"Prvič sem resno pomislil, da bi se umaknil iz javnosti. Ko sem postal oče, sem začutil nekaj, česar prej nisem poznal, odgovornost, ki je večja od vsega. Na odru sem lahko igral različne vloge, publika mi je verjela, toda očetovstva ne moreš odigrati. To je najtežja in hkrati najlepša vloga v življenju," pripoveduje odkrito.
Ob rojstvu sina je bil prepričan, da bo zanj bolje, če ne bo otrok javne osebnosti. Da bo življenje mirnejše, bolj zaščiteno, bolj običajno.
"Takrat sem si rekel: mogoče je zdaj konec te zgodbe. Mogoče bo njemu lažje, če njegov oče ne bo javna osebnost. A danes se je pokazalo ravno nasprotno. Ko mi danes sin reče: Ati, ponosen sem nate in ponosen sem na tvojo kariero,' vem, da sem se odločil prav."
Murko poudarja, da je v vseh 22 letih kariere vedno strogo ločeval zasebno od javnega življenja. Intima njegove družine nikoli ni bila oder.
"Zdi se mi izjemno pomembno, da emocije nikoli ne postanejo nekaj, kar pomeni začetek konca. Zasebnost mora ostati sveta. To mi je vedno uspelo in na to sem ponosen."
Kot oče pravi, da ni strog, je pa avtoritativen. Meje morajo obstajati, brez njih otrok ne more zrasti v odgovornega človeka.
"Nisem strog, sem pa jasen. Otroku moraš dovoliti določene stvari do točke, kjer jih začne vračati. Treba je postaviti meje. Jasno začrtane. Kar otrok obljubi, mora izpolniti. In enako velja za nas starše. Če mi nekaj obljubimo, moramo to držati."
Posebej poudari, da s sinom nista prijatelja, ampak oče in sin.
"Res je, da se danes smejiva istim stvarem, da imava isti humor in zelo podobne poglede na življenje, kar me neizmerno veseli. Ampak kljub temu se vedno ve, kdo je roditelj in kdo je otrok. Midva nisva prijatelja, midva sva oče in sin."
Na sina želi prenesti predvsem vrednote, ki jih danes po njegovem mnenju pogosto primanjkuje.
"Moralne vrednote. Empatijo, ki je danes žal zelo razvrednotena. Srčnost. Vero vase, vero v starše in v Boga. To so trije temelji, ki jih želiva skupaj z ženo prenesti nanj."
Delo je zanj sveta vrednota. Ne le zaradi kariere, temveč zaradi človeka samega.
"Delo krepi človeka. Nikoli si ne bi dovolil, da bi otroku po svojem odhodu zapustil dolgove ali pričakovanje, da bo živel samo od mojega imena. Ne. V času mojega življenja mu ne bo nič podarjeno. Sam si bo moral zgraditi svojo pot."
Verjame, da je prav vera vase tista, ki človeka reši tudi v najtežjih trenutkih.
"Ko pride do načrtnega sesuvanja in to vsi doživimo, moraš v sebi najti moč. Tudi če solza spolzi in jo obriše roka. Če ne tvoja, pa od nekoga, ki ti je blizu. Vedno obstaja nekdo, ki ti pomaga vstati."
Če bi moral sina opisati v treh besedah?
"Srčen, razumevajoč ... in podoben očetu," Haha. pove v smehu.
Na vprašanje, kako sina varuje pred negativnimi vplivi javnosti, odgovori brez dramatike.
"Danes se ljudje skrivajo za lažnimi profili, brez filtra povedo vse. A midva sva se o tem zelo zgodaj začela pogovarjati. Vedel je, da je otrok javne osebnosti in da lahko pride tudi do zbadanja. Na srečo zaradi priimka nikoli ni bilo težav. Zna se postaviti zase. To pa pride iz pogovora. Ogromno pogovora."
Po njegovem mnenju je največji izziv sodobnega starševstva prav izguba meja.
"Postajamo sužnji odnosa svojih otrok. Izgublja se spoštovanje, izgublja se hierarhija. Pretirano prijateljstvo med staršem in otrokom je lahko nevarno. Treba je jasno vedeti, kdo je kdo. In potem skupaj dihati v tej simbiozi."
In kaj si najbolj želi, da bi njegov sin nekoč rekel o njem kot očetu?
Za trenutek utihne.
"Pravzaprav mi to že govori. Reče mi: Ati, rad te imam. In ponosen sem nate.' Mislim, da več od tega oče ne potrebuje."
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV