Zgodba rejnice, ki je odprla dom 17 otrokom: nekateri jo kličejo mami

Materinski dan največkrat povezujemo z mamami, ki so otroka rodile. A v življenju nekaterih otrok posebno mesto zavzame tudi "druga mama" – ženska, ki jih sprejme v dom, jim da toplino, red in občutek, da nekam pripadajo. Ena izmed njih je Silva Ovca, dolgoletna rejnica, ki je ob svojih treh otrocih v svoj dom sprejela še vrsto rejniških otrok.

Tudi sama je že kot otrok spoznala, kako veliko pomeni, če imaš ob sebi nekoga, ki ti stoji ob strani. Njena mama zanjo ni zmogla skrbeti, še danes pa ne ve, kdo je njen oče. Odraščala je pri starih starših in zelo zgodaj odrasla. Morda prav zato tako dobro začuti in razume otroke v stiski. Ob materinskem dnevu je spregovorila o rejništvu, materinski ljubezni in o tem, zakaj otrok najbolj potrebuje, da ob odraslem začuti varnost.

Sem mama trem svojim otrokom, že več kot 30 let pa tudi rejnica. Trenutno je pri nas v rejništvu pet otrok – trije šolarji in dve študentki.

Če pogledam nazaj, sem doslej v svoj dom sprejela okoli 17 otrok. Nekateri so bili pri nas dlje, drugi krajši čas, z mnogimi pa sem povezana še danes. Nekateri me kličejo "mami", drugi po imenu ali "teta Silva", zdaj me kdo pokliče tudi "babi", saj imam že vnuke.

Moje otroštvo ni bilo lahko. Mama ni zmogla skrbeti zame, zato sem odraščala pri starih starših. Še danes ne vem, kdo je moj oče. To so stvari, ki te zaznamujejo in jih vse življenje nosiš v sebi. Marsikaj razumeš šele pozneje, ko odrasteš. Verjetno zato danes otroke v stiski bolj razumem in lažje začutim, kaj doživljajo.

Odraščala sem skromno. Pri 12 letih sem že kuhala, prala, veliko delala doma. Zgodaj sem se naučila samostojnosti, privzgojili so mi prave vrednote. Veliko smo delali, kar me je oblikovalo.

Bila sem živahen otrok in sem znala marsikaj ušpičiti, ampak življenje me je hitro prisililo, da sem odrasla. Že kot otrok sem čutila, da mi nekaj manjka, zato sem morala to kot odrasla predelati, da sem lahko šla naprej.

Zato danes tudi pravim, da otrok ne potrebuje pomilovanja. Potrebuje nekoga, ki ga vidi, sliši, mu stoji ob strani in mu nudi varnost ... da je tukaj, ko ga potrebuje. Tudi če nič ne pove, čuti. Ni nujno, da se vse vidi navzven.

Prav iz mojih preteklih izkušenj je verjetno dozorela tudi odločitev za rejništvo.

Odločitev ni prišla čez noč. Razmišljala sem, se pogovarjala z možem, taščo in tastom, ki so tudi želeli pomagati otrokom v stiski. Potem sem enkrat šla na center za socialno delo in vprašala, kako sploh poteka rejništvo. Tako se je začelo.

Da, seveda. Bila je deklica, stara dve leti. Tega občutka ne pozabiš nikoli; preden je prišla, so bili prisotni strah, pričakovanje in številna vprašanja. Kako bo? Kako jo bomo sprejeli? Kako se bo počutila pri nas?

Ob prihodu je bila majhna, tiha, prestrašena in veliko je prejokala. Znašla se je v povsem novem svetu, zato sem ji želela najprej nuditi predvsem občutek varnosti. Tudi tašča jo je veliko crkljala in pomagala, da se je lažje umirila.

Spomnim se tudi odziva svojih otrok. Starejši sin jo je hitreje sprejel, mlajši pa je potreboval nekoliko več časa, da je z njo delil igrače in prostor. Šele po približno pol leta je s kakšno pripombo ali dejanjem pokazal, da jo počasi dojema kot del družine. Takšne malenkosti so zelo pomembne, saj povedo veliko o tem, kako otrok sprejema novega člana. Ničesar ne moreš izsiliti ali vsiliti, otroci potrebujejo čas.

Z deklico smo živeli skupaj kot družina, nato pa sem rodila še hčerko. Takrat je deklica zanjo želela skrbeti skoraj kot mamica. Rejniški otroci namreč včasih prezgodaj prevzamejo vlogo odraslih, zato sem morala to ustaviti in ji dati vedeti, da sem jaz mama, ona pa otrok.

Danes se s hčerko odlično razumeta in sta si kot sestri. Posebej lepo pa se mi zdi, da sva danes tudi sodelavki; tudi ona je postala rejnica in veliko si pomagava.

Skupaj je k nam prišlo 17 rejniških otrok. Prihajali so z zelo različnimi in pogosto zelo težkimi zgodbami. Nekateri so prišli iz zavodov ali stanovanjskih skupin, drugi iz zelo bolečih družinskih razmer.

Spomnim se fanta s posebnimi potrebami, ki je bil zelo živahen in zahteven. Bil je enako star kot moja hči in prav to je bilo eno najtežjih obdobij – doma smo imeli svojega otroka, ob njem pa še rejniškega otroka iste starosti. Takrat sta zelo pomagala mož in tudi tašča.

Imeli smo tudi dekleta, ki so prišla iz zelo težkih razmer. Ena je hodila k nam le ob vikendih iz stanovanjske skupine, potrebovala je predvsem mir in občutek doma. Druga je bila pri nas le kratek čas, ker je kmalu postala polnoletna in odšla svojo pot, a sva še ostali v stikih. Pri nekaterih je bilo veliko več jeze, upora in iskanja pozornosti. Niso bili poredni, ampak ranjeni in so stisko kazali na različne načine.

Njihove zgodbe so danes zelo različne. Z nekaterimi sem še vedno v stikih in sem zelo ponosna nanje. Ena si je lepo uredila življenje, odšla je v tujino in končala študij. Mnogi se še oglasijo, pridejo na obisk ali pokličejo, ko potrebujejo pogovor. Pri drugih pa se še vedno poznajo posledice težkega otroštva in imajo v življenju več težav.

Vsak rejniški otrok s seboj prinese svojo zgodbo, ti pa mu moraš dati varnost, potrpežljivost in občutek, da je sprejet. Najprej mu želim dati občutek, da je varen. Da ga ni treba biti strah. Da ni treba ves čas paziti, kaj bo. Potem pa, da je sprejet tak, kot je.

Zaupanje ne pride takoj. Gradi se počasi, z odnosom, s pogovorom, z vsakim dnem posebej. Vsak otrok je drugačen, ima svoje izkušnje, in vsakega moraš začutiti posebej. Pri manjših je včasih lažje, pri večjih pa traja dlje. Ampak če si iskren in če vztrajaš, otrok začuti, da ti lahko zaupa in da mu želiš samo dobro.

Meni se zdi zelo pomembno tudi, da otroku ne prikrivamo resnice. Seveda mu jo razkrivamo glede na njegovo starost in zrelost. Ampak prikrivanje ni dobro. Otrok čuti, da nekaj ni v redu, da mu nekaj prikrivamo, in potem je samo še bolj zmeden.

O, kar precej. Stalno nas je bilo veliko, ob vikendih pa sploh. Poleg naših in rejniških so prihajali še otroci za vikend iz zavodov in drugih nastanitev. Včasih nas je pri hiši 10 ali 11 in stalno se nekaj dogaja.

Imamo tudi kmetijo, tako da je še bolj pestro. Jaz sem jutranji človek, velikokrat vstanem že ob štirih. Zjutraj naredim ogromno, ko imam mir. Potem se zbudijo otroci, sledijo šola, avtobus, kosilo, vrt, hlev ...

Za vse je treba poskrbeti. Ker nas je veliko v hiši, mora biti tudi nekaj reda, drugače ne gre.

Moji otroci so to večinoma lepo sprejeli. Seveda pa je bilo treba veliko pogovora. Otrokom je treba stvari povedati po resnici in glede na njihova leta. Jaz ne verjamem v prikrivanje.

Bilo je tudi ljubosumje, iskanje pozornosti in odpor do deljenja igrač. To je normalno. Pomembno mi je bilo, da nihče ni imel občutka, da je manj vreden ali odrinjen. Pri nas so bili vsi otroci otroci. Prizadevala sem si, da so vsi občutili, da imajo svoje mesto pri nas.

Meni so pomembni spoštovanje, poštenost, delovne navade, odgovornost in čut za sočloveka. Da otrok zna povedati po resnici. Da zna sprejeti mejo. Da zna pomagati.

Pri nas so bila pravila za vse enaka. Tudi pri hrani, pri delu, pri šoli. Ne more biti en otrok čisto brez vsega, drugi pa brez meja. To ni dobro za nikogar. Življenje ni samo to, da otroku vse daš. Pomembno je, da ga pripraviš na življenje.

Pri nas so vsi otroci pomagali po svojih močeh. Kdo je olupil krompir, kdo pospravil, kdo pomagal pri mlajših. Ne zato, ker bi hotela red zaradi reda, ampak zato, ker otrok to potrebuje za življenje.

Po svoje so bili vsi moji. Vsakega sem imela rada na svoj način.

Nekateri so me začeli klicati "mami", drugi po imenu ali "teta Silva", danes mi kdo reče že "babi". To je prišlo samo od sebe.

Da, materinska ljubezen ni samo takrat, ko nekoga rodiš. Je tudi zmožnost, da ti je zanj mar. Da opaziš, ko mu ni dobro, četudi tega izrecno ne pove. Da vztrajaš tudi takrat, ko je težko.

Z leti ga doživljam bolj umirjeno. Včasih sem bila mogoče bolj občutljiva, če mi kdo ni voščil, danes pa sem vesela vsake pozornosti, klica, rože, risbice.

No, pa saj se kar spomnijo name. Običajno je miza kar polna voščil, kar mi veliko pomeni. Ne zaradi daril, ampak zato, ker vidiš, da se te otroci spomnijo. Neka vez med nami ostane.

Najbolj me razveselijo otrokovi uspehi. Včasih gre za velike stvari, ko konča šolanje, naredi vozniški izpit, si uredi življenje. Zelo pogosto pa me ganejo majhni uspehi, kot so dobra ocena ali nastop na šolski proslavi. Ko vidiš otroka, ki je prišel ranjen, nemiren, brez občutka varnosti, potem pa zmore nekaj, česar prej ni zmogel, je res lepo.

Spomnim se tudi trenutkov, ki jih ne pozabiš. Recimo sprejema v šoli za materinski dan. Deček je med poukom izdelal lončnico, nato pa v razredu zagledal mene in svojo mamo, ki je prišla nenapovedano. Darilo, ki ga je izdelal, je prinesel meni, potem pa je vzel učiteljičinega in ga dal še mami.

Tak trenutek jasno pokaže, kako zelo je otrok lahko razpet med dvema osebama, ki ju ima rad. Zato moramo biti odrasli zelo pazljivi, da ga ne spravimo v stisko ali mu vzbudimo občutka, da mora izbirati.

Težke so otrokove stiske. Težko je, ko vidiš, da otrok skriva nekaj težkega v sebi, pa tega ne zna povedati. Včasih to pokaže z jezo, s tišino, z uporom, tako da ponoči ne spi, da je nemiren, da prikriva in ne pove po resnici.

Včasih so težki tudi stiki, ker je otrok pogosto razpet med svojo matično in rejniško družino. To ni enostavno. Zato vedno pravim, da staršev ne obsojam. Mnogi preprosto niso zmogli. Nemočni so in jih tudi boli, ker ne zmorejo drugače.

Moj mož, družina, otroci. Veliko je pomagala zdaj žal že pokojna tašča. Pomagajo pa tudi ljudje, s katerimi sodelujemo, od centrov za socialno delo do psihologov in pedopsihiatrov. Ogromno sem se naučila in se še učim od strokovnih delavcev, terapevtov in seveda tudi od samih otrok.

V rejništvu ne zmoreš vsega sam. Moraš se pogovarjati, moraš kdaj prositi za pomoč, ko je težko.

Da, res je problem ... Življenje je danes drugačno. Ljudje imajo službe, manj časa, manj potrpljenja, več skrbi. Rejništvo je poslanstvo, je način življenja. Ko prideš iz službe, nisi prost, ni časa za oddih, čaka te druga služba. Tudi otroci, ki prihajajo v rejništvo, imajo danes pogosto res zelo težke zgodbe. Zato družine potrebujejo podporo, razumevanje in sodelovanje s stroko.

Moram reči, da je država na področju rejništva v zadnjih letih naredila kar nekaj pomembnih korakov in uredila veliko stvari. Zato je danes za rejništvo načeloma dobro poskrbljeno.

Vendar pa se za to pot človek ne odloči zaradi denarja. Za to se odloči, ker v sebi čuti, da je to prava pot, in ker je pripravljen sprejeti tudi težke trenutke, ki jih takšna odločitev prinese. V rejniško družino namreč pride otrok s svojo, pogosto zelo težko življenjsko zgodbo, kar vpliva na življenje celotne družine in ga v marsičem spremeni.

Ženski, ki razmišlja o rejništvu, bi rekla: naj si vzame čas in naj čim več izve. Lahko se obrne tudi na Rejniško društvo Slovenije.

Rejništvo je lepo delo, ampak tudi zelo odgovorno. Če to res čutiš, je to lahko lepa pot.

Otrok si najbolj zapomni, kako se je ob tebi počutil. Ali je bil ob tebi varen? Ali je bil sprejet? Ali je bil slišan? To mu ostane vse življenje in to je največ, kar mu lahko daš.