Ko sem prvič slišala govoriti Tomislava Kuljiša o zelo zahtevnih temah tako razumljivo z veliko smisla, sem to pot morala spoznati tudi sama, da bi jo lahko res razumela. Z delom na sebi poskušam bolje razumeti sebe in druge, predvsem pa biti tudi boljši starš, ki razume otroka in mu je v podporo. Na delavnici s terapevti IPD centra, ki ga je ustanovil Tomislav Kuljiš, sem prvič, ampak res prvič lahko ne samo na umski, intelektualni ravni, ampak tudi na telesni, čustveni doumela otroško stanje v določenih okoliščinah. Doumela tudi stanje svojega partnerja, staršev, prijateljev. Vpogled vase in v druge je tako globok, da šele zdaj razumem, kje se delo na sebi in spremembe sploh začnejo.

Stavek, ki ga Tomislav velikokrat pove in je v meni zelo močno vibriral predvsem v starševski želji dati otroku najboljšo sebe, zato da bo on dobro, je: »Ni tako pomembno, da je mama dobra, zelo pomembno pa je, da je mama dobro!«

»TO, DA SMO ŽIVČNI, ČUTIMO NEMIR, DA NISMO DOVOLJ PSIHIČNO MOČNI, DA SE NE ZMOREMO POSTAVITI ZASE, DA TRPIMO V LJUBEZNI, DA NE ZNAMO REČI NE, DA NAS JE STRAH, VSE TO JE POGOSTO POVEZANO Z IZKUŠNJO IZ ZGODNJEGA OTROŠTVA.«

In kako vem, ali sem dobro? Kako doseči, da sem dobro? Kako biti dobro tudi takrat, ko stvari niso idealne?

Sedela sva pod borovci, ob morju in poskušala zapisati zgodbo, ki bi vsaj približno predstavila vso širino in globino, ki jo delavnice Osebni razvoj in Naravno starševstvo imajo. Hvar je že peto leto poletna destinacija IPD centra za intenzivne petdnevne delavnice – med letom jih izvajajo v Zagrebu, na Reki, v Beogradu in zdaj dve letu tudi v Ljubljani.

Tomislav je začel delati na sebi z izobraževanjem za terapevta za integrirano telesno usmerjeno psihoterapijo. To, da smo živčni, da čutimo nemir, da morda sebe sploh ne čutimo, da nismo dovolj psihično močni, da se ne moremo postaviti zase, da se prevečkrat zaljubljamo, da trpimo v ljubezni, da ne znamo reči ne, da nismo samozavestni, da nas je strah, vse to je pogosto povezano z izkušnjo iz zgodnjega otroštva. Njegova teorija, da te stvari odpraviš, izboljšaš sebe in s tem kakovost življenja, pa je, da moramo izhajati iz pozicije otroka, in ne opazovalca otroka, kar je pogled običajne otroške psihologije.

»NA OTROKOV RAZVOJ MNOGO BOLJ VPLIVA TO, KAKŠNI SO STARŠI, KAKO SO, IN NE KAJ DELAJO.«

PRVIH ŠEST LET ZELO POMEMBNIH

Pa sem ga prosila, naj mi oriše, kako svoje otroštvo doživlja zdaj, po dolgih letih dela na sebi in terapevtskega dela z ljudmi. »Spomnim se, da sem bil, ko me je terapevtka na terapiji vprašala, kakšen odnos sem imel z mamo, užaljen in jezen, kaj me sploh sprašuje, ker je bilo super. Ne nosim kakšne velike travme, vidim pa, kako so name vplivale nekatere subtilne stvari, ki se mi prej sploh ne bi zdele pomembne. In v tem JE stvar. Ni stvar v tem, kaj so starši delali z mano. Bili so povprečno dobri in normalni starši. Ampak kar je name vplivalo in me zaznamovalo, je bila njihova problematika, ki so jo nosili iz svojega zgodnjega otroštva in ki se je niso zavedali.« Tomislav poudari, da je za človeški razvoj zelo pomembnih prvih šest let, še kako pa je pomembna tudi predrojstna faza, torej nosečnost. »Ko je bila moja mama noseča, je delala diplomsko nalogo in bila zato v velikem stresu. To je ena od stvari, ki je postavila moj nevrološki sistem, danes lahko s tem povežem del svojega nemira, ki sem ga povzel po njej. Verjamem, da bi se zdaj počutil drugače in se ne bi ukvarjal s to tematiko, če bi bila v teh devetih mesecih moja mama mirna. Poleg tega je morala zelo zgodaj nazaj v službo in mi z njo ni uspelo dokončati separacijsko-simbiotskega procesa, kar se je kasneje izražalo v mojem delovanju v partnerskih odnosih.«

»MAMA JE MORALA ZELO ZGODAJ NAZAJ V SLUŽBO IN MI Z NJO NI USPELO DOKONČATI SEPARACIJSKO-SIMBIOTSKEGA PROCESA, KAR SE JE KASNEJE IZRAŽALO V MOJEM DELOVANJU V PARTNERSKIH ODNOSIH.«

Na otrokov razvoj mnogo bolj vpliva to, kakšni so starši, kako so, in ne kaj delajo. Tomislav razloži, kako ukrepajo, če v center pridejo starši, ki imajo težave z otroki. »Vprašajo, kaj naj delajo z otrokom in kdaj. Ne gre za spreminjanje njihovega vedenja – čeprav se bo samodejno spreminjalo z delom na sebi –, veliko večji učinek na otroka je, če starš razreši svoje probleme. Da razvije zmožnost za povezovanje, za bližino, da bo mirnejši, da manjkrat čustveno eksplodira, da se ne jezi na otroka, da manj vpije, da mama namesto prestrašene in negotove osebe postane nekdo, ki je stabilen in otroku v trdno oporo.«

PREDAVANJE TOMISLAVA KULJIŠA V LJUBLJANI. V ČETRTEK, 3.10. OB 18.00, V KRISTALNI PALAČI, BTC CENTER. OBVEZNE PRIJAVE.

PRETEKLOST ZAPISANA V TELESU

Tako je začel njegov center, potem pa se je pojavila potreba, da gredo naprej, da si ljudje želijo spremembe tudi zaradi sebe, da želijo bolj kakovostno živeti. Začel se je razvijati program Osebni razvoj v IPD centru, ki uporablja isto znanje, kot ga uporabljajo v starševstvu, ker imata isto osnovno zgodbo, in je zdaj veliko obširnejše, znanstveno pojasnjeno in povezano s temami v odraslem obdobju.

»Problematika razumevanja zgodnjega razvoja v povezavi s kasnejšim razvojem je, da razumemo naš razvoj, naše vedenje na podlagi eksplicitnega spomina, torej da je pomembno tisto, česar se spomnimo, tisto, česar se ne, pa je nepomembno. A je prav nasprotno. Implicitni spomin, ki se ga največkrat ne zavedamo, je ta, ki nas je zaznamoval. To je ostalo zapisano v telesu. Ko rečem bodymind, mislim na integracijo enosti podzavestnega uma in telesa. Ta celota bodyminda nam šepeta, kakšen je za nas svet, kdo sem jaz. Bodymind se je izoblikoval v zgodnjem otroštvu z interakcijo s starši ali skrbniki, z ljudmi, ki so nam čustveno pomembni, in danes narekuje naše dojemanje stvarnosti. Niti partnerja niti otroka niti sveta okoli sebe ne vidimo, kot so, ampak jih vidimo v odtenkih iz naše preteklosti v sedanjost. Če želimo spremeniti sedanjost, moramo spremeniti preteklost.«

»IMPLICITNI SPOMIN, KI SE GA NAJVEČKRAT NE ZAVEDAMO, JE TA, KI NAS JE ZAZNAMOVAL. TO JE OSTALO ZAPISANO V TELESU.«

KJER JE PROBLEM, SE SKRIVA TUDI REŠITEV

Kot starš lahko z delom na sebi starševstvo oddelam tako, da bo prihodnost mojega otroka pozitivna, in ne obarvana s travmami, ki se jih niti ne zavedam, da jih imam, in jih tako nevede prenašam na otroka. »Telo in implicitni spomin nosita zgodbo o naši preteklosti,« pove Tomislav, zato so delavnice ves čas telesno orientirane in z vodenimi vajami prek odzivov našega telesa vstopamo v svoje pretekle zgodbe in jih tako popravljamo. »V zelo preprosti konstelaciji, ki jo naredimo s stoli in blazinami, lahko aktiviramo naš implicitni spomin in takrat začne govoriti naše telo, kako mi je bilo v neki situaciji. Če želimo narediti spremembo na tej ravni implicitnega spomina, moramo delati s telesno usmerjenimi pristopi. Tam, kjer je problem, se skriva tudi rešitev.« In tu se skriva bistvo vsega dela na sebi. »Običajno ljudem ni všeč, ko rečem, da delo na sebi ni samo branje knjig, ker po definiciji ne moremo narediti veliko. Vsekakor spodbujam k branju in izobraževanju, sam sem šel skozi ta proces uvida, razumevanja, to je zelo pomembna faza. Ampak ni končna, ker ostajamo nezadovoljni, ker zdaj vemo veliko, a še naprej delujemo enako. Še kar znorimo, če nam partner naredi kaj, kar nam ni všeč, še naprej imamo tremo pred publiko, še naprej smo rahlih živcev. Šele ko začnemo delati na ravni implicitnega spomina, globokih čustev, afektov, podzavestnih obrambnih mehanizmov, se začnemo spreminjati.«

»ŠE KAR ZNORIMO, ČE NAM PARTNER NAREDI KAJ, KAR NAM NI VŠEČ, ŠE NAPREJ IMAMO TREMO PRED PUBLIKO, ŠE NAPREJ SMO RAHLIH ŽIVCEV. ŠELE KO ZAČNEMO DELATI NA RAVNI IMPLICITNEGA SPOMINA, GLOBOKIH ČUSTEV, PODZAVESTNIH OBRAMBNIH MEHANIZMOV, SE ZAČNEMO SPREMINJATI.«

In še kako res je, da se delo na sebi nikoli ne konča. A s pomočjo tega znanja, pravi Tomislav, ga opravljaš z veseljem. »Tudi jaz kot terapevt še vedno delam na sebi, svoje probleme vidim veliko bolj jasno. Vedno imam točke, ki jih zaradi svojih obrambnih mehanizmov ne vidim in mi jih mora pokazati moj terapevt. Nismo idealni, vendar se velik napredek vidi že v nekaj letih.«

Ideja osebnega razvoja je nova ideja v družbi in nam kaže, da nam ni treba ostati taki, kot smo, če si tega ne želimo. Večinoma lahko spremenimo vse te problematike, ki kvarijo kakovost našega življenja, in z delom na sebi dosežemo, da smo vse boljši, mirnejši, se bolje razumemo s partnerjem, otroki, svetom in sabo. Zunanje stvari nam ne spodnašajo tal pod nogami, ampak razvijemo zmožnost, da sami stabilno ohranjamo svoje dobro stanje in nismo odvisni od države, politikov, medijev, sodelavcev, šefa, partnerja ...

»Preteklo bo vsaj še deset let, da bo ta tema postala del normalnega življenja. Trenutno smo v naših deželah bolj privrženci slogana 'volk dlako menja, narave nikoli'. Ostajati zvest svoji dimenziji je nekaj, s čimer se ljudje hvalijo. Ampak meni to bolj zveni kot: 'Imam pokvarjene zobe in nikoli jih ne bom popravil in vedno bom tak in to je ok in sem faca, ker imam take zobe.' (smeh)«

Tomislava Kuljiša lahko ujamete v živo v Ljubljani na predavanju VPLIV ZGODNJEGA RAZVOJA NA ŽIVLJENJE, v četrtek, 3. 10., od 18.00 do 20.30 v Kristalni palači, BTC center.

Več informacij in obvezne prijave na https://ipd-center.eu/predavanje-utjecaj-ranog-razvoja-na-zivot/

_______

PREDAVANJE bo v četrtek, 3.10., od 18.00 do 20.30, v Kristalni palači, BTC Center (Vstopnica stane 20 EUR).

Vse informacije in prijave ne ljubljana@ipd-center.eu

Podatki za plačilo:

Zgodnji razvoj d.o.o.

TRR za nakazilo: SI56 0205 8026 3009 428

V opisu plačila obvezno navedite ime osebe, ki pride na predavanje. Kopijo bančnega nakazila pa pošljite na ljubljana@ipd-center.eu, da vam lahko pošljemo račun in potrdilo o rezervaciji.

Naročnik oglasa je Zgodnji Razvoj d.o.o.