Resnica o življenju na kmetiji, ki jo razumejo le redki starši

Življenje na kmetiji je pogosto naporno, zahteva veliko dela in odrekanj, a hkrati ponuja bogastvo izkušenj, ki jih sodobni način življenja marsikdaj ne more nadomestiti. Prav v takšnem okolju odraščata tudi sinova družine Pri Kumru. Dnevi so prepleteni z delom, druženjem in skupnim ustvarjanjem, otroka pa že od malih nog spoznavata, da sadovi dela ne pridejo sami od sebe. Ob tem razvijata samostojnost, delovne navade in spoštovanje do narave, ki jih bosta spremljala vse življenje.

Čeprav življenje na kmetiji ne pozna klasičnega delovnega časa in prostih dni, mnogi starši prav v takšnem načinu življenja vidijo neprecenljivo vrednost za svoje otroke. Kaj pomeni vzgajati otroka med travniki, živalmi in družinskimi obveznostmi? Kako usklajevati sodobne izzive odraščanja z življenjem na podeželju? In zakaj kljub številnim obveznostim ne bi zamenjali svojega načina življenja? O tem smo se pogovarjali z Meto Leban, mamo dveh fantov, ki skupaj z družino ustvarja svojo zgodbo na kmetiji Pri Kumru.

Kako bi opisali običajen dan pri vas doma? Kdaj se pri vas začne jutro in kdo prvi vstane? 

Prvi vstane mož, jaz imam ponavadi ta privilegij, da vstanem istočasno kot otroka. Matija (mož) odide v sirarno ali po drugih dnevnih opravilih, sama počakam, da Anže in Jakob odideta na kombi in se potem posvetim papirologiji, mailom ali preprosto v miru opravim gospodinjska opravila. Nato pa grem podelat delo, ki me čaka. Največ časa se nahajam v sirarni, z veseljem opravim pa tudi vsa druga kmečka opravila.

Kateri del dneva vam je najljubši kot mami? 

Bi rekla, da je kar jutro, sploh sveža poletna jutra ko smo v planini in kljub zgodnjemu vstajanju imajo svoj čar.

Ja, drži. Jakob je mlajši, živahnejši otrok, Anže pa je kljub najstniškim letom zelo odgovoren in zaupanja vreden fant. Pomagata pri vseh lažjih opravilih, krmljenju in skrbi živali, molži, v sirarni pri obračanju in pranju sira, pri košnji in grabljenju, pri pripravi drv, pa tudi pri gospodinjskih opravilih nista nič slabša ...

Nista, ponosno povesta, da prihajata iz podeželja, iz kmetije.

Otroško navihanost in spomine. Da bi v življenju znala uporabljat zdravo kmečko pamet in delovne navade in vsekakor srčnost, ki jo imata.

Jakob še nima lastnega telefona, Anže ga ima v lasti pa dobro leto. Vendar pri nas so telefoni dovoljeni samo ko so vse zadolžitve in naloge opravljene in če v šoli vse "štima". Tako, da mogoče dva vikenda v mesecu, po par uric.

Veliko! Po šoli ju pričaka kosilo, nato imata max 30min televizije in nato morata iz hiše ali na kolo, še vedno se znata igrat skrivalnice, izdelovat "bunkerje"... ali pa nam priskočita na pomoč.

Stik z zemljo, umazanijo, motorika in predvsem samostojnost.

Definitivno, pridejo dnevi, ko je enostavno preveč opravil, čas teče prehitro in nehote prisiliš otroka, da postane samostojen. Da si zna narediti sendvič, pospraviti posodo iz pomivalnega, zložit oz. vsaj poiskat svoj par nogavic in spodnjic na kupu opranega perila ...

Imamo že utečena dnevna opravila, vsak pri sebi ve kaj je zmožen narediti sam, pri večini težjih opravil pa sodelujemo vsi, tudi tast in tašča, ki živita v spodnjem nadstropju. Čas za naju? Ponavadi je to vsak drugi dan v sirarni tistih par uric ko je treba mleko predelat v sir. Tam se snujejo plani, razvijajo debate. Včasih sva pa samo ob glasbi iz radija drug ob drugem.

Uf, pomoje dobra 3 leta nazaj, ko sva si za deseto obletnico poroke vzela vikend zase.

RAZUMEVANJE! Razumevanje drug do drugega, razumevanje situacije, pogovor in oproščanje, ko pride do slabe volje, obsojanja ali grdih besed.

Vse. Dan ni enak dnevu. Si sam svoj šef, iz dneva poskušaš izvleči največ, naučiti otroke, da življenje in delo na kmetiji ni trpljenje, če delaš z veseljem in med seboj sodeluješ, tako prideš do končnega cilja, ki ga z veseljem pokažeš!

Življenje na kmetiji ti je ali pa ti ni pisano na kožo, srednje poti ni, saj moraš bit 100% pri stvari. Večina nas vidi ko si dan ali dva vzamemo za oddih, ko pa delaš tudi po več kot 12 ur tega noben ne opazi. Res je veliko prilagajanja in odrekanja, vendar se s podporo in pomočjo domačih in prijateljev lahko marsikaj naredi.

Vsak ima pravico izbrati svojo pot. Tudi naju z možem ni noben silil, da sva ostala na kmetiji. Vsekakor pa ju bova podpirala tako doma kot na drugih področjih.

Definitivno v sredini maja. Končno se je naredilo vreme, čas košnje, jaz pa sem že plačala prodajni prostor na sejmu. Otroka sta najbrž občutila moj dvom, stres, kombiniranje in brez pobude sama od sebe dokazala, da sta za svoja leta, kljub vsem otroškim neumnostim res odgovorna. Anže mi je pomagal na stojnici pri prodaji, Jakob pa je izkoristil odsotnost Anžeta in se izkazal v košnji in pri spravilu krme.

Zaradi podpore domačih, prijateljev, zaradi spodbudnih besed strank vemo, da delamo dobro in smo na pravi poti.