V enem tednu skozi program stopi več kot sto otrok iz vse regije. Namesto telefonov jih čakajo ustvarjalnost, šport, igre, narava, smeh in prijateljstva. Za starše je to neprecenljiva pomoč v času počitnic, za otroke pa pogosto eden najlepših tednov v letu.
Za zgodbo, ki je postala zgled številnim, stoji predsednica društva Mateja Kos, ženska, ki verjame, da lahko skupnost otrokom podari nekaj, česar ni mogoče kupiti: občutek pripadnosti, sprejetosti in brezskrbnega otroštva.
Mateja Kos je predsednica Kulturnega društva Podkum, dolgoletna prostovoljka in ena ključnih pobudnic projekta Urlaub na vasi. Že več kot dvajset let svoje znanje, čas in energijo namenja razvoju domačega kraja ter ustvarjanju dejavnosti za otroke in mlade. Poleg vodenja društva piše gledališke igre, vodi otroško dramsko skupino, sodeluje pri številnih prostovoljskih projektih in povezuje ljudi različnih generacij.
Njeno delo je bilo prepoznano tudi na državni ravni, saj je prejela priznanje predsednika Republike Slovenije za prostovoljstvo, Občina Zagorje ob Savi pa ji je podelila tudi priznanje dr. Slavka Gruma.
Za projektom, ki vsako poletje združi več kot sto otrok in desetine prostovoljcev, stojijo ljudje z veliko začetnico. Ljudje, ki verjamejo v moč skupnosti, v otroštvo, preživeto v naravi in v to, da lahko že majhna skupina predanih posameznikov ustvari nepozabne spomine za številne družine. Med njimi je tudi Mateja, ki s svojo srčnostjo, neizmerno energijo in predanostjo že vrsto let povezuje ljudi ter dokazuje, da prostovoljstvo ni le pomoč drugim, temveč način življenja.
Z njo smo se pogovarjali o začetkih projekta Urlaub na vasi, izzivih, ki jih prinaša organizacija tako velikega dogodka, nepozabnih zgodbah otrok in prostovoljcev ter o tem, zakaj verjame, da je največje bogastvo, ki ga lahko podarimo otroku, občutek, da nekam pripada.

Urlaub na vasi danes velja za eno najlepših počitniških zgodb v Zasavju. Kako se je pravzaprav vse skupaj začelo?
Zgodba poletnega Urlauba na vasi se je začela leta 2015, potem ko se je leto prej zaključila zgodba župnijskega Oratorija. Želeli smo ustvariti program, ki bo dostopen vsem otrokom, ne glede na veroizpoved ali socialni položaj. Večina nas je imela že izkušnje kot animatorji, zato smo se člani kulturnega društva na prvem sestanku odločili, da pripravimo kakovosten program, vendar s čim manj stroški.
Naš namen je bil otrokom ustvariti lepe trenutke, nepozabna doživetja in prijateljsko okolje, v katerem se bodo dobro počutili ter še dolgo govorili o tem, kaj so doživeli.
Za to ni potrebno organizirati izleta, ki je velik finančni zalogaj. Dovolj je napolniti škafe z vodo, pripraviti vodne balončke in zabava se lahko začne. Doma smo v hribih, ki skrivajo veliko čudovitih kotičkov, dostopnih peš. Zato organiziramo pohode, oglede zanimivosti in različne dejavnosti v naravi.
Pomemben cilj pa je bil tudi pomagati staršem pri varstvu otrok med poletnimi počitnicami. Danes veliko babic in dedkov še vedno hodi v službo, dopusta pa ni toliko, da bi lahko bili starši doma vse poletje. Zato naš program poteka do 17. ure, da lahko otroci počakajo tudi starše, ki se iz službe vračajo iz Ljubljane.
Ste si ob prvih korakih predstavljali, da bo program nekoč gostil več kot sto otrok?
Ko smo začeli, si niti predstavljali nismo, da bo projekt postal tako prepoznaven. Sprva so Urlaub na vasi obiskovali predvsem otroci iz naše krajevne skupnosti. Tretje leto so začeli prihajati tudi otroci iz Zagorja, peto leto pa je sledil pravi razcvet. Očitno se dober glas res hitro širi.

Kaj je bila vaša prvotna želja oziroma vizija?
Sprva je bila naša glavna želja ponuditi kakovostno počitniško varstvo. Kasneje pa se je vizija razširila. Vedno več poudarka namenjamo vzgoji skozi igro, druženju in ozaveščanju o prekomerni uporabi elektronskih naprav in ekološkem odnosu do narave. Otroci se morajo igrati, pogovarjati in preživljati čas drug z drugim, pri tem pa se kulturno in spoštljivo obnašati do drugih, narave in stvari.
Danes se pogosto govori o tem, da skupnosti niso več tako povezane, kot so bile nekoč. Se vi s tem strinjate ali Podkum dokazuje ravno nasprotno?
Mislim, da dokazujemo, da se lahko tam, kjer je volja, premikajo tudi gore. Naš poletni program poveže celotno skupnost – domača društva, gostince, organizacije, okoliške kmetije in številne posameznike, ki z veseljem priskočijo na pomoč. Pa tudi društva iz drugih občin. Skupnost se ne zgodi sama od sebe. Graditi jo je treba z zaupanjem, sodelovanjem in pripravljenostjo pomagati drug drugemu. Prav to je po mojem mnenju največja vrednost našega kraja. Ko je treba nekaj narediti za otroke, se ljudje odzovejo. Nihče ne sprašuje, kaj bo imel od tega, ampak kako lahko pomaga. Mislim, da je to danes nekaj zelo dragocenega.

Zakaj menite, da otroci danes tako zelo potrebujejo teden brez telefonov in zaslonov?
Ker telefoni in zasloni vplivajo na razvoj otrok. Opažamo slabšo koncentracijo, manj ustvarjalnosti, domišljije in tudi slabše medsebojne odnose. Zato želimo otroke ozaveščati, da pretirana uporaba elektronskih naprav ni dobra.
To sporočilo širimo tudi po zasavskih osnovnih šolah. Septembra se udeležimo dogodka NVO gre v šolo, kjer poudarjamo škodljiv vpliv telefonov. Verjamemo, da telefoni ne smejo nadomestiti pogovora, igre in pristnih odnosov.
Otroci pri vas preživijo skoraj ves dan brez telefonov in tablic. Kaj opažate, ali zaslone sploh pogrešajo?
Prva dva dni je običajno malo težje. Poleg telefonov oddajo tudi pametne ure. Celoten program poteka brez elektronskih naprav. Le voditelji imamo telefone pri sebi, saj na njih uporabljamo sezname in razporede, s čimer zmanjšamo porabo papirja. Eden od naših ciljev je tudi ekološko ravnanje in ustvarjanje čim manj odpadkov.
Proti koncu tedna pa otroci sami ugotovijo, kako lepo se je igrati, pogovarjati in preživljati čas drug z drugim. Nastanejo prava prijateljstva. Včasih je dovolj le to, da jim nekdo pokaže, da telefon ni središče njihovega sveta.

Vsako leto vas spremlja velika ekipa prostovoljcev. Kako vam uspe navdušiti toliko mladih, da svoj prosti čas namenijo drugim?
Na to pravzaprav nimam pravega odgovora. Očitno imamo pravo energijo in dobro družbo. Se pa zavedamo, da moramo prostovoljce tudi nagraditi. Organiziramo izlete, piknike in veliko časa namenimo druženju, saj dobra ekipa ne nastane sama od sebe.
Imate občutek, da se med prostovoljci ustvarjajo prijateljstva za vse življenje?
Ne nastajajo samo prijateljstva, ampak tudi ljubezni. Kar nekaj nas je takšnih, pri katerih je Urlaub na vasi zanetil iskrico.
Večina pa stke prijateljstva za vse življenje. Prav zato smo tako povezana ekipa, ki zna stopiti skupaj in poprijeti za vsako delo. Res se lahko zaneseš na vsakega člana voditeljske ekipe.
Veliko vlagamo tudi v povezovanje ekipe. Aprila imamo večdnevne priprave na otoku Krku, junija enodnevne priprave, različne delavnice, delovne akcije, skupaj gremo na bazen ali igramo odbojko.

Kaj je za vas osebno najlepši trenutek vsakega Urlauba?
Ko vidim, da nastajajo nova prijateljstva in da se med seboj povežejo različne generacije.
Program je za družine popolnoma brezplačen. Zakaj ste vztrajali pri tem, da ostane dostopen vsem?
Zavedamo se, da otroci prihajajo iz zelo različnih socialnih okolij in da vsi starši svojim otrokom ne morejo omogočiti plačljivih taborov. Zato smo želeli ustvariti program, ki bo dostopen vsem in kjer bo lahko vsak otrok doživel svojo poletno dogodivščino.
Na koncu programa imamo škatlo za prostovoljne prispevke, kamor lahko vsak prispeva po svojih zmožnostih. Imamo pa tudi srečo, da podjetja podpirajo dejavnosti za otroke in nas podprejo finančno ali v obliki materiala.
Organizacija tedna za več kot sto otrok gotovo ni enostavna. Kaj je največji izziv, ki ga javnost morda sploh ne vidi?
Ker je ekipa številčna, si delo dobro razdelimo delo in organizacija sama po sebi ni največji izziv. Največja težava je, da nimamo večnamenskega prostora, zato smo precej odvisni od vremena.
Župnija nam omogoča uporabo župnišča, za kar smo jim iskreno hvaležni. Zadnja leta je vreme zelo nepredvidljivo in skoraj vsako leto nas ujame vsaj kakšen deževen dan. Župnišče sicer nima enega velikega prostora, kamor bi se lahko zbralo skupaj vseh 140 udeležencev, zato moramo dejavnosti izvajati po skupinah. Kljub temu imamo za takšne primere vedno pripravljen tudi načrt B.

Kaj za vas pomeni skupnost in kako pomembno vlogo ima pri uspehu projekta Podkum?
Skupnost mi pomeni zelo veliko. Še posebej pomembno se mi zdi delo z otroki in mladimi, saj lahko prav njim pokažemo drugačen pogled na svet in jim dokažemo, da lahko tudi sami spreminjajo stvari na bolje.
Vaš projekt vsako leto razbremeni številne starše, ki med počitnicami težko usklajujejo službo in varstvo otrok. Kaj vam povedo starši, ko jim omogočite to brezskrbnost?
Zelo smo veseli vseh lepih besed in pohval, ki jih prejmemo od staršev, predvsem na zaključni prireditvi, mnogi pa nam napišejo tudi prijazna sporočila.
Veseli nas, da so starši naš program prepoznali kot nekaj kakovostnega in da nam zaupajo. Zavedamo se, da so voditelji otrokom zgled, zato vsak ne more postati del naše ekipe.

Kakšno sporočilo vam daje dejstvo, da se otroci iz leta v leto vračajo?
Da nam je uspelo ustvariti program, v katerem otroci uživajo, in da je naš trud poplačan.
Kaj ste se skozi vsa ta leta od otrok naučili vi?
Da se moraš nenehno prilagajati in učiti. Otroci hitro najdejo luknje v pravilih, zato moraš biti vedno korak pred njimi. Predvsem pa sem se naučila, da otroci najbolj potrebujejo iskren odnos, pozornost in čas, ki jim ga nameniš.
Kako pomembno je, da imajo otroci danes prostor, kjer so sprejeti ne glede na to, od kod prihajajo in kakšne so njihove družinske razmere?
To se mi zdi ena najpomembnejših stvari. Otrok ne izbira, v kakšni družini se bo rodil in kakšne možnosti bodo imeli njegovi starši ter v kakšnem okolju se nahaja. Pri nas želimo, da se vsak otrok počuti sprejetega, varnega in enakovrednega. Ko si nadene izkaznico in rumeno kapo, ni več pomembno, od kod prihaja ali kaj imajo njegovi starši. Pomembno je, da je del skupine. Mislim, da otroci tak občutek pripadnosti danes zelo potrebujejo.

Kaj si želite, da bi otroci odnesli s seboj domov, ne le v nahrbtniku, ampak v srcu?
Želim si, da bi domov odnesli lepe spomine, nova prijateljstva in občutek, da nekam pripadajo. Da se spomnijo, kako lepo je preživeti dan v naravi, se igrati, smejati in sodelovati z drugimi. Če bodo zaradi Urlauba na vasi tudi čez leta verjeli, da je dobro pomagati drugim, da je vredno stopiti izza zaslona in nameniti čas ljudem okoli sebe, potem smo dosegli veliko več kot le uspešno izveden poletni program.
Kakšne sanje imate za prihodnost projekta Urlaub na vasi? Bi si želeli, da bi podobne zgodbe zaživele tudi drugod po Sloveniji?
Največja želja je, da projekt ostane takšen, kot je: povezan, brezplačen in dostopen vsem otrokom. Seveda si želimo, da bi nekoč imeli primeren večnamenski prostor, kjer bi bili neodvisni od vremena.
Otroci povsod potrebujejo priložnosti za druženje, gibanje, ustvarjanje in sklepanje prijateljstev. Prepričana sem, da po Sloveniji že danes poteka veliko podobnih taborov in počitniških programov, za katere javnost sploh ne ve. Prav takšne zgodbe bi si zaslužile več pozornosti, saj za njimi stojijo srčni prostovoljci, ki svoj čas in energijo namenjajo otrokom. Pa za to niso plačani, ampak si samo želijo polepšati otrokom trenutke in ustvariti lepe spomine.
Mislim, da Slovenija potrebuje še več takšnih pobud in ljudi, ki so pripravljeni narediti nekaj za skupnost. Svet verjetno res težko spremenimo čez noč, lahko pa spremenimo svet enega otroka. In če se vsak dan spremeni svet vsaj enega otroka, potem se počasi spreminja tudi družba.



















































Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV