"Izgubljeni so": strokovnjakinja razkriva, kaj se dogaja z mladimi

O tem, zakaj otroci danes ne potrebujejo le znanja, ampak predvsem odnos, razumevanje in občutek smisla, smo se pogovarjali z Anjo Baš Macerl, profesorico nemščine in vzgojiteljico predšolskih otrok, ki deluje tudi na področju logopedagogike in izobraževanja ter opozarja na ključne izzive sodobnega starševstva in šolskega sistema. Vabimo vas k branju intervjuja.

Logopedagogika je holistični oz. celostni vzgojno-izobraževalni pristop 21. stoletja in temelji na logoterapiji Viktorja Frankla. Logopedagogika je smer znotraj pedagogike, ki je osredotočena na smisel in temelji na tem, da je človek edinstveno in neponovljivo bitje. V logopedagogiki izpostavljamo vidike kot so usmerjenost v smisel, svoboda in odgovornost, vrednote in razvoj osebnosti.

Med logopedagogiko in drugimi pedagogikami naj ne bi bilo razlik, je le dopolnilo, saj je treba te vidike upoštevati pri vsakem izobraževanju.

Pomembno je, da se kot učitelji in vzgojitelji zavedamo, da je vsak otrok fizično, duševno in duhovno bitje in, da so vse tri dimenzije enako pomembne in da otroka kot takega celostno obravnavamo. Otrok, ki vstopi v razred ali v igralnico ni le tisto, kar vidimo, je veliko več kot to. Vse kar prinaša s sabo, vse njegove stiske in potrebe, ki jih ima. Vse, kar prinaša od doma, vse kar skriva v sebi. Naša naloga je, da se vprašamo, kaj ta otrok v tem trenutku potrebuje od mene? Kaj bi bilo zanj dobro iz njegovega stališča? Potrebno se je zavedati pomembnosti, ki jo imamo kot pedagoški delavci.

Učitelj, ki je iskren sam s sabo, ki je zrela odrasla oseba in ki otroka vidi kot celoto bo to prepoznal. Otroci svojo stisko pokažejo na različne načine in si želijo, da jih opazimo. Na nas je ali imamo srce dovolj odprto, da takemu otroku znamo podati roko.

Res je, duševno zdravje mladih je precej krhko. Mladi svoje življenje doživljajo kot nesmiselno, kot bi izgubili življenjski kompas. Življenje dojemajo kot dolgočasno, monotono, apatično. V logopedagogiki razmišljamo o pomanjkanju pristnih odnosov znotraj primarne družine, kjer otrok ne čuti varnosti, sprejetosti, ne čuti zaupanja zato ni sposoben zgraditi pozitivne samopodobe. Življenje je polno izzivov, ki jim niso kos. Tako se počasi načenja njihovo duševno zdravje. Šolski sistem kot ga poznamo je usmerjen v kognitivni razvoj otrok in premalo deluje na razvoju osebnosti otrok, razvoju vrednot in razmišljanju o tem, kako opolnomočiti otroke in jih pripraviti na življenje. Razmišljanju o tem, kdo sem kot človek, kaj življenje pričakuje od mene. Več takih in podobnih vsebin bi bilo potrebno vnesti v šolske klopi.

Že v Unescovem dokumentu imamo napisano, da je kakovost izobraževalnega sistema le tako dobra, kot je dobra kakovost učiteljev. S tem se popolnoma strinjam in menim, da je resnično od nas odvisno, kako bo potekal dan v igralnici ali učilnici. Imeti srce na pravem mestu pri delu z otroki, mladostniki je izrednega pomena. Empatija, ljubezen, grajenje odnosov so vrednote, ki jih mora imeti vsak pedagoški delavec. Poleg tega je pomembno tudi, da se vprašamo, kakšnega učenca želimo po končanem izobraževalnem procesu. Ne le danes. Pomemben je pogled v prihodnost. Kaj želimo za otroka po končanem vrtcu, kaj mu želimo predati, kakšno osebo želimo vzgojiti, izobraziti za nadaljno pot v življenju? To so stvari, ki se jih je potrebno vprašati.

Vsekakor ta celostni pogled na otroka, da otroka kot vzgojiteljica doživljam v vsej njegovi veličastnosti. Z vsem, kar je, z vem, kar lahko postane. Če ima slab dan, naj ga ima. Če ima dober dan, se bova skupaj smejala. Če bo žalosten, mu bom v oporo. Dr. Sebastjan Kristovič je strokovnjak za vzgojo in naš profesor na študiju logopedagogike. Poleg njega in drugih predavateljev, ki nam predavajo na fakulteti imamo čast, da se učimo od strokovnjakov iz različnih področjih, ki so povezana z vzgojo in izobraževanjem.

Otroci so naše največje bogastvo in vsak od njih je neponovljiv, edinstven in popolnoma samosvoj in s takšnimi očmi mora delovati vsak pedagoški delavec. Logopedagogika je tista, ki nas uči, da je pomemben odnos. Odnos do sebe, odnos med učencem in učiteljem in ravno v dobrem odnosu, kjer se otrok počuti varnega, sprejetega, kjer lahko učitelju zaupa, se nauči največ.

Uf, to bi lahko bila nova res dolga debata. Prehitro živimo. Potrebno se je znati ustaviti in se vprašati, kaj je v življenju resnično pomembno, za KAJ živimo in ne zakaj živimo. Vsak starš si želi, da bi bil njihov otrok srečen, ampak s tem, ko otroku izpolnijo vsako željo, ko mu ne postavijo meje, ko ga ne učijo sprejemati odgovornosti, se od te sreče najbolj oddaljujejo.

Da odložijo telefone, ugasnejo ekrane in otroku namenijo svojo pozornost, svoj čas. Otroci ne potrebujejo materialnih stvari, s katerimi starši pogosto kompenzirajo svojo odsotnost. Potrebujejo čustveno prisotnega starša. Potrebujejo trden odnos poln ljubezni, varnosti in zaupanja.