Tudi otroci, ki so odšli prezgodaj, so za vedno del družine

O izgubi otroka med nosečnostjo ali kmalu po rojstvu se pogosto težko govori. Žalujoči se lahko počutijo osamljene, zlasti kadar se okolica izogiba pogovoru ali pričakuje, da bodo sčasoma pozabili in nadaljevali življenje, kot da se ni nič zgodilo. Toda otrok je za starša del njune družine, njunih sanj in prihodnosti, ki sta si jo predstavljala.

V društvu Solzice že vrsto let nudijo podporo družinam ob izgubi otroka, ozaveščajo o žalovanju in skrbijo za ohranjanje spomina na prezgodaj umrle otroke. Pomemben del njihovega poslanstva so tudi spominski parki, ki staršem ponujajo prostor za slovo in spomin. Ustanoviteljica društva Petra Paver Urek je izgubo doživela tudi sama. Njena hčerka Brina se je rodila na videz zdrava, a se je kmalu po rojstvu izkazalo, da ima srčno napako. Med operacijo je umrla, stara komaj šest dni.

Najprej to, da smo starši ne glede na to, koliko časa je otrok z nami, in da to ostanemo vse življenje. Ljudje se pogosto osredotočajo na to, koliko časa je otrok živel, kot da bi bila od tega odvisna tudi pravica do žalovanja. Toda mama in oče sta izgubila otroka, ne glede na to, kdaj se je zgodilo.

Že takoj, ko izvemo za nosečnost, si začnemo predstavljati prihodnost. Otrok dobi svoje mesto v družini, četudi se še ni rodil. Začnemo razmišljati, kako bo družina živela, kaj bomo počeli, kakšno bo naše življenje z njim. Ko otrok umre, ne izgubimo samo njega, temveč tudi vse tisto, kar smo si z njim predstavljali.

Vsak otrok si zasluži svoje mesto in ga mora imeti. To je pomembno tudi za njihove bratce in sestrice, ki pridejo pozneje. Če otroci ne vedo, da so imeli brata ali sestrico, se lahko težje znajdejo v družinski zgodbi. Pomembno je, da vedo, kdo so in kam spadajo.

Žalovanje po izgubi otroka med nosečnostjo je eno najtežjih tudi zato, ker starši včasih nimajo veliko oprijemljivih spominov. Toda žalost je lahko neizmerna. Ne moremo reči, da je izguba manjša, ker je otrok živel krajši čas. Včasih je prav to, da nimamo ničesar, česar bi se lahko oprijeli, še posebej težko.

Ne. Tega nikoli ne primerjam in tudi ne dovolim, da bi na srečanjih starši začeli razpravljati, komu je bilo težje. To ni resnično merilo.

Tudi sama sem izgubila otroka. Moja deklica se je rodila in sprva je bilo vse v redu, nato pa so ugotovili, da ima srčno napako. Po šestih dneh je morala na operacijo. Operacija naj bi bila rutinska, vendar se Brina po njej ni več zbudila.

Ko mi je prijateljica nekoč rekla, da je morda bolje, da se je to zgodilo takrat in ne pozneje, sem ji odgovorila: "Če bi umrl eden od tvojih otrok, ali bi ti bilo v tolažbo, da imaš še drugega? Če bi vedela, da bo tvoj otrok živel samo še kratek čas, ali bi si želela, da se njegovo življenje konča prej, da bi bilo tebi lažje?"

To so težke stvari in odzivi so različni. Ljudje želijo pomagati in nas potolažiti, vendar ne znajo ali ne zmorejo. Včasih izrečejo kaj, kar nas še bolj prizadene. Otrok ni zamenljiv. Tudi če imamo druge otroke, to ne pomeni, da umrlega otroka manj pogrešamo ali da nas njegova izguba manj boli.

"Ni treba, da najdemo prave besede. Pomembno je, da smo tam."

Vedno pravim, da tolažbe v resnici ni. Če iščemo prave besede, bomo morda izrekli nekaj, kar nas bo od žalujočega oddaljilo. Lahko rečemo: "Ne vem, kaj naj ti rečem. Tukaj sem." Včasih je to največ, kar lahko naredimo.

Zelo bolijo izjave, kot so "saj si še mlada", "saj bosta imela še otroke", "čas celi vse rane" ali "jaz tega ne bi preživela". Tudi vprašanje "kako si?" je lahko težko, ker se mamica sprašuje, kako naj sploh odgovori. Prav tako lahko prizadene pripomba, da je videti dobro. Žalujoči se lahko ob tem počuti krivega, kot da bi moral svojo bolečino tudi navzven dokazovati.

Pomembno je tudi, da odziva ne jemljemo osebno. Žalujoči imajo boljše in slabše dneve. Včasih želijo govoriti, drugič ne. Včasih zmorejo druženje, drugič ne morejo niti pomisliti nanj. Odzovejo se lahko tudi z jezo in razočaranjem. To ni zavrnitev človeka, ki jim želi pomagati, temveč odziv na bolečino.

Pogosto se zgodi, da so žalujoči in njihovi bližnji kot na dveh straneh mostu. Bližnji si želijo, da bi se človek premaknil naprej, se vrnil v družbo, šel na rojstni dan ali koncert. Žalujoči pa takrat še ne zmore. Nobena stran ne želi slabo, vendar nista v isti situaciji.

Zato je pomembno, da poslušamo, iskreno in neposredno povemo, da smo na voljo, ter sprejmemo odgovor, kakršen koli že je. Če človek pove, da danes ne zmore, ga ne prepričujemo, da bi moral. Ne razlagajmo mu, kaj bi že moral narediti ali kako bi moral žalovati. Vsak žaluje na svoj način.

Pomembno je, da se spomnimo tudi pozneje. Prvo leto je pogosto posebej težko, ker je vse prvič brez otroka: morda prvi predvideni datum poroda, prvi božič, prvi rojstni dan, prvo poletje, ko bi šli skupaj na morje ... Ko se leto obrne, nekatere stvari niso več prvič, kar pa ne pomeni, da bolečina izgine.

Bližnji lahko pokažejo, da niso pozabili, tako da vprašajo, kako je mamica, se spomnijo obletnice ali omenijo otroka. Lahko se spomnijo nanj tudi z omembo njegovega imena. Za starše je lahko zelo boleče, če imajo občutek, da se o njihovem otroku sčasoma ne sme več govoriti.

Seveda je treba začutiti, kdaj in kako pristopiti. Če je prijateljica izgubila otroka in smo sami noseči, ni enega recepta, kako ji to povedati. Veliko je odvisno od tega, kako blizu sta si in v katerem obdobju žalovanja je. Najbolje je, da smo iskreni, da povemo neposredno in ji pustimo prostor za njen odziv.

Včasih lahko že majhna stvar zelo zaboli. Spomnim se primera mamice, ki je bila povabljena v skupino za organiziranje zabave prihajajočega otroka. Sporočila je, da bo sodelovala, ni pa vedela, ali bo tisti dan zmogla priti. Nato so jo odstranili iz skupine, kar jo je še posebej prizadelo. Ljudje na drugi strani verjetno niso želeli nič slabega. Morda so ji želeli prihraniti bolečino, vendar niso pomislili, kako se bo zaradi njihovega ravnanja počutila.

Žalujočega ne moremo prisiliti, da bo pripravljen na določen korak. Lahko pa mu damo vedeti, da je še vedno del našega življenja in da mu ni treba skrivati svoje žalosti.

Tudi očetje žalujejo, vendar lahko žalost izražajo drugače. Dolgo smo imeli predstavo, da mora moški poskrbeti za varnost družine, da mora biti močan in stvari urediti. Ko umre otrok, pa ničesar ne more popraviti in partnerki ne more odvzeti bolečine. Tudi sam je v stiski, vendar morda ne ve, kako jo izraziti.

Pri materi je poleg čustvene izgube pogosto prisotna še telesna izkušnja. Doživela je nosečnost, porod, popadke, včasih se po izgubi pojavi tudi naval mleka. Oče tega ne doživlja na enak način, čeprav je izgubil istega otroka in je tudi njegova žalost resnična.

Pomembno je, da razumemo, da vsak žaluje na svoj način. Lahko sem jaz opora svojemu partnerju, ne morem pa nanj prenesti odgovornosti za svoje žalovanje. In obratno. Včasih eden potrebuje pogovor, drugi umik. To še ne pomeni, da se imata manj rada ali da eden od njiju ne razume bolečine drugega.

Na srečanja včasih pride oče in reče, da je prišel samo zato, da je pripeljal ženo. Potem pa se zgodi, da prav on največ govori. Ko začuti, da je prostor varen, lahko pridejo na dan tudi njegova čustva. Zato je dobro, da starši vedo, da jim ni treba vsega nositi sami.

Pomembno je tudi, da sprejmejo pomoč. Včasih je smiselno, da se pogovorijo skupaj, drugič potrebujejo vsak svoj prostor. Ni enega pravilnega načina. Pomembno je, da drug drugemu dovolijo žalovati, ne da bi način žalovanja razumeli kot pomanjkanje ljubezni.

Otrokom je treba povedati resnico, seveda na način, primeren njihovi starosti in zrelosti. Ne svetujem besed, da je nekdo postal zvezdica ali odšel nekam drugam. Lahko povemo preprosto in jasno, da je dojenček umrl.

Tudi majhni otroci lahko zaznajo žalost staršev in spremembe v družinskem okolju. Morda ne razumejo smrti, vendar opazijo žalost staršev in spremembo družinske dinamike. Zato je pomembno, da jim povemo, da niso krivi, da jih imamo radi in da bomo zanje poskrbeli. To so tri zelo pomembna sporočila: "Nisi kriv. Radi te imamo. Vse bo v redu."

Ni nič narobe, če otrok vidi starša jokati. Lahko mu povemo: "Žalosten sem, zato jokam." Tako se uči, da so čustva nekaj normalnega in da jih smemo izražati. Ni treba, da pred otroki vedno kažemo moč.

Pomembno je tudi, da otrok ni izključen iz slovesa ali pogreba samo zato, ker se odraslim zdi, da bi bilo to zanj pretežko. Seveda je treba upoštevati njegovo starost, razumevanje in želje ter mu pojasniti, kaj se bo dogajalo. Vendar se lahko tudi otroci poslovijo, če jim to omogočimo.

Tudi otrok, ki se rodi po smrti bratca ali sestrice, naj ve, da ni prvi in edini otrok v družini. Včasih se starši bojijo, da bi ga s tem obremenili, vendar otroci marsikaj začutijo. Ko umrlemu otroku priznamo njegovo mesto, ko ga "zasidramo", se lahko spremeni tudi družinska dinamika. Vsak naj dobi svoje mesto v družini.

Staršem pogosto svetujem, naj spomin na umrlega otroka ohranijo na način, ki jim je blizu. To je lahko fotografija, spominski predmet, polička ali obisk spominskega parka. Ni treba, da je spomin velik ali vsem viden. Pomembno je, da je del družinske zgodbe in da se o njem lahko govori.

"Tudi stari starši žalujejo in pogosto nosijo dvojno žalost."

Tudi stari starši žalujejo za vnukom ali vnukinjo, hkrati pa jih boli, ker vidijo, kako trpi njihov otrok. Kot starši si želimo svojim otrokom pomagati, jih zaščititi in jim olajšati bolečino. Pri takšni izgubi pa tega ne moremo narediti namesto njih.

Če imajo stari starši tudi sami izkušnjo izgube, se lahko ob smrti vnuka ali vnukinje odprejo še njihove stare rane. Včasih se zgodi, da se odzovejo zelo silovito, čeprav je njihov otrok navzven mirnejši. V družini se lahko prebudijo tudi bolečine, o katerih se prej ni govorilo.

Stari starši ne morejo odpraviti bolečine, lahko pa pomagajo predvsem s konkretnimi dejanji. Lahko skuhajo kosilo, kaj prinesejo, operejo perilo, poskrbijo za druge otroke ali so sami prisotni ob žalujočih. Včasih je veliko bolje, da pomoč ponudijo s konkretnim dejanjem, namesto da ponavljajo, da so na voljo, če jih bodo potrebovali.

Pomembno je tudi, da babice in dedki spoštujejo želje staršev in jih ne prepričujejo, kako bi morali žalovati. Stavki, kot so "saj sta še mlada" ali "ne jokajta, vse bo v redu", ne pomagajo. Bolje je, da povemo "Tukaj sem. Kaj lahko naredim zate?" in nato tudi ponudimo ali storimo kaj konkretnega.

Stari starši lahko pomagajo tudi tako, da pojasnijo drugim, kako naj pristopijo k družini in česa naj ne govorijo. Tako postanejo nekakšna zaščita žalujočih staršev, ki takrat morda nimajo moči, da bi še drugim razlagali svojo bolečino.

"Zadnje slovo je pomembno."

V preteklih nekaj letih se je na tem področju veliko spremenilo. Zdravstveno osebje je vse bolj seznanjeno s tem, kako pomembno je, da se starši lahko poslovijo od svojega otroka. Tudi očete spodbujamo, da so vključeni, da otroka vzamejo v naročje, ga pobožajo, pogledajo in si ustvarijo spomine.

Starše spodbujamo, naj ustvarijo toliko spominov, kot jih v tistem trenutku zmorejo in želijo. Pomembno je, da imajo možnost izbire. Nekateri si želijo otroka videti in ga držati, drugi tega ne zmorejo. Oboje je treba spoštovati. Ne smemo jih siliti, prav tako pa jim ne smemo odvzeti možnosti zato, ker se nam zdi, da bi bilo zanje pretežko. Pomembno je, da jim zdravstveno osebje mirno predstavi možnosti in jim omogoči dovolj časa, če okoliščine dopuščajo.

Tudi sama spremljam starše že pred porodom, kadar vemo, da otrok zaradi hude bolezni verjetno ne bo preživel. Takrat se lahko skupaj pogovorimo, kaj si želijo, kako bi želeli, da poteka porod, in kaj bi jim pomagalo pri slovesu. Včasih pripravimo tudi majhen paketek spominov. Za starše je lahko zelo dragoceno, da v najtežjem trenutku niso prepuščeni sami sebi.

Zadnje slovo je zelo pomembno. Lahko je začetek poti skozi žalovanje, hkrati pa mejnik, ko se začnemo zavedati, kaj se je zgodilo. Čeprav je težko, je lahko tudi nekakšno olajšanje, ker se nekaj zaključi in lahko začnemo živeti z izgubo.

V Sloveniji imamo spominske parke, med njimi Park zvončkov v Ljubljani, ki je bil ustanovljen leta 2001, pozneje pa so podobna spominska obeležja nastajala tudi drugod. V njih se lahko starši poslovijo od otrok in najdejo prostor, kamor se lahko vračajo. Za nekatere je pomembno, da imajo otroka pokopanega v družinskem grobu, drugi se odločijo za skupinski ali individualni raztros pepela. Pomembno je, da imajo možnost izbire in da se lahko poslovijo na način, ki jim nekaj pomeni.

Pri skupinskem raztrosu se pepel otrok raztrese na za to določenem prostoru, obeležje pa omogoča, da imajo otroci svoje mesto in da jih družine lahko obiščejo. Starši lahko izberejo tudi individualni raztros v skladu z možnostmi, ki so na voljo. Včasih otrok ni pokopan v takšnem parku, vendar ga starši vseeno čutijo kot prostor spomina in se vanj vračajo.

Zelo pomembno je, da starši dobijo informacije pravočasno in na sočuten način. V trenutku izgube so pogosto v šoku in težko sprejemajo odločitve. Zato jim moramo možnosti predstaviti jasno, brez pritiska, in jih podpreti pri odločitvi.

Spominski parki so zelo pomembni. Otroci, ki so umrli med nosečnostjo ali kmalu po rojstvu, si zaslužijo svoje mesto, starši pa potrebujejo prostor, kamor lahko pridejo prižgat svečo in se spomniti.

Zanimivo je, da imajo včasih svoje mesto v parku tudi otroci, katerih pepel ni bil raztresen tam. Starši vseeno želijo ploščico z imenom in letnico, ker jim to nekaj pomeni. To nam kaže, kako pomembno je, da ima otrok svoje mesto v družini in tudi v družbi.

Ko se spominski park odpre, se včasih starši oglasijo že pred uradno otvoritvijo in vprašajo, ali lahko tudi njihov otrok dobi ploščico z imenom in priimkom ter letnico rojstva, čeprav tam ni pokopan. Seveda. Za njih je pomembno, da imajo kraj, kamor se lahko vrnejo.

Spominski parki imajo tudi širši pomen. Sporočajo, da ti otroci niso pozabljeni in da njihovi starši niso sami. Ko se o njih govori in ko jim namenimo prostor, se spreminja tudi odnos družbe do izgube otroka.

"Žalovanje ni nekaj, kar bi morali po določenem času končati."

Najpomembnejše je, da človek ve, da ni sam in da z njim ni nič narobe. Vsak žaluje na svoj način. Nekdo se želi pogovarjati, nekdo potrebuje čas, nekdo se umakne. Pomembno je, da si dovolimo čutiti, kar čutimo, in da si ne nalagamo še dodatnega bremena s pričakovanji, kako bi morali biti videti ali kako bi morali ravnati.

Žalovanje ni samo žalost. Prisotni so lahko jeza, bes, nemoč, občutki krivde in strah. Mame se pogosto sprašujejo, ali so naredile kaj narobe, ali bi lahko kaj preprečile, ali bi bilo drugače, če bi ravnale drugače. Tudi sama sem si postavljala takšna vprašanja. To je del iskanja odgovorov, ki jih včasih nikoli ne dobimo. Pomembno je vedeti, da občutki krivde niso dokaz, da smo odgovorni za izgubo. Velikokrat želimo najti razlog, ker bi nam bilo lažje, če bi lahko razumeli, zakaj se je to zgodilo. Toda ne moremo vsega nadzorovati.

V društvu Solzice se lahko starši srečajo z drugimi, ki so doživeli podobno izkušnjo. Ko prisluhnejo nekomu, ki je na poti žalovanja že nekoliko dlje, lahko začutijo, da bodo tudi sami nekoč zmogli živeti naprej. Ne tako, da bi pozabili, ampak da bi se naučili živeti z bolečino.

Če žalovanje postane pretežko, če se človek ne zmore več znajti v vsakdanjem življenju ali ga preplavljajo hude stiske, je smiselno poiskati strokovno pomoč. Tudi pri nas se pogovori včasih nadaljujejo v smer osebne rasti, saj izguba odpre tudi druga vprašanja in stare bolečine. Pomembno pa je, da vsak najde način, ki mu pomaga.

Ne gre za to, da bi žalovanje nekega dne končali in šli naprej, kot da se ni nič zgodilo. Gre za to, da izgubo sprejmemo kot del svoje zgodbe in se naučimo živeti z njo. Bolečina lahko sčasoma postane manj huda, kar pa ne pomeni, da otroka pozabimo.

Želim si predvsem, da bi razumeli, da smo žalujoči starši tukaj med vami. Naši otroci so živeli, zaznamovali so naša življenja in si zaslužijo spoštovanje. Tudi starši si zaslužimo pravico do žalovanja, ne samo mesec ali dva, temveč toliko časa, kolikor ga potrebujemo.

Ne gre za to, da bi na otroke pozabili. To niti ne bi bilo prav. Sčasoma se naučimo živeti z bolečino, ki se spreminja, vendar ne pomeni, da smo otroka pozabili. Včasih jo za nekaj časa odložimo, potem pa nas nekaj spomni nanjo in znova zaboli. To je del našega življenja.

Želim si, da bi se več odprto pogovarjali o smrti. Smrt in minljivost sta del življenja, vendar ju pogosto odrivamo stran. Če otroci nikoli ne vidijo, kako se odrasli poslavljajo, in se ne pogovarjamo o žalovanju, se tudi sami težje naučijo, kako biti ob človeku, ki je izgubil nekoga.

Staršem, ki so pravkar izgubili otroka ali vedo, da ga bodo, bi rada povedala, da z njimi ni nič narobe. Niso krivi, če žalujejo, če ne zmorejo. Nič ni narobe, če so žalostni, jezni, nemočni ali če ne vedo, kako naprej. Ni jim treba biti močni na način, kot si predstavlja okolica. Prava moč je včasih prav v tem, če si zmoremo priznati, da smo nemočni.

Želela bi jim tudi sporočiti, da niso sami. Če začutijo, da bi jim pomagal pogovor z nekom, ki je šel skozi podobno izkušnjo, smo v društvu Solzice tukaj. Nikogar ne silimo. Vsak pride takrat, ko zmore in ko je pripravljen.

In še nekaj: žalovanje ne pomeni, da bomo otroka nekoč pozabili ali pustili za seboj. Pomeni, da bomo našli način, kako ga nositi s seboj, tudi ko se življenje nadaljuje.

"Naši otroci si zaslužijo svoje mesto. Mi pa si zaslužimo, da nas družba sprejme z našo izgubo vred."