Otroci v rejništvo ne pridejo brez zgodbe. Vsak ima svoj nahrbtnik čustev, spominov in bolečin

Sanjo in Sebastjana sem spoznala čisto po naključju. Ko sem obiskala njun prijeten dom na podeželju, nisem vedela, kakšna zgodba se skriva v njihovi družini, videla sem le ljubezen, naklonjenost in toplino, ki napolni prostor. Nato pa sem v medijih zasledila, da sta rejnika. In sem naivno pomislila: "Tega pa nisem opazila ..." In se hitro ujela v nek stereotip, napačno domnevo, kako naj bi rejniška družina sploh izgledala ... Za to se opravičujem.

"Midva sva v prvi vrsti mož in žena," začneta svojo zgodbo: "Pa tudi starša, posvojitelja in rejnika. Sva preprosta človeka, povezana z naravo, ki rada delava in se lotevava novih izzivov. Otroci so naju vedno navdihovali – čeprav nama zanositev ni bila dana, sva vedela, da bova starša. In tako se je začela najina zgodba."

Želja po družini je bila prisotna že od samega začetka. "Vedela sva, da želiva otroke – vprašanje ni bilo ali, ampak kdaj," pravi Sanja. S partnerjem sta najprej želela ustvariti trden temelj. "Želela sva se dobro spoznati, razčistiti vsak svoje stiske, zato sva se vključila v terapevtsko skupnost dr. Perka. Tam sva predelala preteklost in se naučila, kako graditi odnos. Verjamem, da danes ne bi bila tu, kjer sva, če ne bi prej stopila na to procesno pot."

Ko sta začutila, da je njun odnos zrel, sta se odločila za poroko – in kmalu zatem za družino. "Oba sva si želela veliko otrok, pravljičnih sedem ... A zavedala sva se, da vsega življenja ne bova ustvarila sama. Že takrat sva se pogovarjala o posvojitvi." Tudi poročno potovanje je bilo vse prej kot klasično – namesto luksuznega oddiha sta izbrala prostovoljno delo v Afriki. "Tam sva se zaljubila v deklico po imenu Ishatou. Ljubezen do nje je bila potrditev, da znava imeti rada tudi otroka, ki ni najine krvi."

A življenje jima je namenilo drugačno pot. Kljub zdravniškim zagotovilom, da ni ovir za zanositev, nosečnost ni prišla. "Počasi sva misel na nosečnost opustila," priznava. "Ker sva že prej govorila o posvojitvi, to ni bil težak korak, a vseeno sva morala najprej zaceliti srce ob spoznanju, da svojih otrok ne bova imela."

Na Centru za socialno delo sta se sprva prijavila kot kandidata za posvojitev, tam pa so jima predstavili tudi možnost rejništva. "Tega prej nisva dobro poznala, a ko sva raziskala, sva ugotovila, da bi naju tudi ta pot zanimala. In tako sva postala hkrati kandidata za posvojitelja in rejnika."

Ko se jima je življenje že umirilo, je oktobra prišel klic, ki jima je spremenil svet. "Socialna delavka naju je vprašala, ali bi sprejela dva otroka iz kriznega centra. Moja prva reakcija je bila: 'Ja, kako, saj še nisva rejnika?!' A razložila je, da zakon omogoča začasno namestitev, če izpolnjuješ vse pogoje – in midva sva jih."

"Ni bilo težko vprašanje," se nasmehne Sanja. "Odšla sva ju spoznati. Izkušnja je bila nepozabna – polna nežnosti, strahu, pogleda v oči, ki ti seže do srca." Sebastijan pa je, kot pravi, iskal potrditev še drugje. "Šel sem na sprehod, ustavil se pred križem in prosil za znak. V misli se mi je prikradel citat iz Svetega pisma: 'Kajti lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli ...' Takrat sem vedel, da je to to."

V petih dneh sta otroka že prišla v njun dom. "Nisva imela šole za starše, nisva znala previjati, niti nisva vedela, kaj otroka jesta," priznava Sanja. "Ampak z ljubeznijo, pomočjo družine in prijateljev smo vse zmogli. In tako se je začela najina rejniška – in kasneje tudi posvojiteljska – pot."

Kasneje sta sprejela še osemletno deklico, a ta zgodba je bila drugačna. "Z njo sva se šele zares naučila, kaj pomeni biti rejnik," pove. "Pripadnosti je bilo manj, deklica je čutila strah, da bo s tem, ko nas vzljubi, izdala svojo družino. To je bila prava rejniška zgodba, polna bolečine, a tudi rasti. Danes verjameva, da je njena pot šla v pravo smer."

Pozneje je v njun dom prišel še en deček. "Z njim živimo lepo rejniško zgodbo. Imamo prijetne stike z mamo in vsi smo zadovoljni."

"Z rejništvom nimava slabih izkušenj," pravita. "Ljudje sicer še vedno nosijo predsodke – a naju to ne gane. Vedno bodo govorili, pa naj delaš dobro ali slabo. Midva pa želiva o rejništvu govoriti odkrito, brez olepševanja. Samo tako se predsodki rušijo."

Sanja poudari: "Otroci v rejništvo ne pridejo brez zgodbe. Vsak ima svoj nahrbtnik čustev, spominov in bolečin. Njihova izkušnja odvzema je vedno travmatična. Zato si želiva, da bi družba imela več razumevanja in manj obsojanja."

Morda najtežji del rejništva je sprejemanje začasnosti. "Zavedati se moraš, da otrok lahko odide. To zahteva izjemno zrelost," pravi Sebastijan. "Najprej moraš sprejeti, da bi bila vrnitev k biološkim staršem lahko najboljša možnost – če so sposobni skrbeti zanj, so oni zanj najboljši starši. In to moraš sprejeti z mirnim srcem. Ljubiti otroka z vsem srcem in biti hkrati pripravljen, da ga spustiš – to je ena najtežjih lekcij v življenju."

V petih letih sta sprejela štiri otroke, od ene deklice pa sta se poslovila. "Ni se vrnila k biološki družini, ampak v zavod. Vseeno sva vedela, da je tako prav," pove Sanja. "Ko pride nov otrok, se vse spremeni – ritem, urnik, dinamika. Najprej poskrbiva, da se prilagodiva. Otroku omogočiva prostor in čas. Pozanimava se, katero hrano ima rad, katero igračo, da mu že na začetku pokaževa, da nama je mar."

Ko pa pride trenutek slovesa, je drugače. "Takrat moraš spet vklopiti razum in si reči – delaš, kar je zanj najboljše, pa čeprav boli. Ljubezni brez bolečine ni. A vsak odhod naju je naučil, da resnično ljubiš takrat, ko znaš spustiti."

"Ko sva postala rejniška starša, se je spremenilo vse – dom, služba, tempo življenja, krog ljudi," povesta. "Ampak najina os je ostala ista: družina. Spoznala sva, kaj v življenju res šteje – ne kariera, ne status, ampak otroci, zdravje in odnosi."

Sanja priznava: "Včasih sem bila zelo ambiciozna, želela sem se dokazati. Potem pa zboli otrok – in vse, kar si želiš, je, da bo z njim vse v redu. Takrat razumeš, kaj je res pomembno."

"Otroci so nama spremenili življenje, a naju tudi utrdili. Še vedno paziva, da ne pozabiva drug na drugega. Veliko se pogovarjava, tudi prepiri so obarvani s humorjem."

Doda še: "Naša najstarejša je enkrat rekla: 'Vidva sta tako smešna, kregata se, potem se pa začneta smejati!' – in res je. Humor je najina vez."

"Želiva, da otroci vedo, da jih imava rada, da sva jim opora. A hkrati jih učiva odgovornosti in samostojnosti," pravi Sanja. "Če otrok izgubi kapo, ne dobi nove identične. Če kaj uniči, živi s posledicami. Želiva jih pripraviti na realnost, ne jih zavijati v vato."

Vključujeta jih v vsakdan – pri delu na kmetiji, z živalmi in na vrtu. "Tako se učijo, da hrana ni samoumevna, da je delo del življenja. Vse pa delava z občutkom, brez prisile, skozi igro in zabavo."

Njihov dom stoji v mirni vasici, obdani z naravo. "Otroci imajo veliko prostora za igro, za smeh, za vik in krik. Tega v mestu ne bi imeli," razloži. "Tu nas zbujajo ptice, ne promet."

"Odraščanje v naravi je največja učilnica," dodaja Sanja. "Otroci vsak dan spoznavajo življenje, rast, skrb. To je prava šola za srce."

"Živali so naši najboljši terapevti," pravi Sanja, ki je usposobljena terapevtka s pomočjo konj. "Otrok, ki se sicer zapira vase, se ob živali odpre. Živali učijo odgovornosti, nežnosti, doslednosti – in dajejo brezpogojno ljubezen. Naša pujsa Pepa je najboljša terapevtka – ogromna, a tako ljubeča. Ko priteče k nam, nas vedno razveseli."

"Največji izziv je sodelovanje z biološkimi starši – a to je nujno za dobrobit otroka," pravi Sanja. "Starši pridejo v paketu z otrokom. O njih moramo govoriti spoštljivo. Če bomo starše izbrisali iz otrokove zgodbe, bomo ustvarili novo travmo. Zato je bolje, da stike postopno vzpostavimo."

Izpostavita tudi izziv okolice: "Ko bodo otroci večji, bodo morda deležni zbadanja. Zato jih želiva vzgojiti v močne, samozavestne ljudi, ki bodo znali stati zase in se zavedali, da njihova vrednost ni odvisna od okolja."

"Rejništvo je čudovito, a zahtevno poslanstvo," pravita enoglasno. "Če razmišljate o njem, poiščite informacije, pogovorite se z rejniki. Ne bo lahko, ampak bo vredno. Potrebujemo ljudi širokega srca, ki bodo sprejeli otroka skupaj z njegovo zgodbo, bolečino in družino."

In ko ju vprašam, kaj jima daje moč, Sanja brez oklevanja odgovori: "Ko te rejniški otrok prvič objame, iskreno in brez zadržkov – v tistem trenutku je vse poplačano."

Da se znova vrnem k vprašanju z začetka – kaj pravzaprav je rejniška družina? To ni umetno ustvarjena skupnost, ni skupek posameznikov pod isto streho.

Po pogovoru s Sanjo in Sebastjanom sem dojela nekaj, kar bi si želela, da bi razumeli vsi: rejniške družine niso "drugačne", niso "posebne", niso "vzporedna realnost". So družine, ki so odprle svoja vrata in srce. Družine, ki izberejo ljubezen tudi tam, kjer je življenje pustilo rane. Družine, v katerih lahko otroci znova najdejo občutek varnosti.

In prav zato rejništvo ni zgodba o žalosti, temveč zgodba o upanju.

Danes vem, da rejništvo nima posebnega videza.

Rejništvo je – v svojem najčistejšem bistvu – samo ljubezen.