10 minut branja na dan lahko za otroka pomeni veliko več, kot si predstavljate

Zasl. prof. dr. Ljubica Marjanovič Umek, razvojna psihologinja in strokovnjakinja na področju otrokovega razvoja, opozarja, da je pri skupnem branju pomembnejša predvsem rednost kot količina časa. Tudi pet ali deset minut na dan je lahko pomembnih, še posebej, če branje postane prijetna družinska rutina.

Toda kaj se pravzaprav dogaja z otrokom, ko mu starši berejo? Zakaj je ponavljanje iste pravljice lahko koristno? Kaj pomeni, če otrok med branjem ves čas postavlja vprašanja in zakaj knjige pri razvoju govora ponujajo nekaj, česar vsakodnevni pogovor pogosto ne?

V pogovoru nam je zasl. prof. dr. Ljubica Marjanovič Umek spregovorila o pomenu skupnega branja, razvoju govora, domišljiji, čustvih, digitalnih vsebinah in tudi o tem, kako pristopiti k otroku, ki knjig ne mara. Vabljeni k branju.

Res je, branje je pomembno že za dojenčka in kasneje za malčka, predšolskega otroka in tudi otroka na začetku šolanja. Dojenčku odrasla oseba praviloma bere tako, da ga vzame v naročje, z njim vzpostavi obrazni in očesni stik, potem oba vzpostavita stik tudi s knjigo. 

Ko npr. mama reče dojenčku, malčku Poglej! in pokaže na predmet, osebo na ilustraciji, ki ga/jo tudi poimenuje, se začne razvijati skupna vezana pozornost, ki je ključnega pomena za otrokovo kasnejši razumevanje drugih ljudi, njihovih želja, čustev, misli. Ker odrasla oseba v času skupnega branja ustvarja tudi čustveno varno okolje, ki dojenčka/malčka pomirja, je to tudi čas, ko dojenček že govori prve besede in se s svojo okolico sporazumeva tudi z gibi, mimiko. Izraža različna čustva, kot so veselje, jeza, ljubezen..., ponavlja posamezne besede, všeč mu je rima, ritem. 

Je pa pomembno, da odrasla oseba dojenčku bere relativno počasi, razločno, se ustavlja in pokaže predmete, živali, osebe na ilustracijah, ponovi posamezne besede ali dele besedila, v branje pa vnaša dodatne poudarke ter bere dinbamično.

Ja, že pet minut branja je mnogo bolje kot nič. Skupno branje na ta način postaja rutina za dojenčka in starša, kar je ključnega pomena. Dojenček torej pričakuje, da mu bo odrasla oseba pred spanjem nekaj prebrala, povedala, podobno kot ga bo nahranila, okopala ...

Z leti naj bi se čas skupnega branja z malčki, otroki podaljševal, priporočljivo je, da npr. odrasli berejo malčku ali otroku večkrat na dan. Kot kažejo izsledki raziskav pa je, da bi imelo skupno branje pozitivni učinek na razvoj malčkov, otrok, bolj pomembna rednost kot količina časa skupnega branja.

Priporočljivo je, da odrasli izberejo za skupno branje z otrokom različna besedila, tako literarna, npr. pesmi, pravljice, basni, zgodbe kot neumetnostna besedila, npr. priročnike, poučna besedila, otroške enciklopedije, in pri tem popazijo na kakovost in starostno primernost izbranega besedila. Pa vendarle je treba vsakič tudi ustreči otrokovi želji po branju iste knjige, morda tudi trikrat, štirikrat. 

Zakaj? Otroci, podobno kot odrasli, lahko isto besedilo danes čustveno doživljajo drugače kot pred enim dnem ali tednom. Hkrati je otrokovo razumevanje besedila tudi vedno bolj poglobljeno, pozorni so lahko na posamezne stvari, ki jih prvič ali drugič niso v celoti razumeli, všeč jim je morebitni dialogi v besedilu ali razlaga določenih odnosov.

Skupno branje ima res veliko moč v razvoju govora različno starih otrok. Pozitivno vpliva na razvoj njihovega besednjaka, zmožnost pripovedovanja zgodbe, medsebojnega sporazumevanja oz. razvoja dialoga in pogovora. 

Raziskovalci posebej izpostavljajo, da je besednjak v kakovostnih literarnih besedilih za eno tretjino bolj raznolik kot besednjak odraslih oseb v dnevni komunikaciji z malčki oz. otroki. In to besednjak tistih odraslih, ki imajo visoko razvit jezikovni kod oziroma so dobri govorci. 

Opozarjajo tudi, da je v kakovostnih knjigah in otroških revijah primerjalno z vsakodnevnim govorom odraslih, namenjenem otroku, praviloma več metabesed, torej besed za opisovanje čustev (jezen, vesel, ljubosumen ...), misli (razumeti, spomniti, ponoviti...), želja, odnosov ( prijazen, občutljiv, globji kot ...), ki jih otroci, zlasti predšolski, redko slišijo v govoru odraslih.

Vsekakor. V zgodbah, pravljicah nastopajo junaki in junakinje, ki doživljajo in izražajo različna čustva. Otrok se z njimi pogosto poistoveti in skupaj s konteksti, v katerih le-ti nastopajo, tudi on doživlja čustva. Pogosto tudi svoja čustva iz resničnega življenja projicira v junake in jih tako lažje predela ter izrazi. 

Bistvo zgodbe je tudi, da v njej nastopajo junaki oz. junakinje, ki so med seboj na različne načine povezani, npr. med seboj sodelujejo, tekmujejo, oblikujejo skupne, se skupaj igrajo, iščejo prijatelje ... - vse to so situacije, v katerih otrok spoznava, kaj je v ozadju različnih socialnih odnosov, kaj je treba narediti, da se spremenijo, nadgradijo. 

Otrok ob poslušanju zgodbe in spremljanju ilustracij spoznava socialne in moralne konflikte junakov in junakinj, načine, kako jih rešujejo, spoznava, da imajo ljudje različne značaje, da se v različnih situacijah različno vedejo in tudi, če gre za ustrezen izbor otroških knjig, da ljudje v različnih kulturah in okolij živijo različno.

Kakovostno skupno branje je pravzaprav dialoško branje, kar pomeni, da je idealno, če pride do interakcije med odraslo osebo, ki bere in otrokom ter posredno tudi med otrokom in junakinjami ter junaki v zgodbah. Če otrok prekine branje in pove, da morda ne razume te ali one besede ali dela prebranega besedila, to pomeni, da natančno posluša in sledi rdeči niti zgodbe, kar je dobro. 

Prav je, da mu odrasla oseba razloži pomen besede, še enkrat prebere, če otrok ni razumel, pove vsebino malo po svoje oz. jo morda poenostavi ter šele potem nadaljuje z branjem. Otrok včasih tudi prekine skupno branje, ker se ne strinja z vsebino, npr. se močno čustveno vživi v junakinjo iz zgodbe in ji skuša pomagati, rešiti zagato, v kateri se je znašla, in to drugače kot avtor zgodbe. 

V takih primerih prekinja potek branja in dodaja svoje poglede oz. rešitve ali pa pove drugačen zaključek zgodbe, zgodbo nadaljuje. Vse to je odlično in zgolj potrjuje, da otrok posluša in tudi razume besedilo, ki ga odrasla oseba bere.

Ko otroci poslušajo zgodbe, pravljice, ki jih berejo odrasli in gledajo ilustracije, si praviloma predstavo o posameznem junaku oz. junakinji, njegovi oz. njeni podobi, fizičnem in socialnem okolju ustvarijo sami, sami si predstavljajo, kakšen je svet, v katerem živijo, kako bi še lahko rešili problem, v katerem so se znašli ali znašle, razmišljajo o tem, kako bi se oni vedli, npr. v temnem gozdu, kjer je polno senc ... 

Pogosto rečemo, da imajo otroci knjigo v glavi, saj so prav oni tisti, ki dajo dokončno čustveno in spoznavno podobo celotni zgodbi. Prav to jim omogoča domišljija, ki se, če jo pogosto rabijo tudi vse bolj razvija; otroci podobe iz pravljice prenašajo tudi v domišljijsko igro, likovno izražanje, samostojno pripovedovanje zgodbe. 

In otroci, ki so v predšolskih letih pogosto rabili domišljijo, bodo tudi kasneje bolj ustvarjalni, praviloma bodo dobri pripovedovalci, radi se bodo igrali, brali, pisali spise, pesmi, ustvarjali scenarije za igro, film.

Praviloma ne, še posebej ne v predšolskem obdobju. Digitalne vsebine so šibke pri spodbujanju otrokovega govora, tako besednjaka kot sporazumevanja, socialnega razumevanja in empatije, pozornosti, vztrajnosti, domišljije, o kateri sva ravno govorili. 

Stopnja neposredne, miselne, čustvene in socialne aktivnosti otroka, je pri skupnem branju mnogo večja kot pri spremljanju vsebin na zaslonih, kjer otroka hitro očara prav to, da je dogajanje na zaslonu praviloma hitro, dinamično, samo dotik s prstom je zadosti, da stvari spremeni. 

Če je stopnja otrokovega angažiranja nizka, tudi njegovo možgani bolj ali manj počivajo, kar na dolgi rok nikakor ni dobro za otrokov razvoj in učenje.

Začeti je treba zgodaj, že v prvem letu dojenčkove starosti. Dojenčku je treba, podobno kot druge igrače, ponuditi knjige, npr. iz blaga, močnega kartona, s katerimi lahko rokuje, jih ogleduje. Tako dojenčku kot malčku je treba tudi redno, vsaj nekaj minut na dan brati in se z njim veliko pogovarjati, ga spodbujati k samostojnemu pripovedovanju, ga tudi poslušati in se z njim igrati. 

Omogočiti je treba, da otrok ob poslušanju pravljic, zgodbic, pesmi uživa in da sam spoznava, da ga besedila vodijo v svetove, ki jih sicer v svojem realnem svetu ne bi spoznal. Slediti je treba tudi otrokovim željam in pobudam, kaj brati, o čem bi se pogovarjal. Zelo pomembno pa je tudi, da otrok ves čas vidi starše, stare starše, ki berejo, ki radi berejo, ki se pogovarjajo o tem, kaj so prebrali, kaj jim je bilo všeč, zakaj. 

Pri starejših otrocih, ki so vse zgodnje skupno branje bolj ali manj zamudili in tudi sami ne berejo radi, pa je prav, da jih starši poskušajo motivirati tudi tako, da si otrok lahko najprej izbere manj zahtevna besedila, morda stripe ali knjigo, katere vsebine lahko vidijo tudi na televiziji ali v kinu, knjigo, ki jo bere njegov prijatelj, knjigo, v kateri so vsebine, ki ga morda bolj zanimajo kot samo branje, npr. šport, divje živali.

Otroku obvezno berite vsak dan vsaj 10 ali 15 minut, se pogosto pogovarjajte in uživajte ob skupnem branju. Stranski učinki: samo pozitivni za razvoj in učenje otrok.