Kako navdušiti otroke za vrtnarjenje: nasveti Bibe Jamnik Vidic

Včasih se velike zgodbe začnejo kot zelo majhne. V eni pesti zemlje, v enem semenu, ki čaka, da se zgodi nekaj skoraj nevidnega. In včasih je dovolj, da nekdo pogleda zapuščen vrt in si ne reče "tukaj ni nič", ampak: "tukaj bi lahko spet nekaj raslo."

Prav na ta način se začne tudi zgodba knjige Fižolček Klemen oživi zapuščeni vrt, kjer fižolček ni le lik iz pravljice, ampak nekdo, ki otroke povabi, da naravo ne le gledajo, temveč jo tudi soustvarijo. Tokrat smo se pogovarjali z avtorico slikanice, Bibo Jamnik Vidic. 

Konec leta 2018 je pod pokroviteljstvom občin Zgornje Gorenjske, Razvojne agencije Zgornje Gorenjske (RAGOR) in družbe Moro zaživel projekt Semenjalnica – hranilnica ekoloških semen fižola in graha. V projektu, namenjenem lokalni pridelavi in ohranjanju starih sort semen, sem nekaj časa sodelovala kot PR-ovka. To sodelovanje je name naredilo močan vtis, saj sem se takrat prvič zares zavedela, kako pomembni so samooskrba, ohranjanje biotske raznovrstnosti in spodbujanje lokalne skupnosti k trajnostnemu vrtnarjenju.

Za nameček pa je fižol ena posebna rastlina. Poleg tega, da je zelo hranilno živilo in pomemben vir rastlinskih beljakovin, vlaknin, vitaminov in mineralov, velja za eno najbolj zdravih živil. V času najhujših lakot je bil fižol sposoben prehraniti velike skupine ljudi. Danes ga lahko uporabimo v širokem spektru jedi – od juh in glavnih jedi do solat in sladic. Fižol preprosto moraš imeti rad.

Moja prvotna ideja je bila zgolj pravljica. Ko pa sva se povezali z ilustratorko Andrejko Čufer, ki je tudi zelo izkušena vrtnarka, se je vse skupaj začelo odvijati drugače. Veliko zaslug za končno podobo knjige ima prav ona. Ona je tudi napisala mini vrtnarski priročnik, saj sama nisem primerno podkovana o vrtnarjenju. Moj vrt je bolj domena moža – sama ga bolj občudujem kot vrtnarim, me pa veseli pobiranje pridelkov in ustvarjanje kulinaričnih poslastic iz sadja in zelenjave.

Ko se besedilo poveže z ustrezno ilustracijo, kar je Andrejki odlično uspelo, je otrokom razložiti te pojme precej enostavno. Česar ne razumejo iz besedila, jim ponazori slika.

V današnjem hitrem tempu življenja izgubljamo stik s svojimi koreninami. Ne samo otroci, tudi odrasli. Zato otrokom moramo razložiti, da hrana ne zraste na trgovinskih policah. Da se mora za zdravo hrano nekdo zelo potruditi. V digitalnem svetu lahko odnos do narave in sočloveka gradimo prav skozi izkušnjo dela z zemljo. Tako ne vzgajamo le otrok in rastlin, temveč tudi odnose.

Fižolček Klemen nas na svoj način uči, da narava ni nekaj zunaj nas, temveč smo njen del. Osrednje sporočilo knjige je, da lahko že majhno seme – dobesedno ali simbolno – sproži velike spremembe.

Na to vprašanje bi odgovorila kar z besedami Ines Drame, zeliščarke in permakulturnice iz posestva PermaMama ter soustanoviteljica permakulturne Zadruge Regrat, ki jih je namenila knjigi na pot: Fižolček Klemen zato ni samo knjiga za spoznavanje ljubega fižola. Je povabilo k opazovanju, k učenju in k mazanju rok z zemljo. Ko to knjigo bereš skupaj z otrokom, se porodi tista iskrica: "A lahko tudi midva kaj posejeva?" Takrat reci ja. Ker nikoli ne veš, kateri fižolček bo zrasel v nekaj več – morda v vrt, morda v veščino. Morda v začetek skupnosti in v vizijo sveta, v katerem zares razumemo, da nič ne uspeva samo zase. Včasih za lepši svet res zadošča čisto majhna stvar: eno seme in en ja!

Fižolček Klemen in deček Jure predstavljata novo paradigmo učenja – sodelovanje namesto prisile. Ne iščeta hitrih rešitev, temveč se prilagajata naravi, spodbujata domačo pridelavo in povezovanje. Namesto ločenosti knjiga poudarja izmenjavo – semen, znanja, izkušenj in povezanosti.

Seveda. To lahko razberejo že najmlajši, ki jih bo najprej pritegnila pravljična pripoved o fižolčku Klemnu – nadobudnem fižolčku, ki si po zimskem spancu v stari leseni skrinji silno želi sonca, vode, zemlje in novih dogodivščin – ter dečku Juretu, ki želi oživiti zapuščeni vrt svoje pokojne babice. Ko pustolovca združita moči, vrt znova ozeleni, zacveti in obrodi.

V mini pravljičnem priročniku pa bodo koristne informacije našli tudi starejši otroci in odrasli. Izvedeli bodo, kako poteka celoten naravni cikel: od komposta in setve do obiranja pridelka in shranjevanja semen ter kako fižol sadimo na vrtu in celo na balkonu.

Bolj radovedni si lahko na vrtu ali balkonu postavijo fižološotorček, prepoznavajo različne sorte fižola in iz njih pripravijo tudi raznolike jedi. Za piko na i pa sva vključili še staro igro mlin, ki jo lahko igramo s fižolovimi zrni in tako poskrbimo za zabavno preganjanje dolgčasa.

To je zelo pomembno, vsak dan bolj. Prehranska politika zadnjih desetletij temelji zgolj na povečanju pridelka in dobičkonosnosti, ne pa na kakovosti hrane. Za doseganje teh ciljev se je povečala uporaba pesticidov in mineralnih gnojil.

Takšna hrana, obremenjena s pesticidi, seveda vpliva tudi na zdravje ljudi. Naša družba se zato vse pogosteje sooča z naraščajočo debelostjo, presnovnimi boleznimi ter pomanjkanjem določenih mikrohranil.

Otroci se na učenje skozi zgodbe odzivajo zelo pozitivno. Ker zgodbe pritegnejo njihovo pozornost, si informacije lažje zapomnijo, lažje razumejo tudi vzroke in posledice ter se poistovetijo z junaki zgodbe. Zgodbe bogatijo tudi otrokov besedni zaklad in spodbujajo ustvarjalno mišljenje.

Strokovnjaki s področja pedagogike zagovarjajo praktično učenje, saj otroci na ta način lažje povežejo teorijo s prakso. Če vzamemo za primer vrtnarjenje: otroci lahko na lastne oči spremljajo, kako nastane hrana – od semena do končnega pridelka.

Ker rastline ne zrastejo čez noč, se ob tem učijo tudi vztrajnosti in dolgoročnega načrtovanja. Spoznajo, kaj pomeni sezonska hrana, ter se seznanijo s pojmi lokalne in trajnostne pridelave. Učenje skozi praktično delo izboljšuje tudi pomnjenje in hkrati krepi sodelovanje v skupini.

Stik z naravo dokazano zmanjšuje stres, poleg tega pa otroci, ki sicer niso veliki ljubitelji zelenjave, pogosto lažje in z večjim veseljem poskusijo tisto, kar so sami pridelali.

Andrejko Čufer, ki je po izobrazbi grafična oblikovalka in akademska kiparka, sicer pa vsestranska umetnica, ki slika, ilustrira in tudi piše za otroke, poznam že dolgo. Ko sem razmišljala, kdo bi bil najbolj primeren ilustrator, sem najprej pomislila nanjo. Tudi zato, ker ni le umetnica, ampak tudi velika ljubiteljica narave in strastna vrtnarka.

Že med prebiranjem besedila je ona v njem videla slike. Ko je začela z ilustriranjem, sva se pogosto srečevali, saj se je izkazalo, da je bilo treba nekatere dele besedila prilagoditi ilustraciji.

Kar nekaj časa sva tako usklajevali besedilo in ilustracije. Ko sva končni izdelek prinesli na založbo Chiara, so nama dodelili odlično urednico Ano von Pauer, ki naju je spretno vodila do končne podobe knjige.

Zdaj, ko pogledam nazaj na celoten proces nastajanja knjige, lahko iskreno povem, da si nisem predstavljala, da je pisanje pravljice lahko celo zahtevnejše kot pisanje romana.

Absolutno. Knjiga bi lahko bila celo učbenik za prvo triado osnovne šole. Čeprav je namenjena otrokom, se iz nje lahko veliko naučijo tudi odrasli. Na zelo preprost način namreč razloži osnovne vrtnarske in naravne procese: setev, rast, zalivanje, pogoje za rast rastlin, delovanje zemlje, kompostiranje in opraševanje. Pokaže tudi, kako lahko iz majhnega vrta, gredice ali celo lonca na balkonu nastane uporaben pridelek ter zakaj je pomembno razumeti, od kod prihaja hrana. Hkrati otrokom približa naravo skozi konkretno delo.

Za odrasle je njena vrednost predvsem v tem, da pokaže, kako enostavno je lahko vrtnarjenje. Predstavi ga konkretno, a sproščeno, brez strokovnega žargona, zato deluje kot prijazen opomnik, da se osnove pogosto začnejo pri preprostih stvareh. Če imaš doma vrt ali o njem šele razmišljaš, jo lahko bereš kot nekakšen mehki uvod ali idejno spodbudo, ne le kot pravljico. Knjiga pa ponuja vsebine in spodbude tudi otrokom brez vrtov.