člana v družini in medsebojne odnose. Veliko pove tudi to, kako je upodobil samega sebe. S tem, kako je narisal določenega člana družine, bo »povedal,« kaj do njega čuti. Če bo oče v njegovi risbi majhen in nekje v kotu lista, vsi ostali pa veliki in v ospredju, bi to lahko pomenilo, da ga pogreša ali pa se ga boji.

Sonček, hiša in drevo

Otroci največkrat in zelo radi rišejo ljudi, hiše, sonce in drevesa. Pomirjeni ste lahko, če bosta sonce in človek enake barve in je malček obema narisal oči in usta. To pomeni, da je otrok duševno zdrav in živi v normalnih družinskih razmerah. Kadar pa bo imelo sonce na otrokovi risbi oči, človek pa ne, je to lahko znamenje, da se v otrokovi družini dogaja nekaj neprijetnega.

Strokovnjaki menijo, da je pomemben tudi položaj določenega lika na papirju. Če je, na primer, sonce na levi strani, potem sije tudi v sedanjem otrokovem življenju; otroci, ki imajo težave in se ne počutijo varno, pa narišejo sonce na desni strani lista.

Hiša ponazarja človeka, z njeno podobo lahko izveste, v kolikšni meri se počuti varno. Okna na hiši ponazarjajo njegov notranji, zunanji svet in njegovo odprtost. Pomembno je, ali so okna odprta, zaprta ali zamrežena.

Poglobite se v otrokovo risbo

V današnjem »norem« svetu vse preveč hitimo. Kdaj ste si nazadnje vzeli čas in z zanimanjem pogledali risbico, ki vam jo je otrok molel pod nos, takoj ko ste prišli ponj v vrtec? Veliko bi lahko izvedeli o njegovih občutkih. Vzemite si čas za malčkovo umetnino in pustite, da vam pove, kaj je narisal, čeprav boste vi videli le čečkanje.

Nekaj nasvetov

Otrok naj bi po drugem letu starosti že znal narisati preproste, razpoznavne oblike. Če štiriletnik še vedno samo čečka, sta lahko temu vzrok upočasnjen psihomotorični razvoj ali pomanjkanje grafomotoričnih vzpodbud. Posvetujete se z zdravnikom ali psihologom. Posebno pozornost si zaslužijo risbe, ki ne vsebujejo barv, oziroma so temne ali sive, saj s tem otrok izraža podzavestno žalost. Če opazite, da se otroku pri risanju tresejo roke, gre lahko za tremor in je ravno tako potreben posvet s strokovnjakom. Otroku nikar ne vsiljujte oblik in barv. Če nariše kravo zelene barve, ga ne popravljajte; takšno pač vidi.

No, pa nikar ga ne priganjajte, naj vam nariše nekaj, o čemer ste pravkar brali! Otrok mora biti za risanje sproščen in nanj pripravljen. Lahko rišeta skupaj, vi pa medtem z enim očesom spremljajte njegovo stvaritev.