Starši pogosto ponavljamo iste napake, kako jih prepoznati?

Zavestno starševstvo starša daje v ta trenutek, tukaj in zdaj, da zares vidi, kaj se dogaja, kdo je otrok pred njim in kdo je on sam (starš) v tem trenutku. Zavedanje prisotnosti vseh skrbi, strahov, prepričanj in misli - ker vse to je nastalo v preteklosti in če se jih ne zavedamo, nas to vodi v sedanjosti in oblikuje našo prihodnost.

Meja je v vsakem primeru meja, pomeni do tukaj lahko greš - tukaj se ti končaš in jaz začnem.

V zavestnem starševstvu je v ospredju način, na katerega postavimo mejo, energija, s katero vstopimo v ta odnos z otrokom. Energija razumevanja (otroka in sebe), energija odločnosti (jasnosti v sebi), energija sproščenosti in nenavezanosti na končni rezultat.

Mejo postavimo z empatičnostjo do otroka in hkrati z odločnostjo v sebi.

Da se zavedamo svojih misli in občutkov ob tem, ko postavimo mejo - ker le to nas vodi v samo dejanje. S kakšnim namenom postavimo mejo? - le v izogib svojemu občutku neprijetnosti? Morda z namenom pridobiti svoj občutek pomembnosti, kontrole? Ali z namenom za podporo otroku v njegovem procesu razvoja?

Preverimo pri sebi:

Ali nas v postavljanje meje vodijo misli, kot so - poslušal me boš, ker sem jaz tako rekel, jaz sem starš in jaz znam boljše, ti si tukaj, da poslušaš in narediš, kar ti rečem - jaz dajem navodila in ti narediš / jaz postavim zahtevo in ti jo izpolniš. Ali mogoče strah, kakšen bo moj otrok, ko odraste, če že sedaj počne takšne stvari, kaj šele bo. Strah, če sedaj tega ne popravim in ga naučim, kako je prav, bo to vplivalo na njegovo prihodnost. Prepričanje, da se meja postavlja vedno isto, ne glede na vse, le iz tega me bo otrok jemal resno in poslušal. Prepričanje, da se meja postavi ostro, neprijetno, neprijazno.

Postaviti mejo v zavestnem starševstvu pomeni, da najprej vem, kaj je meja, ki jo postavljam, in zakaj jo postavljam (zakaj je meni pomembna), se zavedam sebe - svojih misli in občutkov ob tem.

Potrdim otrokovo doživljanje, njegove občutke, misli (ni nujno, da se jaz s tem strinjam oz. doživljam enako).

Mejo postavljam iz sebe - jaz tega ne dovolim, to mi ni všeč, mene skrbi (in ne prelagam odgovornosti na drugega ali izražam nezaupanja v otroka). Uporabljam preproste in malo besed (razlaganje in pojasnjevanje le odvrača pozornost od meje same).

Vodim otroka, kako naprej (povem mu, kaj želim od njega, kaj mu je dovoljeno), in ga ob tem podpiram - uglasim svoj odziv glede na njegove potrebe / kaj je tista neizpolnjena potreba, ki mora biti izpolnjena, da bo lahko sodeloval (hkrati z upoštevanjem svojih potreb oz. preden vstopim v odnos z otrokom, poskrbim za svoje potrebe ali pa jih jasno skomuniciram v odnosu).

Zavedam se, da je meja, ki jo postavljam, moja želja / pričakovanje / zahteva do otroka in da ni samoumevno, da jo bo izpolnil le zato, ker jo izrazim. Starš lahko vsak trenutek preveri pri sebi, kako se sam počuti, ko ima nekdo do njega neko pričakovanje, sploh v trenutku, ko počne nekaj svojega in je v mislih v svojem svetu.

Občutek krivde govori o tem, da nekaj ni v skladu z našimi vrednotami, globoko v sebi čutimo, da bi bilo lahko drugače. To je le informacija, ki nas vabi, da se kalibriramo nase.

Namesto da se utapljamo v tem občutku, se le vprašamo, kaj mi ta krivda pove, kje v tem procesu sem naredil/a drugače, kot pa je res skladno z mano? Poiščemo jasnost v sebi, kaj je meni pomembno in kje moja dejanja ne odražajo tega.

Krivda pride, ko ne živimo iz sebe, ko skušamo živeti življenje tako, kot so nam ga predstavili drugi, ko živimo po pričakovanjih, izoblikovanih od zunaj. Ko meje ne postavljamo iz sebe in svoje notranje jasnosti, ampak na avtopilotu in iz naučenih vzorcev. Ko zunaj sebe preverjamo, ali smo naredili prav ali ne, namesto da pogledamo znotraj sebe, kaj je prav zame, za mojega otroka in mojo družino.

Meja je odločitev v sebi - najprej jasnost v staršu, da ve, zakaj je postavil to mejo (svoji razlogi, ne zato, ker sem tako navajen ali ker tudi drugi tako delajo) - ta jasnost vodi v odločnost, kar čutita tako otrok kot starš, in potem se tukaj zmanjša prostor za pogajanje in vztrajanje po spremembi. Npr. mamica prepoveduje malčku, da odpira predale v kuhinji. Ko jo vprašam, kaj je njen razlog, da tega ne dovoli, ga ne pozna oz. ugotovi, da ne prihaja to iz nje, ampak je to preneseno nanjo, naučeno, sama pa bi mu v resnici dovolila to raziskovanje in razume, da je to njegov način učenja sveta primerno razvojni stopnji.

Hkrati z razumevanjem otrokove perspektive - da si res želi drugače in za njega je drugače bolj smiselno - iz tega pride validacija / potrditev otrokove realnosti (četudi se ne strinjamo z njo). Ko se otrok počuti, da je razumljen, slišan, viden v tem, kar doživlja, je bolj dovzeten za to, kar starš želi od njega / sodelovanje. Pa tudi, da ga vodimo, kako naprej - če mu nekaj prepovemo, mu povemo, kaj pa mu je dovoljeno oz. skupaj raziščemo možnosti, ki so dovoljene.

Zavedanje, kaj je moje in kaj je od otroka / na kaj imam vpliv in na kaj ne - čustva, ki jih otrok doživlja in izraža ob postavljeni meji, so njegova, ne morem jih odvzeti ali spremeniti, nimam vpliva na to. Imam pa vpliv na svoje misli, besede in dejanja - kako se bomo mi odzvali ali reagirali na njegov odziv. Tukaj je ta razlika v zavestnem starševstvu - da ozavestimo sebe v danem trenutku (jaz hočem, da bi se otrok drugače odzval, jaz sem želel drugače, kot se je zgodilo, in sedaj mi ob tej realnosti ni prijetno). Staršev odziv ali reakcija sovpliva / kokreira na to, kako se bo otrok nadalje odzval. Zato je smiselno tukaj pogledati, kako starš sam prispeva k otrokovemu vztrajanju.

Tukaj se mi postavi vprašanje, zakaj pa ne bi mogel ostati dosleden, če otrok vztrajno preizkuša mejo? To je vprašanje, na katerega si mora starš odgovoriti, ker v tem se skriva, kaj ga v bistvu ovira oz. mu otežuje ostati dosleden. Kaj staršu pomeni ta izpad, jok, pogajanje - kaj je za starša definicija tega? Ta definicija so v bistvu misli, ki jih starš doživlja ob tem, hkrati v telesu občuti občutke, skladne s tem prepričanjem, in potem iz tega postavlja mejo.

Če je starš mnenja, da otrok na postavljeno mejo ne bi smel imeti odziva, se ne bi smel jokati, potem se v staršu sproži nezaveden proces misli in občutkov, da npr. starš dela nekaj narobe ali da to se pa ne bi smelo dogajati, in potem deluje iz te svoje notranje neprijetnosti. Odziv otroka ne spremeni naše odločitve (odločitev=meja). Odziv otroka je le komunikacija, s katero sporoča, kako on doživlja to mejo, kaj je njegovo videnje tega. Naloga starša je, da postavi mejo, naloga otroka je, da se odzove na mejo (tako kot v pogovoru s prijateljico, to je dialog, jaz nekaj povem in ona mi odgovori nazaj) - otrok komunicira na način, ki odraža njegovo zrelost in sposobnost.

Z zavedanjem, da so to njegovi občutki ob postavljeni meji, njegovo doživljanje. Otrok je svoj individuum, človek z občutki, tako kot mi starši. Če otrok doživlja postavljeno mejo kot nepravično ali strogo, je to njegova resnica v tem trenutku, njegovo doživljanje. Tudi nam se vsaka odločitev npr. šefa v službi ne zdi pravična - to je naše doživljanje in je naša resnica, ne glede na to, ali šef misli drugače. Imamo pravico do svojih občutkov, to pa še ne pomeni, da je vsako vedenje, ki sledi iz tega doživljanja, sprejemljivo/dovoljeno.

Otrok je izrazil svoje doživljanje, kar je super - s tem pokaže, da zazna dogajanje v sebi / prepozna občutke v telesu in se počuti dovolj varnega ob staršu, da tudi izrazi svoje notranje doživljanje. Ključno je, da besed, ki jih otrok izreče, starš ne vzame osebno oz. si jih ne razlaga v smislu, da to nekaj pove o njem/staršu. Te besede le govorijo o doživljanju te izkušnje, v kateri se je otrok znašel.

Je pa vedno smiselno preveriti pri sebi, ali smo mogoče res neupravičeno postavili mejo (to nas vrne v svoj zakaj) in ali bi lahko to naredili tudi drugače.

Konkretno: odzovemo se iz energije razumevanja v sebi (otrok govori o svojih občutkih, mi zaznamo svoje občutke ob tem), pokažemo to razumevanje s tem, da potrdimo/validiramo njegovo doživljanje (npr. ja, tebi se to zdi res nepravično, želiš si, da bi bilo drugače) in mu dovolimo, da izrazi svoja čustva ob tem.

Velikokrat otrok želi le biti slišan v svoji izkušnji, ne gre vedno za to, da želi doseči spremembo. Da starš sliši njegovo doživljanje, brez da ga zanika, pomanjšuje, kontrira. In tukaj se lahko zaključi. S tem, ko sprejmemo otrokovo doživljanje, otrok to občuti, da smo sprejeli njega, čuti se slišan in viden v svoji izkušnji, dialog se lahko konča, ker je bila naslovljena osnovna otrokova potreba. S staršem se počuti povezan in lahko nadaljuje svojo brezskrbnost v svet.

Starševski občutki igrajo pomembno vlogo. Če jih starš ne ozavesti, igrajo glavno vlogo. Ti občutki vodijo vedno v ista dejanja - to je delovanje na avtopilotu, odzovemo se na znan način, za možgane najbolj enostaven in z najmanj porabe energije, po ustaljenih živčnih povezavah. Posežemo po mejah, ki so nam poznane, avtomatsko in brez razmišljanja, če so smiselne v tem trenutku (ponavadi tako, kot je naša izkušnja).

Če pa starš zazna / ozavesti občutke v sebi, pride v stik s sabo v tem trenutku, in lahko zavestno izbere, kako se bo odzval kljub tem občutkom. Občutki so le del nas - tako kot pri otroku, ločimo občutke in dejanja. Hkrati doživljamo občutke (ki so lahko tudi neprijetni) in hkrati se odzovemo na način, ki ohranja našo povezanost v skupnosti. Vsi občutki so naravni in del vseh nas, ok je, da doživljamo vse občutke, tako prijetne kot neprijetne. Gre se le za to, da ne skušamo prenesti teh občutkov na druge - za svoje občutke poskrbimo sami. Na staršu je odgovornost, kakšen vstopa v odnos z otrokom. Četudi vstopa utrujen, da to prepozna, ozavesti in prizna te občutke, najprej sebi, potem pa to skomunicira tudi z otrokom (da ne le pričakuje, da bo otrok sam od sebe videl in razumel, v kakšnem stanju je starš).

Še pomembnejše vprašanje tukaj je, zakaj je prišlo do jeze, občutka nemoči, utrujenosti. Da ozavestimo, kaj nas je vodilo do tega stanja (nespanje, lakota, nečemu smo rekli da, ko pa smo želeli ne?) in poskrbimo, da naslednjič ne pride do tega ali da vsaj zaznamo, ko se ti občutki ustvarjajo/nabirajo v nas - in poskrbimo zanje, preden nas privedejo do skrajne točke (naredimo ali rečemo nekaj, kar nam je žal).

Meje postavljamo iz čustvene nevtralnosti. Včasih lahko že le z zavedanjem tega preklopimo na čustveno nevtralnost, včasih nam pomaga kakšna tehnika (pavza/stop, globok vdih izdih, ipd.). So meje, ki so urgentne / zahtevajo našo takojšnjo akcijo (kot npr. fizična varnost). Večina mej, ki jih postavljamo otroku, pa ni urgentnih, takrat je bolj pomembno naše stanje / energija, iz katere postavljamo to mejo - tukaj je prioriteta, da poskrbimo za svoje potrebe (fizične, čustvene) in potem postavimo mejo.

Ravno ob jasnih mejah otrok čuti ljubezen in povezanost. Je pa tukaj pomembno, kako oz. kaj razumemo pod jasne meje.

Jasne meje pomenijo, da je meja postavljena iz jasnosti v staršu, da točno ve, kaj je meja, ki jo postavlja, in zakaj je njemu pomembna ta meja. Ne le, da so besede jasno izrečene. Če je staršu meja jasna, bo znal odgovoriti na vsako vprašanje, ki ga bo otrok ob tej meji postavil. Velikokrat se zgodi, da ravno iz te nejasnosti v staršu pride do neprijetnega občutka v staršu, ko otrok postavi vprašanje, in to starša nezavedno postavi v notranjo stisko, ker še sam nima odgovora in potem iz te neprijetnosti deluje navzven. Ljubezen in povezanost prideta iz načina, kako so meje postavljene.

Pomislite nase, kako se počutite na svoji parceli, kjer točno določeno veste, do kje sega vaša zemlja in kje je ta meja, kakšna je potem lahko vaša komunikacija s sosedom, ko oba točno jasno vesta, do kje sega kdo. Ali pa vaše stanovanje, morda parkirni prostor v garaži - točno veste, do kje segate vi in kje se začne nekdo drug. In v tem svojem prostoru svobodno in samozavestno živite sebe.

Obstaja celo raziskava, kjer so spremljali in primerjali vedenje otrok znotraj ograjenega igrišča, ko so otroci točno vedeli, kje jim je prostor na voljo za igro, in neograjeno igrišče, kjer niso točno vedeli, do kje lahko grejo. Znotraj jasno določenega igrišča je bilo več zadovoljstva in zaželenega vedenja otrok.

Pomislite na svoj odnos s partnerjem, kako se počutite v odnosu, ko imata jasno določeno, kdo bo kaj naredil/poskrbel za otroka, ali pa kako se počutite takrat, ko npr. se otrok zjutraj zgodaj zbudi, prebudi oba starša, oba bi rada še spala in nekako potiho upata, da se bo drugi odzval in poskrbel za otroka - koliko napetosti vnese v odnos ta nejasnost, ker starša nista določila mej? - ko so v odnosu jasno določene vloge/naloge/meje, dejanja sledijo tej jasnosti, ni prostora za dvome in različne scenarije v naših mislih, lahko živimo dani trenutek takšen, kot je, in iz tega pride občutek povezanosti - jaz odigram svojo vlogo, ti svojo, sprejemava drug drugega točno takšna, kot sva (z vsemi občutki, to pa še ne pomeni, da sprejmemo vsa vedenja).

Jasne in dosledne meje, ki so postavljene v dobro otroka / uglašene na otroka (ne le v prijetnost in enostavnost za starša), poskrbijo za izpolnjenost otrokovih potreb - ko so otrokove potrebe izpolnjene, se njegovi možgani lahko posvetijo učenju in raziskovanju sveta, nabiranju svojih lastnih izkušenj in doživljanju življenja, razvijanju IQ. Da kasneje v življenju lahko opolnomočen živi svoje življenje, ki je po vsej verjetnosti drugačno od pričakovanj in želja drugih (staršev ipd.).

Jasne in dosledne meje, ki so postavljene zavestno:

Oblikujejo ga v osebo, ki je neodvisna/samostojna in hkrati zna živeti v harmoniji s skupnostjo.

Osebo, ki ve, kdo je, in verjame vase - lastna vrednost, samozavest. Se sprejema takšen, kot je, in ne išče zunanje potrditve, razmišlja kreativno in ne le znotraj danih okvirjev.

Osebo, ki sprejema drugačnost drugih in se lahko uglasi nanje - empatija, sočutje, pomoč.

Osebo, ki komunicira asertivno, iskreno in govori skozi svojo resnico, ne manipulira za željeni rezultat.

Zavestno postavljene meje oblikujejo osebo, ki deluje iz notranje motivacije in ne zunanjega pritiska ter v izogib neprijetnostim.

Težje se sooča z izzivi - vsem, kar mu življenje prinese naproti.

Otrok je nezrelo bitje, njegovi možgani se še razvijajo, zato potrebuje vodnika ob sebi, ki ga vodi in podpira na njegovi poti dozorevanja - zrelo osebo, ki loči, kaj so otrokove potrebe in kaj so otrokove želje, ter pomembnost izpolnjenih potreb in tudi pomembnost NEizpolnjenih želja.

Meje so namenjene varnosti otroka - tako fizični kot čustveni. Kako naj otrok to zna - to pride z razvojem/zrelostjo možganov + izkušnjami.

Skozi meje se nauči, kako živeti v skupnosti - spoznava sebe in druge ter kako sobivati (v našem živčnem sistemu je zaznati, da je sobivanje nekoč pomenilo preživetje). Lepota nezrelosti možganov je tudi v tem, da ne glede na to, kje na svetu se rodiš, se lahko prilagodiš tistemu okolju - drugačne meje so potrebne pri nas kot pa npr. v Afriki, Južni Ameriki, na Bližnjem vzhodu ipd.

Skozi meje otroku ustvarjamo kakovost bivanja, življenja.

Zavestne meje so odgovornost starša. Če mej ni, je ta odgovornost preložena na otroka, kar pa ni njegova naloga. Le otrok, ki mu je dovoljeno biti otrok, bo lahko kasneje tudi zares odrasla oseba v odraslem telesu, ne otrok v odraslem telesu.