Slovenka se je preselila v Afriko in razkrila: "Otroka je tam lažje vzgajati kot v Sloveniji"

Ko je Špela Vehar med pandemijo prvič odpotovala na Zanzibar, si ni predstavljala, da bo to potovanje spremenilo njeno življenje. Takrat jo je pritegnila predvsem drugačna energija otoka, občutek svobode in dejstvo, da je bilo življenje tam manj omejeno. A iz kratkega obiska se je razvila nova življenjska zgodba.

Danes Slovenka živi v Tanzaniji, kjer je ustvarila dom, spoznala partnerja in postala mama. Življenje v Afriki ji je prineslo številne izzive, a tudi spoznanja, zaradi katerih danes drugače gleda na otroštvo, vzgojo in pomen skupnosti.

V iskrenem pogovoru razkriva, zakaj se ji zdi vzgoja otroka v Afriki lažja kot v Sloveniji, kaj se je naučila od lokalnih mam in česa ne bi nikoli prenesla v svoj način vzgoje.

Tipičen dan z otrokom v Afriki je zame osebno zelo enostaven. Prvič zaradi tega, ker imam tako hišo, da imam okoli nje zid in posledično je lahko vse odprto, otrok pa preživlja čas, kot si želi.

Ne rabim biti konstantno pozorna na to, ali bo otrok šel na cesto, ali bo ušel k sosedom ali karkoli podobnega. Tako da je v tem velika razlika.

Zelo velika razlika je tudi v tem, da kjer sva midva, ni veliko cest in prometa in je zato veliko bolj varno. Pa tudi veliko več je zelenja in veliko več živali. Vsi ljudje tu imajo neke kure, pa kozice, pa ovce, pa krave. In vse je bolj živo.

Tudi veliko več je ljudi, ki imajo po več otrok, in se veliko več dogaja v smislu živosti. Ni pa tako veliko avtov in podobnega.

Je pa res, da je meni veliko lažje z otrokom, ker sem si najela varuško, ker zdaj, ko sem sama z otrokom, ne bi mogla opravljati svojega dela.

Ti si že lahko cel dan sam z otrokom, če pa želiš delati na računalniku, pa to žal ne gre. In sem potem najela 'dado', ki mi pomaga in v bistvu z nama živi tam in čisti, kuha, pazi na otroka, tako da mi je precej udobno.

Ponavadi delam dopoldan svoje stvari, popoldan pa sem z njim. Pustim telefon in računalnik doma in greva midva malo v vas ali pa sva zunaj na vrtu in uživava.

Ne vem, meni je veliko težje vzgajati otroka v Sloveniji. Trenutno sem na dopustu v Sloveniji in mi je zelo, zelo težje.

Prvič, nimam pomoči. Ampak druga stvar je, da je tam življenje bolj prijazno otroku zaradi prometa, kar sem že omenila, in načina, na katerega imava zasnovano hišo in zid okoli nje ter veliko zemlje.

Posledično se otroku veliko dogaja in se veliko lahko tudi sam igra. In ne rabi biti veliko v hiši, po cele dneve je lahko zunaj.

Tukaj pa, čim odprem hišo, ki sva jo najela za te tri mesece, je takoj pri hiši cesta, takoj mi lahko uide k sosedom in je s tega vidika precej bolj stresno.

Tako da v Afriki nimam nekih izzivov. Mogoče, če bi kdaj nujno potrebovala zdravnika, bi imela izziv, ker bi morala iti k tujemu zdravniku, ampak v dveh letih še ni bil pri zdravniku, ker nikoli ni bolan. Ker ga nimam v vrtcu.

In ena od stvari, zakaj sem jaz želela otroka sama vzgajati v Afriki, je bila tudi ta, da sem vedela, da imam tam lahko otroka doma, da ne bo rabil obiskovati vrtca.

Seveda ne obsojam nikogar, ki da otroka v vrtec, ampak meni osebno se je srce paralo ob misli, da bi ga, ko je bil dojenček pri enajstih mesecih, dala v vrtec.

Vedela sem, da v Afriki lahko to izpeljem, da bo on doma, da bo na varnem, da bo njegov živčni sistem pomirjen, tako da osebno ne vidim nobenih izzivov pri življenju z otrokom v Afriki.

Pa tudi ena stvar, ki je precej boljša tam, je zagotovo hrana. Ker v Sloveniji je na voljo veliko 'junk' hrane in tudi veliko otrok uživa takšno hrano. In meni je veliko težje zdravo prehranjevati otroka tukaj kot tam.

Ker tam recimo on je vse, kar jemo tudi mi. Torej uživa zdravo kuhano hrano, pije sokove, ki jih dada pripravi. Ker sem ji glede na svoje znanje dala točna navodila, kaj naj kuha in pripravlja, tako da zjutraj pijemo naravne sokove in pojemo veliko sadja, pojemo kakšen por ali pa ona speče kakšne zdrave palačinke in tam sploh nimamo procesirane hrane in nimam nikakršnega problema z njegovo izbirčnostjo.

Zdaj, ko pa sva na dopustu v Sloveniji in ima babica v predalu paštete in neke sladke jogurte in podobne zadeve - čim je on to poskusil, zdaj to tudi hoče, ker so okusi precej močnejši, imajo več ojačevalcev in arom in to njega potegne. 

In tukaj zdravo prehranjevati otroka je precej težje. Ker tudi drugi otroci jedo hrenovke in podobne zadeve in se vključi čredni nagon in tudi on zagrabi v roke tisto, kar ostali jedo. Medtem ko ga lahko v Afriki zares dobro hranim. In se to tudi pozna, on je tam imel popolnoma urejeno prebavo, nobenih težav. 

Tu so pa kakšni grisini, kakšna suha hrana, pa veliko kruha in podobnih zadev, kar uživa, kadar je v varstvu, in posledično pride do zaprtja kakšen dan, pa vetrov in podobnih stvari. Tega pa tam praktično ni. Tako da ga v resnici veliko lažje tam vzgajam. Tu imam precej več izzivov. Sama s seboj, z njim, z okoljem.

Zdravstveni sistem, infrastruktura, hrana? Ne. Je dlje do zdravnika, ampak spet moram poudariti, da on ni bil še nikoli pri zdravniku. Moje mnenje je, da so velikokrat otroci bolni predvsem zato, ker je njihov živčni sistem preobremenjen. To je trenutno moja teorija, no. Ker ko gre otrok v vrtec, ga pustiš nekje zunaj in greš in otrok v bistvu ne ve, ali boš ti prišel nazaj. 

Se pravi, lahko da ima tak otrok v sebi strah in se sprašuje, a bo mami prišla ali ne? Tudi okolje je zanj novo in tam je kup enih drugih otrok in se že začnejo neke borbe, se že oblikujejo neke klike in verjetno je to za otroka veliko težje, ane. Mogoče se kdaj počuti spregledanega, nevidnega, medtem ko doma se mu to ne more zgoditi. On ima tam dve osebi, ki sta tam zanj, ki sta pozorni nanj. Ker če tam pade, se ukvarjata samo z njim.

Saj pravim, on v Afriki nikoli ni bil pri zdravniku in ga nikoli tudi še ni potreboval. Če je kdaj imel vročino, sem naredila, kot mi je svetovala dula, stik kože na kožo in dojenje. In se je veliko dojil in bil na meni in naslednji dan je bil povsem v redu. Ampak imajo tudi oni zdravnike. 

Se mi zdi, da si v Sloveniji velikokrat predstavljamo, kot da je v Afriki nek divji zahod. Tam, kjer sva midva, izven malo večjega mesta, imava v mestu dostop do vsega. Tudi ginekolog je tam, tako da ni nekega problema. Edino, kar je, je treba zdravstvene storitve plačati, ker ni zavarovanja. Smo pa takoj na vrsti.

Tam ni nepredvidljivosti, tam je vse predvidljivo (smeh). Vsak dan je isti. Imam dado, ki pripravlja stvari, tamalega spustimo ven, takoj odpremo vrata hiše in potem je on zunaj, tako da se v resnici z ničemer ne spopadam, tam je vse bolj predvidljivo. Tu v Sloveniji pa imam vsak dan kaj drugega, če sin postane siten, tako kot se ga da v tem trenutku slišati ... lahko postane precej naporno. 

Če je v hiši več kot pol ure, začne skakati, iz predalov vleče stvari ... naporno, no. Medtem ko v Afriki tega ni, ker ima veliko več svobode, ker ni nič omejen in veliko časa preživi na prostem. Jaz mislim, da ta notranji zrak naredi otroke 'naporne', da ko so zunaj in se lahko prosto gibljejo in so na svežem zraku, ki jim daje energijo, je zanje v resnici veliko lažje.

Predvsem živost. Predvsem je konstantno obdan z živimi stvarmi. Torej z živalmi, drevesi, zelenjem. Ni tako veliko avtov, igrač in potem se on veliko igra z vejami, živalicami. V Afriki je tudi veliko v stiku s poklici, ki so zelo primarni. 

Tam recimo lahko vidi ribiče, lahko opazuje, od kje direktno pride hrana, obira sadje z dreves. No, saj to lahko počne tudi tu, ampak tam recimo ni tako veliko skomercializiranih zadev. Pri nas imamo vse v trgovinah, ane, tam pa lahko ogromno stvari kupiš direktno od lokalnega prebivalstva.

Bolj je človek s človekom v stiku, veliko več je majhnih lokalnih trgovinic. Tako da je ta direktna povezava z ljudmi in naravo v Afriki veliko bolj prisotna, vsaj tam, kjer živiva midva. Saj ne rečem, tudi v Evropi lahko kdo tako živi, če si izbere ta način. Tam pa enostavno vsi živijo tako.

So tudi stvari, ki me ne navdušujejo. A najbolj me navdušuje to, da so Afričani dokaz, da za otroka ne potrebuješ nič denarja. Otroka lahko daš na hrbet, v to cunjo, ki ji rečejo 'kanga', ga zavežeš gor in ga imaš na sebi cel dan in delaš stvari z njim na sebi. 

Da otrok ne potrebuje igrač za to, da bi se igral. Da so igrače na voljo za otroka povsod v naravi. Da je lahko v stiku z živalmi in podobnimi zadevami. To mi je najbolj všeč.

So pa tudi drugi vzgojni prijemi tam, ki mi niso všeč. Kar dostikrat tepejo otroke in take stvari, tako da ni vse rožnato, ampak sama sem iz Afrike pobrala zgolj tisto, kar se mi zdi dobro. Tisto, kar ne, pa sem pustila.

Ja, otroci so tam bolj vpeti v skupnosti, tudi starši so bolj sproščeni, živijo dosti bolj povezano. Ni tako, da bo ena mama sama cel dan s svojim otrokom v hiši in vse sama počela. Tam je velikokrat tako, da je skupaj nekih pet do šest žensk, ki imajo skupaj nekje deset otrok in potem skupaj pred hišo režejo hrano, kuhajo, otroci se podijo, vsi nekako gledajo nanje tam v vasi. 

Ni tega stresa, da je tvoj živčni sistem konstantno nastavljen na to, da gledaš, kje je otrok, ali je varen ali ne. Vsi se med seboj poznajo, tako da je to velik plus.

Če bi bila tudi jaz del take skupnosti, da bi bila Afričanka, ne bi bilo problem imeti pet, šest otrok, če imaš le dovolj hrane za vse. S tega vidika skrbi za otroke je v Sloveniji veliko težje. 

Starši so večinoma sami za vse, velikokrat so večino časa v službi, tam pa jih je veliko doma, imajo priložnostna dela, vedno je kdo na voljo, da ti čuva otroka, tudi če moraš kam iti. To je veliko manj stresno.

Nekatere stvari so zelo dobre, predvsem to, da imajo otroka, ko je majhen, stalno na sebi, da jih otroci lahko stalno čutijo telesno. Kar je pa pač zame slabo, je pa to, da je veliko uporabe fizične sile, se pravi, kar precej jih tepejo, da jih disciplinirajo, in po moje nimajo tako veliko čustvene bližine. 

Pa kar mi ni všeč, je to, da pričakujejo od otrok, da ko bodo odrasli, bodo skrbeli zanje. In so otroci zelo obremenjeni z mislijo, da bodo morali skrbeti za starše in nekako ne morejo zaživeti svojega življenja, ker denar, ki ga zaslužijo, takoj pošiljajo svojim staršem in potem so sami brez denarja. 

To je precej problematično. Tako da to sta dve plati, ki sem ju opazila. Je pa dobro to, da je otrok veliko na dojki, da nimajo teorij, da se mora dojenček izjokavati. Vedo, da morajo dojenčka pomiriti, da mora biti dojenček vedno blizu, ampak potem v nekih čustvenih zadevah pa se mi zdi, da so kar zadaj. Kar se tega tiče.

Še vedno ne živim čisto tako kot oni. Jaz pijem džuse, kuham na plinu, ne zunaj na ognju. Ne nabiram lesa naokoli, ne tepem otroka. No, vem, da tudi v Sloveniji še nekateri tepejo otroke. Še vedno nekako živim napol zahodnjaško, nimam pa vozička. 

Tako da sem glede tega tako kot Afričani, otroka nosim naokoli, ko sem tam. Imam tudi še vedno zahodnjaški način dela, delam na računalniku. Tako da je še precej stvari, ampak nekako sem se pa tudi kar v redu tam integrirala. Moj otrok je večinoma bos. 

Doma, ko je, je nag. Ne gledam dosti na oblačila, to mi je zadnja skrb. Želim si samo, da bi užival in da bi bil svoboden.

Človek se mora definitivno zavedati, da to ni za vsakogar. Vedno moraš biti v državi vsaj par mesecev in potem začutiti, če lahko to sploh narediš. Mora spoznati zakone glede viz in vsega. Če govoriva bolj o tem socialnem vidiku, mora vedeti, ali bodo ljudje tam govorili tuj jezik ali ne. Če bodo govorili angleško, če ne, se moraš naučiti njihovega jezika. 

Ali pa dobiti nekoga, ki bo delal zate, ki zna njihov jezik in hkrati angleško. To se mi zdi tudi ena pomembna stvar. Ampak nekako najbolj pomembno se mi zdi to, da moraš biti najprej vsaj tri do šest mesecev v neki državi, da nekako ugotoviš, kako vse skupaj poteka, kakšna je kultura, kakšna je religija, da ne hodiš napol razgaljen okoli, če gre za muslimanski svet, ipd. 

Sicer pa nič posebnega. Bolj moraš imeti ta pogum v sebi, to željo, da se preseliš, ane. Sama pa se ne bi selila kar tako, če ne bi prej videla zadev, jih začutila ipd.

Nič. Verjetno nič. Ker če bi naredila kaj drugače, mogoče tega otroka ne bi imela. Če bi kaj naredila drugače, morda ne bi imela tam hiše. Tako da ne bi nič naredila drugače. Kar lahko naredim drugače, je v prihodnosti oz. v sedanjosti. Za nazaj pa ne morem in niti ne želim spreminjati stvari. Je že tako, kot je moralo biti.