Črni petek je začetek obdobja popustov in akcij, ki se nadaljujejo vse do božiča in novega leta. Na vsakem koraku nas spremljajo oglasi, družbena omrežja so polna priporočil za izdelke, vplivneži predstavljajo najnovejše trende ...
Živimo v potrošniškem svetu in starši se zlasti okoli prazničnega decembra večkrat znajdemo v precepu, kako pojasniti otroku, da ne more dobiti vsega, kar si zaželi. Kako mu postaviti mejo, ne da bi se počutil prikrajšanega, ko nekateri njegovi vrstniki dobivajo igrače, telefone ali druge izdelke? Kako poskrbeti, da december ne postane tekmovanje v številu in vrednosti daril?
Če si nekaj želiš, ni nujno, da to potrebuješ. Razlikovanje pa je naloga odraslih
Otroci si pogosto želijo nove igrače, elektronske naprave, oblačila in druge izdelke, čeprav imajo doma že veliko stvari. To ni nujno znak razvajenosti; njihove želje se oblikujejo skozi odraščanje, izkušnje, okolje, v katerem živijo, in zgled odraslih. Pomembno vlogo imajo tudi vrstniki in vsebine, ki jih spremljajo.
Ivana Gradišnik, vodja Inštituta za sodobno družino Manami in ustanoviteljica slovenskega Familylaba, je pojasnila, da otroci razlikovanja med željami in potrebami še ne zmorejo presojati tako kot odrasli. Po njenem mnenju to niti ni njihova naloga, temveč odgovornost odraslih. "Otroci ne morejo ločevati med željo in potrebo. A k sreči to niti ni njihova naloga, to je naloga odraslih. Zato je priporočljivo, da se začnemo čim prej po tem, ko postanemo starši, uriti v ločevanju med enim in drugim. To namreč ni jasno niti večini odraslih, čeprav je precej nujno," je poudarila.
Starši morajo zato najprej sami pri sebi razmisliti, kaj otrok zares potrebuje in kaj je zgolj trenutna želja. Pomembno je tudi vedeti, da otrokove temeljne potrebe niso materialne; otrok potrebuje občutek varnosti, sprejetosti, bližine, pozornosti in povezanosti s starši. Če ključne potrebe niso zadovoljene, lahko začne otrok iskati nadomestilo v stvareh, ki jih pozna in jih je navajen. "Z drugimi besedami: terjajo tisto, česar so pač navajeni, ker pa obenem nikoli ne dobijo tistega, kar zares potrebujejo, njihovo hrepenenje nikoli ni potešeno. Zato terjajo vse več in več in več ..." je razložila sogovornica.
Po njenih besedah je lahko krivično, če otroka označimo za razvajenega in ga kaznujemo zaradi njegovih zahtev, ki sledijo temu, na kar smo ga navadili. Namesto osredotočanja zgolj na njegovo vedenje in zahteve bi morali odrasli razmisliti tudi, kaj se skriva za njegovimi željami in ali so njegove pomembne potrebe zadovoljene.
Staršem ni treba izpolniti vsake otrokove želje. Razumeti morajo predvsem razliko med tem, kaj otrok zahteva oziroma si želi, in tem, kar v resnici potrebuje.

Kako otroku reči "ne" brez slabe vesti in očitkov?
Eden večjih izzivov za starše je postavljanje meja. Otrok si želi novo igračo, čeprav jih ima doma že polno, vztraja pri dragem izdelku ali se primerja s prijatelji, ki so dobili nekaj, česar sam nima. Ko starši zavrnejo nakup, lahko sledijo razočaranje, jok, jeza ali pregovarjanje.
Ivana Gradišnik svetuje, naj se starši v takšnih trenutkih, ko morda ne vedo, kako ravnati, držijo preprostega vodila: povedo naj resnico. "Otroci ne potrebujejo elaboriranih razlag ali akademskih pojasnil, zakaj starši tega ali onega ne moremo ali nočemo. Zadošča, da povemo po resnici, na primer: 'Tega ti ne morem kupiti, ker je predrago.' ali 'Tega ne bom kupila, ker nočem, ker sem proti takim rečem'," je pojasnila.
Starši imajo pravico do lastnih odločitev, vrednot in finančnih omejitev. Zato naj povedo, če je izdelek predrag, lahko pa pojasnijo tudi, če ga ne želijo kupiti, ker se jim nakup ne zdi smiseln. "Otroci ne potrebujejo nujno argumentov, čeprav jih seveda lahko zahtevajo in z njimi ni nič narobe. Potrebujejo starše, ki znajo prevzeti odgovornost za svoje odločitve in sprejeti tudi otrokovo slabo voljo ali razočaranje," je dodala.
Namesto očitkov in kritiziranja, ker starši sami ne znajo reči "ne", kadar tako mislijo, je pomembneje, da poznajo svoje vrednote in načela ter živijo v skladu z njimi. Otroci takšne odločitve dobro sprejemajo, četudi jim niso vedno všeč; čeprav so lahko neprijetne zanje, jih ne poškodujejo. Drugače je s čustvenim izsiljevanjem in obsojanjem, ki lahko puščata dolgoročne škodljive posledice. Tudi prenašanja razočaranja se je treba naučiti, čemur je med drugim namenjeno otroštvo.
Pomembno je torej, kako starši postavijo mejo. Očitanje, da ima otrok že nešteto igrač, posmehovanje njegovim željam ali obsojanje zaradi razočaranja niso potrebni. Otrok ima pravico, da mu odločitev ni všeč, starši pa morajo znati prenesti njegovo slabo voljo, ne da bi zaradi nje takoj popustili. Otroštvo je med drugim tudi obdobje, v katerem se otrok uči sprejemati, da ne more biti vedno vse po njegovo, kar je pomembna in koristna življenjska izkušnja. Otrok se v takšnih situacijah uči obvladovati neprijetna čustva, sprejemati omejitve in razumeti, da zavrnitev želje ne pomeni zavrnitve njega.
Otroci se učijo iz zgledov
Starši pogosto govorijo otrokom, naj ne kupujejo nepotrebnih stvari, naj bodo zadovoljni z vsem, kar imajo, in naj ne sledijo slepo trendom. Toda ali imajo takšna sporočila učinek, če otroci istočasno opazujejo, da starši veliko nakupujejo? Ivana Gradišnik je izpostavila, da imajo starši pomembnejšo vlogo, kot si morda predstavljajo. Otroci so sicer izpostavljeni oglaševanju, vplivnežem, družbenim omrežjem in vrstnikom, vendar lahko starši s svojim zgledom zelo vplivajo na to, kako bodo dojemali potrošništvo. Vrednote in načela, ki jih skušamo privzgojiti, moramo tudi živeti, če hočemo, da nas otroci vzamejo resno, je poudarila.
Zgolj pridige o skromnosti, varčevanju in nepomembnosti materialnih dobrin ne zadostujejo. Če želimo otroku privzgojiti zdrav in premišljen odnos do nakupovanja, moramo takšen odnos pokazati tudi sami. To pomeni, da premislimo, preden nekaj kupimo, da ne posegamo po novem izdelku zgolj zato, ker je v akciji, da stvari uporabljamo in jih po potrebi popravimo ter da znamo ceniti tudi vse, kar že imamo.

ZPS: Ni vse, kar si želimo ali kar je znižano, tudi dober nakup
Današnje potrošniško okolje je precej drugačno od tistega, v katerem so odraščale prejšnje generacije. Otroci so danes izpostavljeni oglaševanju tudi na družbenih omrežjih, prek vplivnežev, spletnih trgovin in videoiger, kjer pogosto ni jasna meja med zabavno vsebino in oglaševanjem.
V Zvezi potrošnikov Slovenije (ZPS) opozarjajo, da spletne platforme na podlagi uporabniških odzivov prilagajajo vsebine in tako pritegnejo njihovo pozornost. Tudi videoigre lahko vsebujejo dodatne plačljive vsebine, denimo tako imenovane plenilske škatle (loot boxes), pri katerih igralec za plačilo prejme naključno nagrado. Zato je pomembno, da se starši z otroki pogovarjajo o oglasih in jih spodbujajo h kritičnemu razmišljanju: kdo želi, da nekaj kupimo in zakaj?
Podobno velja za akcije. V ZPS pred črnim petkom svetujejo, naj potrošniki ne gledajo zgolj odstotka popusta, temveč preverijo dejansko ceno in kakovost izdelka, primerjajo ponudbe ter nakupe načrtujejo vnaprej. Velik popust namreč še ne pomeni ugodnega nakupa, še posebej, če izdelka sploh ne potrebujemo.
To je lahko tudi dobra priložnost za učenje otrok. Starši jim lahko pojasnijo, da izdelek, ki je znižan za 50 odstotkov, ni samodejno potreben ali ugoden. Če kupimo nekaj, česar ne potrebujemo, smo denar porabili po nepotrebnem. Pred nakupovanjem je zato smiselno določiti okvirni proračun in se dogovoriti, kaj dejansko potrebujemo. Če otrok izrazi željo po določenem izdelku, se lahko pogovorimo, ali je nakup smiseln, ali je mogoče počakati in ali obstaja kakovostnejša ali cenovno dostopnejša alternativa. Tako ga bomo vključili v odločanje in sčasoma bo lažje razumel, da denar ni neomejen in da ima vsaka odločitev o nakupu tudi posledice.
Kako otroka naučiti, da bo znal ceniti, kar ima?
Kako pa otroka naučiti hvaležnosti? Kako mu približati vrednost denarja in ga spodbuditi k premišljenemu ravnanju z njim? Ivana Gradišnik meni, da tega ni mogoče doseči s pridigami, prigovarjanjem, predavanji ali pridušanjem. Če želimo, da otroci razvijejo zmožnost izražanja hvaležnosti, morajo tudi sami izkusiti, kako je, ko jim nekdo izrazi hvaležnost.
Otroci se namreč učijo skozi izkušnje. "Če želimo, da se naučijo razumeti vrednost denarja, jim moramo pustiti dovolj manevrskega prostora, da z njim eksperimentirajo in se iz lastnih izkušenj učijo, kaj ima smisel in kaj ne, kaj se obnese in kaj ne, katere odločitve so dobre in katere slabe. Ljudje smo namreč izkustvena bitja, kar pomeni, da se učimo skozi izkušnje in razmislek o njih, ki nas vodi do novih spoznanj in sklepov," je opisala sogovornica.
Tudi napačen nakup je lahko koristna izkušnja, če se starši o njem z otrokom pogovorijo brez očitkov, pri čemer naj upoštevajo otrokovo starost in zrelost. Mlajši otrok lahko sodeluje pri bolj preprostih in manjših nakupih, starejši lahko dobi žepnino in določeno mero samostojnosti pri razpolaganju z njo. Pomembno je, da ima možnost odločanja in hkrati tudi priložnost, da se nekaj nauči iz svojih odločitev.

Kako naj december ne postane tekmovanje v obdarovanju?
Praznični čas je za otroke pogosto povezan z velikim pričakovanjem. Darila so del, vendar ne bi smela postati edini smisel praznikov. Še posebej, če otroci darila prejmejo od staršev, starih staršev, sorodnikov in prijateljev ter tudi med obiski dobrih mož, se lahko hitro zgodi, da jih je naenkrat preveč. Zato so na mestu vprašanja, ali je smiselno vnaprej določiti število ali vrednost daril oziroma se z otrokom dogovoriti za omejen seznam želja ter kako naj ravnajo starši, kadar si otrok želi zelo drago darilo ali pričakuje, da bo dobil vse, kar so dobili njegovi prijatelji.
Po pojasnilih Ivane Gradišnik ni univerzalnega pravila, koliko daril naj otrok prejme ali koliko naj starši zanje porabijo, saj imajo družine različne vrednote, navade in finančne zmožnosti. Pomembnejše od samega števila daril je, zakaj in kako se starši odločajo za obdarovanje, pri čemer je opozorila predvsem na dve skrajnosti. Prva je kupovanje številnih daril zaradi slabe vesti, ker starši otroku ne namenijo dovolj časa ali pozornosti, saj so denimo stalno v službi. Druga je pretirano odrekanje, kadar starši iz obdarovanja naredijo nekakšen vzgojni projekt, s katerim želijo otroka naučiti skromnosti. Oboje lahko vodi v nasprotje od želenega, zato svetuje, da je "dosti bolje vzeti resno lasten položaj in prepričanja ter postaviti družinske običaje in rituale na ta temelj. Morda ne bo vsem vedno všeč, bo pa avtentično, kar zadošča."
Starši se lahko z otroki vnaprej dogovorijo o okvirnem številu daril ali o tem, kaj si želijo. Lahko se povežejo tudi z drugimi obdarovalci, da se izognejo podvajanju in nepotrebnemu kopičenju. Pomembno pa je, da dogovori izhajajo iz družinskih okoliščin in ne iz tekmovanja z drugimi.
Tudi v ZPS poudarjajo, da je pomembnejša kakovost pred količino. Pri izbiri igrač je smiselno upoštevati otrokovo starost, interese in razvojne potrebe, prednost pa naj imajo igrače, ki spodbujajo ustvarjalnost, omogočajo različne načine igre in otroka zanimajo dlje časa. Med njimi so izpostavili tudi družabne igre, ki spodbujajo sodelovanje, komunikacijo in skupno preživljanje časa. Svetujejo tudi, da otroku namesto predmeta podarite doživetje, denimo vstopnico za kino ali koncert oziroma družinski izlet. Posebno lepo pa je lahko vključevanje otrok v dobrodelnost: otrok lahko izbere lepo ohranjene igrače, ki jih ne uporablja več, in jih podari otrokom, ki jih potrebujejo.
Sporočilo, ki ga lahko starši prenesejo otrokom v času nakupovalne mrzlice, je, da jim ni treba imeti vsega. Nič ni narobe, če si otrok želi novo igračo, oblačilo ali elektronsko napravo, saj so želje del odraščanja in pričakovanja ter so lahko tudi vir veselja. Pomembno je le, da se otrok postopoma nauči, da ni treba vsake želje tudi uresničiti in da ne potrebuje vsega. Začne pa se pri starših – pri njihovem odnosu do denarja, nakupovanja in obdarovanja ter pri sposobnosti, da rečejo "ne", ne da bi otroka obsojali, in da sprejmejo razočaranje, jezo in nezadovoljstvo, ne da bi opustili svoje odločitve.



















































Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV