Deklice so se morale za kazen sleči do golega

Sedaj že nekdanje prebivalke doma so potožile, da so vzgojitelji z njimi ravnali kot s smetmi. Prisluškovali naj bi njihovim telefonskim pogovorom s starši in nadzorovali, ali so jim povedale o grdem ravnanju, brali so njihova pisma najbližjim in jim prvih nekaj mesecev po vstopu v dom prepovedovali vsakršne stike s sostanovalkami ter drugim osebjem doma. Če so prekršile pravila, naj bi jih (večinoma moški) vzgojitelji silili, da so se pred njimi slekle do golega. Pri tem naj bi jih tudi fotografirali in snemali. »Več skrbnikov se je ob tem zelo zabavalo,« naj bi lokalnim medijem zaupala ena izmed deklic.

V prevzgojnem domu so bile nastanjene deklice s hudimi duševnimi travmami iz domačega okolja ter take s kriminalno preteklostjo. Skrbniki naj bi jim dejali, da bodo že poskrbeli, da jim neumnosti za vedno izbijejo iz glave in da naj kar razlagajo okrog, kako grdo ravnajo z njimi, saj jim tako ali tako nihče ne bo verjel. »Vse, kar boste komurkoli izdale o našem početju, bomo znali pedagoško pojasniti,« naj bi jim grozili. Deklicam naj bi za kazen včasih odrekali hrano, spet drugič naj bi jih silili, da so morale pojesti kakšen obrok, ki ga ne bi povohala še tako neizbirčna žival. Kaznovali naj bi jih tudi z hudimi fizičnimi napori, običajno kar sredi noči.

Eno izmed hujših kaznovanj naj bi bilo tudi tako imenovano 'sedenje'. Pri tem naj bi deklice prisilili, da so v popolni tišini sedele v sobi, dokler ni ena izmed njih priznala, da je nekaj storila narobe (pa če je bila kriva, ali ne). 'Sedenje' naj bi trajalo več ur, včasih celo več dni, kot je televizijski mreži NDR zaupala nekdanja prebivalka doma Angelina. »Nekoč smo v tišini sedele celih 49 ur. V tem času smo smele samo 4-krat popiti kozarec vode, dvakrat smo dobile jabolko, enkrat rezino kruha.« V dveh dneh naj bi jim samo trikrat dovolili obiskati stranišče. Deklica po imenu Denise je novinarju zaupala, da so jih večkrat strpali v samice. »Za en teden so me samo zaprli v majhno sobico brez oken. Skoraj sem znorela, ker se nisem mogla z nikomer pogovarjati.« Denise je poleg tega poročala tudi o fizičnih zlorabah. Skrbniki naj bi dekleta večkrat brez tehtnega razloga pretepli in jim glave več minut pritiskali ob tla.

Lastnica doma Janssenova: "Delali smo uspešno"

Barbara Janssen, direktorica obeh domov, je vse do konca zagovarjala svoje osebje, češ da so morali pri »agresivnih dekletih« včasih pač uporabiti nekoliko trše prijeme, da so jih lahko umirili ter vsem zagotovili varno bivanje v domu. »Velika večina« deklet naj bi jim bila »hvaležna« za tovrstno delo. »Delali smo uspešno,« je Janssenova zatrdila za NDR, ki ji je ob strani ves čas očitno stalo tudi deželno ministrstvo za socialne zadeve. Deželna ministrica za socialne zadeve Kristin Alheit je v nedavni izjavi za javnost še zatrjevala, da na njenem ministrstvu do konca maja niso bili seznanjeni z dogajanjem v prevzgojnih domovih, ki sta predmet obtožb. A glede na nekatere ključne interne dokumente ministrstva naj bi vsaj od januarja letos nekaj zaposlenih na ministrstvu vedelo za neprimerno ravnanje vzgojiteljev v teh dveh domovih.

Prva poročila o nepravilnostih v prevzgojnih domovih Friesenhof so se v medijih pojavila že leta 2014, a so pristojni potrebovali skoraj leto dni, da so ukrepali. Ministrica je po junijskem zaprtju sicer kar sama sprožila pravne ukrepe: zaradi domnevno izbrisanih elektronskih sporočil na njenem ministrstvu in zaradi izginulih aktov je Alheitova vložila tožbo proti neznani osebi. Državno tožilstvo v Kielu sedaj »zaradi suma spreminjanja dokumentacije« preiskuje eno sodelavko ministrstva. A ne glede na to, ali bo za neprimerno ravnanje z deklicami kdo odgovarjal ali pa bodo vse skupaj spretno pometli pod preprogo, je jasno nekaj: nobena kazen ne bo mogla izbrisati grozljivih izkušenj, ki so jim bile izpostavljene varovanke teh prevzgojnih domov.