Renata Bohinc: "Pot ni bila lahka, a smo vztrajali"

Vsak starš ve, da šolska pot ni vedno enostavna. Pri nekaterih otrocih pa je še nekoliko bolj prepletena z izzivi, ki zahtevajo veliko potrpežljivosti, razumevanja in skupnega iskanja rešitev. Tako je bilo tudi pri Steli, ki je uspešno zaključila frizersko šolo, njena pot pa je bila zaznamovana z disleksijo in številnimi vzponi ter padci.

Njena mama Renata Bohinc se spominja let, ko so kot družina skupaj iskali načine, kako Steli pomagati, jo razumeti in jo predvsem spodbujati, da ne obupa. Danes, ko je za njimi pomemben mejnik, se ozira nazaj na pot, ki je bila vse prej kot lahka, a je prinesla veliko več kot le zaključeno šolo. Z Renato smo se pogovarjali o tej poti, o družini, disleksiji in o tem, kako se iz izzivov rodi moč.

Na začetku brezskrbno, po parih razredih pa sem postala zaskrbljena. Maj in Gaja sta namreč osnovno šolo opravljala brez težav, pri Steli pa so se pričele pojavljati velike težave: predvsem s koncentracijo.

Že v vrtcu smo ugotovili, da ima izzive z motoriko, poslušnostjo. Npr. ko smo ji brali pravljice, je zelo hitro zaspala, predvsem pa je imela težave s koncentracijo in spominom. V tretjem razredu pa smo ugotovili, da ima pri razumevanju matematike in slovenščine zelo velike težave ter izzive z razumevanjem.

Na začetku sploh nismo vedeli, kaj se dogaja. Primož (moj bivši mož) in Stela sta obiskala šolsko svetovalko, kjer so nas napotili k socialni pedagoginji. Po parih testih so ugotovili, da ima disleksijo. Dandanes gledam na disleksijo popolnoma drugače zaradi izkušenj iz preteklosti. Pri ljudeh z disleksijo vidim dosti potenciala in talenta.

Na začetku nas je popolnoma prevzel občutek nemoči. Predvsem je to prizadelo mene, Primož se je lažje soočal s situacijo. Pričela sem se izobraževati o disleksiji, bilo je zelo težko obvladovati svoja čustva in sprejeti, da Stela potrebuje več časa in pozornosti pri učenju.

Hmm. Prvo kot prvo: ne obupajte, potrebno je veliko potrpljenja, razumevanja ter spodbude ter pogovorov. Ves trud pri pomoči ne bo zaman.

Zelo. Kadar sem bila v službi, so oni vskočili ter Steli pomagali pri učenju in razumevanju šolskih vsebin. Pomagali so ji pri branju, računanju, vajah za koncentracijo.

Sprva me je prevzel občutek obupa. Želela sem odnehati, ampak sem vztrajala, saj sem globoko v sebi vedela, da Stela zmore. Po nesreči, ki jo je doživela pri smučarskih skokih, sem v njenih očeh zaznala borbenost, vztrajnost in odločnost.

Zelo veliko. Občutek ponosa. Zelo sem ponosna na Stelo, prav tako tudi na Gajo in Maja.

Predvsem trma in vztrajnost.

Da je že pri njenih letih že veliko doživela in da je za svoja leta zelo odrasla in odgovorna. Naj samo ostane takšna še naprej in naj ostane prijazna.

V primeru, da ima vaš otrok disleksijo, ima zagotovo tudi zelo razvit talent na kakšnem drugem področju, saj jim možgani delujejo na drugačen način. Spodbujajte ga v talentih, kljub oviram si vzemite čas za vašega otroka.