Marta Bartolj: Ko rišem, prepustim prostor radovedni deklici

Mednarodno priznana in večkrat nagrajena ilustratorka Marta Bartolj veliko razmišlja o svetu, življenju, ljudeh in potencialu, ki ga nosimo v sebi. Zanima jo vse, kar se mnogim v vsakdanjem življenju zdi samoumevno, sama pa v vsakdanjosti odkriva številna vprašanja in vidi nešteto možnosti. Prizna, da je tudi sama sebi še vedno nekakšna neznanka, kar jo spodbuja k preizpraševanju in raziskovanju. Tudi skozi ilustracijo.

Uf, težko vprašanje, saj o tem sploh nisem nikoli razmišljala ... Rekla bi, da sem človek, ki rad raziskuje in je radoveden. Veliko se čudim in sprašujem o čisto vsakdanjih stvareh, ki se morda zdijo samoumevne, pa v resnici niso.

Zanima me, kaj je življenje, kakšen je namen vsega, kar obstaja, in kakšen potencial imamo ljudje. Kaj lahko dosežemo, kako se lahko razvijamo in zakaj se stvari dogajajo tako, kot se.

Vmes spoznavam tudi samo sebe. Neznanka mi ni samo svet, tudi sama sebi sem še vedno neznanka.

Lahko pa rečem, da zelo rada ustvarjam. To je nekaj, kar je trdno zasidrano v meni. Tudi če ne bi bila ilustratorka, bi risala; če ne za druge, pa zase. To je nekaj, brez česar ne morem živeti.

Lepe spomine imam na vrtec, kjer sem bila v zelo dobrem okolju. Posebej se spominjam vzgojiteljic, bili sta dve Majdi. Zdi se mi, da sta znali negovati radovednost in tisto iskro, ki jo ima otrok v sebi.

V osnovni šoli je bilo drugače. To je bilo zame zelo težko obdobje. Bila sem bolj tihe narave, sošolci so me zbadali, nekatere učiteljice me niso razumele. Takrat sem utišala tisto iskro in radovednost.

A na srečo niso bile čisto vse izkušnje slabe. Moja razredničarka Ivanka Višček je verjela vame in me spodbujala. Bila je tisto sonce, ki mi je pomagalo skozi osnovno šolo.

Danes razmišljam, da je povsem naravno, da nekatere stvari v nas med odraščanjem stopijo nekoliko v ozadje. Da bi se znašli v svetu, potrebujemo tudi različne življenjske izkušnje.

Pomembno pa je, da si pozneje dovolimo znova odkriti tisto otroško iskro. Ko smo odrasli, jo lahko vidimo z drugimi očmi, saj imamo za seboj že veliko izkušenj. Tako lahko počasi povežemo različne dele sebe v celoto.

Ko ustvarjam, moram čisto vse spustiti ... Pri ilustraciji ne smem biti samo odrasel človek ali pa samo igriva deklica. Najboljše je, če vse odmislim.

Izkušnje in vse, kar sem se naučila, mi pridejo prav, vendar moram ohraniti tudi otroško odprtost. Tako lahko stvari pridejo na plan na način, ki ni preveč utesnjen ali umeten, ampak ima širino in prostor, da se zgodijo stvari, ki jih sicer ne bi mogla narediti.

Spomnim se profesorja Darka Slavca s slikarske šole, ki nam je rekel, da moramo osvojiti risarsko veščino in pridobiti ustrezna znanja in sposobnosti. Potem pa moramo vse, kar smo se naučili, ob ustvarjanju spustiti. To je bilo slišati kar malo strašljivo. A sedaj vem, da je res. Veščina bo, ne da bi nas omejila že naravno prišla skozi nas. Pomembna je ustvarjalna svoboda, samo iz nje bomo lahko ustvarili delo, ki bo imelo v sebi pravo moč.

Včasih iščem določeno tehniko ali želim nekaj nadzorovati, pa ugotovim, da ne gre. Risbe in ilustracije lahko hitro postanejo zelo zategnjene. Če pa do ustvarjanja pristopim z odprtostjo in željo po raziskovanju, se včasih zgodijo stvari, ki jih ne bi mogla narediti zavestno oziroma jih načrtovati.

In prav v tem je čar, ta magija ilustracije. Takrat lahko znova uživam s tisto radovedno in pogumno deklico, ki je še vedno v meni. Pleše in skače od veselja ter mi pomaga ustvarjati.

Nikoli nisem pričakovala, da bom ilustratorka. Če sem čisto iskrena, me je bilo nekaj časa celo sram povedati, da moja pot ni bila ravna in da sem se dolgo iskala. Zdelo se mi je, da je to neuspeh in da bodo ljudje pomislili, da sem nesposobna.

Danes na svojo pot gledam drugače. Zdi se mi bogata. Želela sem postati modna oblikovalka. A se je zgodilo, da sem najprej obiskovala triletno šiviljsko šolo, nato sem se dve leti izobraževala za konfekcijsko modelarko. Vpisala sem se in tudi zaključila študij na Visoki šoli za upravljanje in poslovanje v Novem mestu, čeprav je bilo tam veliko matematike, ki mi sploh ni bila blizu.

V meni pa je ves čas živela strast do ustvarjanja. Zelo sem si želela na akademijo, zato sem šla na sprejemne izpite in dosegla 95 točk. Ker nisem imela mature, se žal nisem mogla vpisati. Nato sem delala v različnih podjetjih in področjih in nekaj časa iskala svojo pot.

Omeniti moram otroško revijo "Moj Boni", ki je bila prva prelomnica na moji ustvarjalni poti. Takrat me je Ivo Kovač na podlagi razpisa izbral kot ilustratorko, čeprav nisem imela akademske izobrazbe. Skupaj z ekipo smo ustvarjali to publikacijo, ki je izhajala dobro leto. Ogromno sem se naučila, to je bila zame izjemno pozitivna izkušnja.

Leta 2007 sem se vpisala na Visoko šolo za risanje in slikanje v Ljubljani. Tam sem prvič dobila prostor, v katerem sem lahko zares začela živeti sanje, ki sem jih nosila v sebi: slikati, risati in ustvarjati s čopiči in barvami. Do takrat sem risala in slikala predvsem za hobi in se veliko učila sama, iz knjig in z opazovanjem sveta. Na slikarski šoli smo se zelo povezali s sošolci; bili smo majhna, a res srčna ekipa, in z nekaterimi imamo še danes stike.

Že pred in med študijem sem v sodelovanju z založbo ilustrirala različne publikacije, zvezke in učbenike. To delo je trajalo več let; vmes sem se naučila sodelovati z uredništvi, delati v večjem obsegu in ustvarjati digitalno s tablico in računalnikom. Ko danes pogledam nazaj, se mi zdi, da se je vse sestavljalo precej spontano in naravno, brez večjih zatikanj.

Pozneje sem začela hrepeneti po malce drugačnem likovnem izražanju. Želela sem si ilustrirati slikanice, ne samo učbenike. Ker sem vedela, da moram od svojega dela tudi živeti, sem se odločila, da bom želenemu cilju namenila vso svojo pozornost. Ko se je na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani odprla možnost študija ilustracije in sem izpolnjevala pogoje, sem se prijavila in bila sprejeta.

Akademija je bila zame velika prelomnica. Učitelji so mi dali veliko širine. Če pokažeš željo po znanju in si pripravljen delati, te usmerjajo, ti pokažejo, kje je še prostor za izboljšave. Včasih tudi prepoznajo potencial tam, kjer ga sam ne vidiš.

Ko sem končala magistrski študij, sem se počutila zelo prizemljeno in izpopolnjeno. Imela sem občutek, da sem našla svoj svet in svoj prostor. Verjela sem, da sem sposobna in da moram samo pogumno naprej.

Ne, danes ničesar ne obžalujem. V osnovni šoli, ko sem si želela postati modna oblikovalka, mi je takratna psihologinja rekla, da nisem sposobna za ta študij in da ne bom sprejeta. Zato takrat nisem niti poskusila, čeprav sem naknadno izvedela, da ni bilo omejitve vpisa. Takrat mi je bilo žal. Danes pa sem s tem pomirjena.

Zdi se mi pomembno, da človek ne izgubi zaupanja vase samo zato, ker mu nekdo reče, da nečesa ne zmore ali da ni dovolj dober. Moja življenjska pot je bila takšna, kot je bila, in očitno sem morala skozi določene izkušnje. Zdaj lahko pogledam nazaj in vidim, da me je pripeljala do tega, da danes počnem, kar me izpolnjuje in pomaga, da se učim in rastem. Življenje me je presenetilo in pokazalo, da moram zaupati in samo hoditi pogumno naprej.

Pred leti sem bila nočni človek, kar se tiče ustvarjanja. Sedaj pa vstajam zelo zgodaj. Moje jutro se začne z veliko skodelico kave, še pred tem pa poskrbim za svoje mačkone. Nato nadaljujem z ustvarjanjem in projekti, ki so takrat na urniku.

Čeprav je ustvarjalno delo od zunaj morda videti lahkotno in romantično, zahteva veliko discipline, organizacije in delovnih navad. Teh sta me že od malega učila starša in za to sem jima zelo hvaležna. Ponavadi si delo načrtujem za leto ali dve vnaprej, čeprav je sedaj moj cilj načrtovati nekoliko krajša obdobja, ker je intenzivno delo brez praznikov, vikendov in dopusta postalo precej naporno. Vedno bolj spoznavam, da moram bolj poskrbeti tudi zase. To je nekaj, kar želim spremeniti.

Na srečo ustvarjalne blokade niso več tako pogoste. Če pa se pojavijo, najdem olajšanje v gozdu ali v družbi svojih mačkonov. Ko se vrnem, ustvarjanje lažje steče. Čeprav delo ni vedno brez težkih obdobij, pa do sedaj še nisem resno razmišljala, da bi kar obupala in nehala risati.

Kot ilustratorki mi nikoli ni dolgčas. Na srečo mi dela ne manjka. Sedaj se pripravljam na knjižni sejem v Grčiji, kjer me čakajo predstavitve in delavnice z otroki. Temu sledi obisk knjižnega sejma na Dunaju. Še posebej pa se veselim našega knjižnega sejma, kjer bomo z Ambrožem Kvartičem in Miš založbo predstavili slikanico "Ptičji frizer", kjer bom lahko kaj naslikala.

Moj največji navdih je narava. Nikoli ni dvakrat enaka, nikoli se je ne naveličam opazovati - puhaste oblake na modrem nebu, ki se zjutraj ali pa zvečer obleče v barve, ki vzamejo sapo. Ptičje petje, modra in neskončno lepa drevesa, njihove krošnje in korenine, ki se vijejo iz površja zemlje v globino ... Navdih pa najdem tudi v spominih na otroštvo. Pojaljajo se kot nekakšne slike iz preteklosti, ki odzvanjajo v sedanji čas. Spominjam se, kaj mi je takrat veliko pomenilo in kaj je še vedno zasidrano v meni: ljubezen do narave in živali ter želja, da bi ljudje tega sveta lahko v miru živeli skupaj.

Hrepenim po tem, da bi ljudje znali videti predvsem stvari, ki so nam skupne in ne stvari, ki nas delijo in razdvajajo. Verjamem, da si vsi želimo miru, lepote, sprejetosti, ljubezni, strehe nad glavo in to, da lahko vsakdo najde svoj prostor v tem svetu.

To hrepenenje in vrednote, ki jih cenim vnašam tudi v svoje avtorske knjige. Zdi se mi, da se moramo kot družba še veliko naučiti in odrasti. Sprašujem se, kakšen bi bil svet, če bi znali prisluhniti drug drugemu, biti sočutni in iskati, kar nam je skupno.

Z otroki se največ srečujem na obiskih in delavnicah v šolah in vrtcih. Z njimi zelo rada ustvarjam. Spomnim se nedavnega obiska vrtca, ko smo prebrali brezbesedilno slikanico "Dogodivščina v žepu", nato pa na tla položili velike pole papirja in skupaj risali in barvali. Vedno me osupne otroška domišljija in njihovo veselje do ustvarjanja.

Srce mi zaigra, ko poslušam njihove pripovedi in kako si zamišljajo dogajanje v ilustriranih prizorih. Nekateri otroci so dobri opazovalci in ko odkrivajo razne detajle, s seboj potegnejo še druge otroke, ki kakšnih stvari ne opazijo takoj. Rada imam tudi njihovo neposrednost. Povedo, kar mislijo, brez olepševanja, in njihovo odkritost tudi cenim. Opažam, da jim veliko pomeni, če jih poslušaš, sama pa se od njih tudi veliko naučim.

Zelo pomembno se mi zdi, da otroci berejo in ustvarjajo. Branje spodbuja domišljijo in ustvarjalnost.

Verjamem, da človek, ki je ustvarjalen, gleda na življenje širše. Mogoče lahko zato v težavnih situacijah najde kakšno ustvarjalno rešitev, ki je drugače ne bi. Ko človek bere, lahko doživi situacije, s katerimi se v življenju modra ne bo srečal in mu je s tem marsikaj prihranjeno. Knjige in njihove zgodbe pokažejo različne vidike življenja in nam pomagajo razumeti druge ljudi in kulture. Pomagajo razvijati sočutje in empatijo. So nekakšna okna ali pa zrcalo, v katerem lahko vidimo tudi kakšne delčke sebe, ki nam niso všeč. Knjige so pravo bogastvo!

Tudi ustvarjanje z rokami (risanje, barvanje) in različnimi materiali (kolaži, izdelovanje raznoraznih predmetov iz kostanjev, olupk orehov, ipd) dobro vpliva na razvoj otrok.

Za otroke si želim predvsem, da bi znali živeti tudi zunaj digitalnega sveta. Da bi plezali po drevesih, se vozili s kolesi, si umazali hlače (smeh), tekali svobodno in bili neobremenjeni s problemi, ki jih svetu zadajamo odrasli. Druženja v skupinah otrokom dajo veščine, potrebne za življenje – tudi kakšne neprijetne situacije, s katerimi se bodo srečevali kot odrasli. Zato je pomembno, da se jih učijo reševati.

Brezbesedilne knjige nudijo veliko, če smo jim pripravljeni posvetiti pozornost. Zanimive so mi, ker prečijo jezikovne ovire, povezujejo generacije in spodbujajo domišljijo. Ker ni napisanega besedila, zgodbo ustvarjamo sami. Brezbesedilne slikanice so lahko pomoč tudi pri sestavljanju zgodbe, tvorjenju stavkov, pripovedovanju ali pripravi na govorne vaje. Otrok ob opazovanju ilustracij sestavi zgodbo in doda še kaj iz svoje domišljije.

Če brezbesedilno knjigo beremo kot celoto od začetka, opazujemo prizore in sledimo, kam vodijo. Opazujemo like, mogoče tudi barvo in sestavljamo košček za koščkom, stran za stranjo. Otroku lahko zastavljamo vprašanja in ga spodbujamo pri njegovem opazovanju in pripovedovanju. Lahko pa opazujemo le eno stran ali eno ilustracijo in ustvarimo čisto svojo pripoved. Omejitev je le naša domišljija.

Pri nas imamo že kar nekaj brezbesedilnih knjig in mislim, da so primerne prav za vse generacije in starostne skupine. Tudi za odrasle. Smo pa ljudje najprej vizualna bitja. Brati se naučimo naknadno. Zato menim, da so nam slike bolj domače. Še preden se naučimo črk in besed, svet spoznavamo vizualno. In ko otrok lista knjigo, četudi ne zna brati, se srečuje z različnimi slogi ilustracije, ki so ustvarjene z različnimi likovnimi tehnikami. S tem ga nagovorijo vsaka na svoj način in obogatijo njegov svet.

Ta knjiga je bila najprej del magistrskega dela. Želela sem se bolj poglobiti v svet brezbesedilnih knjig, ker ljubim podobe. Menila sem, da v sebi nosijo velik potencial, ki sem ga hotela raziskati. Teoretični del sem želela povezati s praktičnim, s svojo avtorsko knjigo. Mentorja sta me pri tem podprla in za to sem jima neskončno hvaležna.

Čeprav z ustvarjeno knjigo nisem imela velikih načrtov, se je odprla možnost za objavo, ko je Miš založba opazila knjigo na Slovenskem bienalu ilustracije. Spremenili smo naslov iz "Dejanja govorijo, Podaj naprej" v "Kje si?".

Zgodba izhaja iz dogodkov mojega življenja. Pes Brko, glavni liki v knjigi, je pes moje prijateljice Andreje. Njeno dejanje je bila povod za nastanek knjige; s tem sem se želela pokloniti njeni srčni gesti in moči zgleda. Brko je bil rešen pred neizprosno usodo iz zagrebškega zavetišča. Po spletu dogodkov ga je za svojega vzela Andreja. Brko ima danes svoj dom in živi res lepo življenje.

Naslov knjige "Kje si?" pa ima dva pomena. Prvi se dotika zgodbe, dekleta, ki išče svojega izgibljenega psa. V zgodbi se zgodijo situacije, v katerih se odvijejo drobna dejanja, ki ljudem pomagajo in jih razveselijo. Drugi pomen pa je namenjen bralcu: kje si, ko se pojavi priložnost, da narediš nekaj dobrega za svet?

S knjigo ne želim spodbuditi ljudi k narejenemu ter pretiranemu aktivizmu prijaznosti in dobrih del. Štejejo malenkosti, tiste, ki pokličejo tiho in iskreno. Je povabilo, da se opogumimo in se odločimo pomagati z drobno gesto, če čutimo, da je to v nekem trenutku primerno. Včasih to pomeni nekomu odpreti vrata, se nekomu nasmehniti ali biti prijazen do sošolca, ki ga drugi odrivajo. Majhna gesta lahko veliko pomeni in tudi kaj spremeni.

To je bila zanimiva izkušnja. Pri ameriški izdaji smo spremenili naslovnico, naslov pa je "Every Little Kindness" (Vsaka drobna prijaznost, op. a.). Nekatere situacije smo prilagodili ali pa celo zamenjali. V prevodu za arabski svet pa namesto psa nastopa mačka.

Založnik mi je prijazno ponudil možnost, da ne sprejmem sprememb, če bi se mi zdele prevelik poseg v knjigo. To spoštovanje se mi je zdelo dragoceno. Na koncu sem se odločila, da spremembe sprejmem, saj je sporočilo ostalo enako.

Zdi se mi, da nimam pravice svoje predstave o svetu vsiljevati drugi kulturi, če so nekatere stvari tam nesprejemljive. Če želimo nekomu predstaviti drugačen pogled ali mu približati neko sporočilo, tega ne moremo početi na silo. Pomembno je, da spoštujemo razlike in hkrati iščemo, kar nas lahko povezuje.

Ilustrirali ste tudi knjigo o samopodobi "Zebra v ogledalu", pri kateri je zgodbo napisala Tina Arnuš Pupis. Kaj vas je pritegnilo?

Tina mi je ponudila zgodbo in me vprašala, ali bi jo ilustrirala. Ko sem jo prebrala, se mi je zdel koncept zelo dober. Tina je zgodbo odlično zasnovala; z malo besedami je povedala veliko, nato pa jo še briljantno obrnila v drugo smer. Tako imamo v eni knjigi pravzaprav dve zgodbi.

Moja naloga je bila, da na ustrezen način upodobim kontrast med zebro, ki se ima rada, in zebro, ki se nima rada. Prvi primer sem upodobila s svetlejšimi barvami okolja in s soncem. V drugem sem žalost in razočaanje upodobila z dežjem in bolj pustimi barvami okolja. Njeno počutje lahko razberemo tudi iz njene govorice telesa in obraza. Z dovoljenjem založbe sem dodala tudi svoj lik, ptička, čeprav ga v besedilu ni. Je nekakšen tihi spremljevalec, ki ima zebro rad, čeprav se ona tega ne zaveda. Ko je žalostna in ujeta v popačeno podobo o sebi, ga ne opazi.

Tudi nam se včasih zgodi, da zaradi lastne žalosti ali kritičnosti ne slišimo spodbude, ki nam jo dajejo tisti, ki nas imajo radi. Prav zato je pomembo, da se naučimo biti prijaznejši do sebe. Tega se še danes učim. Kadar sem prizaneslivejša do sebe, lažje sprejemam tudi druge. Ne vem namreč, kaj se v ljudeh dogaja in kaj nosijo s seboj.

Mnogi me verjetno dojemajo kot zelo resno. Kar pa čisto ne drži.

Ko se počutim varno in dobro v družbi svojih bližnjih, pride na plano drugačen del mene. To se zlasti zgodi v družbi nečakov, nečakinje in domačih. Ko se pokaže priložnost in je trenutek primeren, posojam svoj glas mačkonom ali kokoškam, jim pojem improvizirane operne arije, jih oponašam in si izmišljam njihove pogovore. Takrat se vsi krohotamo.

Ljudje me ne poznajo po tej plati, ker je ne pokažem. Morda se čutim preveč ranljiva ... Vsekakor pa želim to navihanost bolj vključiti v svoj ustvarjalni proces in ilustriranje.

In za konec ... Kaj bi svetovali otroku, mlademu človeku ali odraslemu, ki čuti, da mu je namenjena določena smer, vendar si ne upa poskusiti?

Želela bi reči to, kar sem potrebovala ali pa želela slišati, ko sem se odločala o svoji poti, ko sem zaključevala osnovno šolo.

Svet je zate, da najdeš v njem svoj prostor in svojo pot. Želim ti, da bi znal prepoznati, kam te kliče življenje in da bi zbral pogum, da temu slediš. Resnična srčna želja v človeku živi za to, da je uresničena. Če srečaš še prave ljudi, pa je pot bolj zanimiva, duhovita in bogata. Vztrajaj, kamor te kliče srce, čeprav morda kdo reče, da ne zmoreš. Vse je mogoče!