Družinska terapevtka: Popolnih družinskih počitnic ni – in to je v redu

Očka je že več minut v avtomobilu, medtem ko mamica stoji pri vratih in prosi za odhod, saj so že pozni. "Še sekundo!" zakliče najstnik iz kopalnice, medtem ko srednji otrok na hodniku neuspešno išče natikače. Najmlajša hči pa že nestrpno vzklika, da bi zdaj pa res lahko končno odšli.

Družina s tremi otroki – dvema dečkoma in deklico – lovi trajekt, ki ne čaka. Najstarejši se premika počasi, sanjavo, kot da je pravočasen odhod zadnja stvar, ki ga briga. Srednji ga izzivalno priganja, da je počasen kot polž, najmlajša pa je že zdavnaj pripravljena. Skupaj z očkom sedi v avtomobilu, obdana s plišastimi medvedi, ki jih "je treba nujno vzeti s seboj", čeprav zanje na zadnjih sedežih ni prostora.

Ko se vsi končno nagnetejo v avtomobil, se začne drugi del poti. "Lahko damo glasbo malo bolj na glas?", "Ne, jaz bi spal!", "Pojdi bolj levo, medvedka Puhika nima dovolj prostora!" Radio ali tišina, boj za osebni prostor s komolci, medvedi levo in desno ... vse lahko preraste v spor. Pot proti obali se vleče, napetosti vznikajo in se spet umirjajo.

Na cilju, v nastanitvi, pa sledijo nova pogajanja: kdo bo dobil "najboljšo posteljo", kdo bo prvi na stranišču in kdo je "spet dobil več prostora". In tako minevajo dopustniški dnevi – med čofotanjem v morju, lizanjem sladoleda in vsaj nekaj manjšimi spori na dan, ki jih bolj ali manj uspešno umirjata očka in mamica. Na trenutke zelo utrujena in naveličana ter razočarana, ker ne preživljajo "najlepših skupnih dni v letu".

V času, ko družbena omrežja in oglaševanje pogosto ustvarjajo podobo popolnih počitnic – nasmejanih družin na plaži, umirjenih večerij in neskončne sproščenosti – se lahko starši hitro ujamejo v misli, da njihov dopust "ni dovolj dober" in da je z njihovo družino nekaj narobe. A, kot pojasnjuje dr. Petja Kovačevič, zakonska in družinska terapevtka ter univerzitetna diplomirana komunikologinja iz Zavoda Igrivi svet, je razkorak med pričakovanji in realnostjo skoraj neizogiben ter pogosto tudi napačno razumljen.

"Razkorak med pričakovanji in realnostjo je vsakodnevno prisoten, tudi med družinskimi dopusti," je razložila. Živimo v kulturi, ki nam skozi socialne medije, oglase in pogovore neprestano sporoča, kako naj bi izgledal popoln družinski dopust. Idealizirana slika pa ustvarja notranje merilo, ki mu v resničnem življenju težko sledimo. "Nasmejan družine na plaži, mirni otroci ob sončnem zahodu, partnerja, ki se gledata zaljubljeno čez mizo ... Vse ustvarja notranje merilo, ki mu nobena resnična družina ne more ustrezati," je poudarila.

V terapevtski praksi se pogosto zgodi, da mamica po dopustu reče: "Bilo je grozno, ves čas smo se prepirali." Vendar, kot pravi sogovornica, spomin pogosto vara: "Ko skupaj pogledava bolj natančno, se izkaže, da so se dva dni prepirali in pet dni lepo preživeli. A spomin na konflikt je preglasil vse ostalo. Pričakovanje popolnosti postane filter, skozi katerega izbrišemo vse dobro in ohranimo le napake."

Čeprav starši pogosto vidijo konflikte na dopustu kot znak težave, gre po pojasnilih terapevtke za nekaj povsem običajnega in celo koristnega: "Ne samo, da je normalno, nepopolni trenutki so tudi dragoceni. So okno v to, kako družina deluje kot sistem. Ko otrok na dopustu dobi izbruh jeze, ker je lačen in utrujen, ali ko se partnerja spreta glede tega, kje bosta jedla, to niso znaki, da je z družino kaj narobe. To so znaki, da si je družina dovolj blizu, da si upa biti iskrena."

V takšnem smislu napetosti niso dokaz razpada ali težav, temveč bližine. "Družina z najstniki mi je opisala, kako so se na dopustu po dolgem času vpeti v hitenje vsakdanjega tempa zares skregali in kako je bil to pravzaprav prelomni trenutek, ko so si prvič po mesecih povedali, kaj iskreno čutijo. Oče je priznal, da je utrujen, mama, da se počuti nevidno, najstnika, da ju nihče ne vpraša, kaj si sploh želita. Dopust je odstranil rutino, ki je skrivala napetost, in napetost je naposled prišla na površje. To ni bil neuspeh dopusta. To je bil uspeh družine, znak, da so si še dovolj blizu, da si upajo povedati resnico, da si dovolj zaupajo in ohranjajo prostor za ranljivost."

Tudi partnerja se med dopustom lahko spreta, kar pogosto doživljata "kot katastrofo, še posebej, ker so otroci zraven". Konflikt pa sam po sebi ni nujno negativen, saj kaže na bližino med dvema, pri katerih potrebe včasih trčijo. Intimnost prinaša tudi več možnosti za nesoglasja – bližji kot je odnos, bolj lahko drugi tudi prizadene: "Tujci nas ne jezijo tako globoko." Družinska terapevtka je hkrati izpostavila še vzgojni in učni pomen takšnih situacij. Otroci, ki so priča spoštljivemu konfliktu brez kletvic, žalitev, poniževanja in sramotenja ter vidijo tudi končno pomiritev, opravičilo in ponovno povezovanje staršev, pridobijo dragoceno izkušnjo. Spoznajo, da odnosi niso popolni, a so lahko varni, vzdržljivi in popravljivi, in da ljubezen lahko preživi nesporazume.

Na dopustu pogosto tudi ni vsakodnevne rutine, "ki ima v družinskem sistemu funkcijo, daje strukturo in omogoča, da speljemo vse predvidene obveznosti. Ko vemo, kdo kdaj vstane, kdo pripravi zajtrk, kdo odpelje otroke, sistem deluje na avtopilotu. Na dopustu ta struktura pogosto odpade in nenadoma je vse odprto vprašanje: kdo odloči, kaj bomo jedli, kdaj bomo šli spat, ali bomo danes na plažo ali v mesto."

Brez ustavljenosti se včasih pojavijo trenja, a medtem lahko pridemo tudi do pomembnih uvidov. V eni od družin, ki je bila na terapiji pri dr. Petji Kovačevič, so denimo po dopustu ugotovili, "da sploh ne znamo biti skupaj brez urnika". Takšne situacije so po njenem mnenju dragocene in priložnost za pogovor, "kako si družinski člani v vsakdanjem življenju dajejo prostor drug za drugega. Dopust je v tem pogledu ogledalo, v kaj se ujamemo, kaj pogrešamo in kaj si želimo narediti drugače."

Kako pa si lahko starši že pred odhodom na dopust postavijo bolj realna pričakovanja? Eden ključnih nasvetov dr. Petje Kovačevič je pogovor o pričakovanjih še pred odhodom na dopust. "Kaj si vsak od nas želi od tega dopusta? je vprašanje, ki ga večina družin nikoli ne postavi," je opozorila.

Pogosto opaža, da "starši predpostavljajo, da vedo, kaj otroci hočejo, medtem ko otroci predpostavljajo, da vedo, kaj starši hočejo. Nato vsi skupaj pristanejo na dopustu, kjer nihče ne dobi tega, kar je resnično potreboval." Starše zato spodbuja, naj si pred odhodom vzamejo čas in se pogovorijo o pričakovanjih vsakega družinskega člana posebej. Dobro je, da vsak pove vsaj eno stvar, ki si jo želi doživeti med dopustom.

Ko pričakovanja izrečejo na glas, pogosto ugotovijo, da so želje precej usklajene in izvedljive ter da nihče v resnici ne pričakuje, da bodo ves čas vsi skupaj počeli vse skupaj. Tako se zmanjša tveganje razočaranja ter poveča občutek razumevanja in sodelovanja v družini.

V trenutkih napetosti je ključno, da starši prepoznajo lastne telesne odzive. "Napetost v ramenih, pospešen srčni utrip, dvignjen glas ... telo vedno ve prej kot um," je obrazložila sogovornica. Namesto hitrega odziva v afektu priporoča kratek premor, globoko dihanje ali priznanje: "Potrebujem minuto". "Ena od klientk mi je opisala, kako je sredi prepira na dopustu rekla možu: "Midva sva na isti strani", in prepir se je ustavil. Ne zato, ker je problem izginil, ampak ker sta se oba spomnila, da nista nasprotnika. Telo je dobilo informacijo, da se mu ni potrebno boriti," je opisala.

Še ena izmed zgodb iz terapevtske prakse lepo povzame bistvo neidealnih počitnic. Oče je z nasmehom opisal dopust kot "povsem katastrofalen: pokvarjen avto, tedenski dež in bolni otroci". Vseeno se družina prav tega dopusta še danes najpogosteje spominja in o njem govori kot o edinem, ki so si ga otroci resnično zapomnili, saj so bili skupaj in so kljub težavam znali ustvariti nekaj prijetnega. 

Po besedah terapevtke prav takšne izkušnje gradijo odpornost, prilagodljivost in pristnost. "Ko načrti odpovejo in družina skupaj improvizira, se otroci učijo ustvarjalnosti in fleksibilnosti. Ko je dopust naporen, a vseeno lep, dobijo realen pogled, kaj pomeni biti skupaj. Ko vidijo, da se starša spreta in pomirita, se naučijo, da so odnosi vzdržljivi. Da ljubezen ne izgine, ko postane težko, in da skupaj pomeni tudi to."

Vrnimo se k družini treh otrok, ki je hitela na trajekt. Ko se pri njih na dopustu vse umiri, ko je vse "hudo" mimo, se mamica in očka zavesta, kako je najpomembnejše, da so skupaj in da so zdravi. Uspeva jim prebroditi tudi spore in radi se imajo. Pa kaj, če dopust ni idealen. Kajti nič na svetu ni idealno, pa je vseeno zelo lepo.

Tudi sporočilo dr. Petje Kovačevič je: popoln dopust ni cilj in tudi ni potreben. Pomembnejša je prisotnost, iskrenost in občutek varnosti v odnosih. "Otroci ne potrebujejo popolnih počitnic. Potrebujejo starše, ki so prisotni," je poudarila.

Morda je prav v tem bistvo poletja in nasploh družinskih trenutkov: ne v popolnosti, temveč v skupnem času, ki vključuje vse. Tudi napetosti, tišine, spore.

"Dovolite si nepopoln dopust. Dovolite si, da bo kdaj dolgčas, da bo kakšen dan naporen, da se bo kdaj vse podrlo," sporoča družinska terapevtka. "To ni znak, da ste slabi starši ali da vaša družina ne funkcionira. To je znak, da je v vaši družini dovolj varnosti in zaupanja. Da si upate biti iskreni tudi takrat, ko ni lepo ... Tudi takrat, ko je naporno, in tudi takrat, ko se čustva prelijejo čez rob."