Biološke ure ni mogoče ustaviti. Kaj se dogaja s plodnostjo po 35. letu?

O "biološki uri" se veliko govori, a njen pomen pogosto podcenjujemo. Obstajajo ženske, ki so brez večjih težav zanosile pri 38., 40. letih ali celo pozneje, zato se lahko hitro ustvari vtis, da je danes ob napredku medicine skoraj vse mogoče. Toda biologija ima še vedno svoja pravila; plodnost se z leti spreminja ne le v smislu verjetnosti, da ženska zanosi, temveč tudi v možnosti, da se bo nosečnost uspešno zaključila s porodom oziroma z rojstvom živega otroka.

Prav to je ena ključnih razlik, na katero opozarja izr. prof. dr. Helena Ban Frangež, dr. med., predstojnica Kliničnega oddelka za reprodukcijo na Ginekološki kliniki UKC Ljubljana. Po njenih opažanjih se ženske pogosto premalo zavedajo, kako plodnost z leti upada, verjetno še posebej zato, ker tega navzven ni vedno mogoče prepoznati. Rednost ciklusa in dobro počutje namreč ne pomenita tudi dobre kakovosti jajčnih celic.

"Sama sposobnost zanositve ne upada tako hitro, kot upada verjetnost, da se bo nosečnost uspešno zaključila s porodom," je poudarila sogovornica. Do približno 35. leta je plodnost praviloma še razmeroma dobro ohranjena. Med 28- in 32-letno žensko običajno ni večjih razlik, po 35. letu pa spremembe postanejo bolj izrazite. Takrat ne upada le verjetnost zanositve, ampak začne naraščati tudi delež spontanih splavov. Po 40. letu se zmanjšanje plodnosti še bolj pokaže: zanositev je težja, verjetnost, da se nosečnost uspešno zaključi s porodom, pa je bistveno manjša.

"Ženske pogosto podcenjujejo vpliv biološke starosti na plodnost. Veliko jih težko razume, zakaj pri 40. letih ali celo več ne morejo zanositi, čeprav imajo še vedno redne menstruacijske cikluse," opaža sogovornica. A "rednost ciklusa ne pomeni tudi dobre kakovosti jajčnih celic. To dejstvo, ki je žal neizpodbitno, pacientke tudi pri razgovoru zelo težko razumejo in sprejmejo. Pogosto precenjujejo tudi pomen dobrega splošnega počutja, telesne pripravljenosti in aktivnega življenjskega sloga. Ženska se lahko počuti zdravo, vitalno in mlado, kar pa ne odraža nujno njene biološke starosti v smislu plodnosti."

K izkrivljeni predstavi o plodnosti prispevajo tudi zgodbe o primerih poznejših nosečnosti brez večjih težav. Ženske, ki so pozno rodile, obstajajo, vendar so po pojasnilih sogovornice prej izjema kot pravilo. Njihove zgodbe vlivajo upanje, a hkrati ustvarjajo napačen vtis, da je zanositev v poznejših letih vedno možna.

"Seveda ni nič narobe, če si ženska reče, da bo morda prav ona izjema. Upanje je izjemno pomembno in v osnovi zelo pozitivno," meni izr. prof. dr. Helena Ban Frangež, dr. med. Vendar pa se ji zdi "pomembna razlika, kako človek načrtuje življenje. Namensko odlašanje v prepričanju, da bo tudi njena pot izjemna, lahko vodi v razočaranje."

Ključno pa je, da ženskam predstavijo realne verjetnosti. "Naša naloga kot zdravnikov je predvsem, da informiramo in da v situaciji, kakršna koli je, pomagamo po svojih močeh. Vendar je kljub vsemu pomembno, da ženske razumejo, da se verjetnost zanositve in rojstva zdravega otroka z leti zmanjšuje," je izpostavila. "Končna odločitev pa je vedno njihova. Naš cilj ni ustvarjati pritiska, ampak preprečiti kasnejše obžalovanje. Da posameznica ne bi rekla: Če bi to vedela prej, bi se odločila drugače.'," je opozorila.

V javnosti je prav tako pogosto slišati, da ženske nosečnost odlagajo predvsem zaradi kariere ali želje po uživanju v življenju. A praksa po besedah sogovornice kaže precej bolj zapleteno sliko. Velikokrat ne gre za zavestno odlašanje kljub idealnim pogojem, ampak je razlog, da ženska ni pravočasno našla ustreznega partnerja ali pa je bila v odnosu, v katerem ni bilo mogoče načrtovati družine.

Današnji način življenja je drugačen kot nekoč. Partnerstva se pogosto oblikujejo pozneje, deset ali več let pozneje kot v preteklosti, prostega časa je manj, tempo življenja je hitrejši. Manj je priložnosti za spoznavanje partnerjev. Čeprav so mladi prek digitalnih omrežij na videz povezani bolj kot kadar koli prej, sogovornica opaža, da je bistveno manj pristnih, človeških stikov kot denimo pred 20 leti. Zato je po njenem mnenju odlaganje nosečnosti danes pogosto manj stvar izbire in bolj posledica življenjskih okoliščin.

Na plodnost vplivajo tudi vsakdanje navade. Telesna teža, prehrana, gibanje, kajenje, alkohol, stres in pomanjkanje spanja lahko možnosti za zanositev izboljšajo ali poslabšajo, pri čemer je treba biti realen. Zdrav življenjski slog je pomemben in ga strokovnjaki vedno priporočajo, saj lahko izboljša pogoje za zanositev. Vendar pa ne more nadomestiti vpliva starosti; po 35. letu postane njen vpliv vse izrazitejši, po 40. letu pa odločilen. "Z drugimi besedami – zdrav življenjski slog je pomemben, ne more pa izničiti vpliva biološkega staranja," je poudarila sogovornica.

Veliko pričakovanj je povezanih tudi z IVF-postopki oziroma oploditvijo z biomedicinsko pomočjo. Za številne pare so dragocena pomoč, vendar jih po besedah sogovornice pogosto napačno razumemo kot rešitev, ki lahko v celoti premaga vpliv starosti.

Pri mlajših ženskah so lahko postopki zelo uspešni, z naraščajočo starostjo pa uspešnost postopno pada. "Po 35. letu začne upadati, po 40. letu pa se padec še izraziteje pospeši. IVF namreč ne more 'pomladiti' jajčnih celic," je poudarila izr. prof. dr. Helena Ban Frangež, dr. med. Tako torej tudi ob sodobni medicini z leti upadata možnost zanositve in obenem verjetnost, da se nosečnost zaključi z rojstvom otroka.

Navedbe potrjujejo tudi njihovi lastni podatki. Na Kliničnem oddelku za reprodukcijo so analizirali 2568 postopkov v obdobju 2021–2022. Med ženskami, starejšimi od 43 let, jih je zanosilo 12,9 odstotka, vendar se je le ena nosečnost zaključila z rojstvom otroka. Večina nosečnosti se je končala s spontanim splavom, pri starosti 44 let in več pa je bila splavnost praktično stoodstotna. Enaki trendi so jasno vidni tudi v drugih IVF-centrih, kar pomeni, da je starost resnično največja ovira do uspešnega konca zdravljenja.

Medicina torej lahko pomaga, a ne more odpraviti bioloških omejitev staranja, zato je pomembno, da ženske na IVF ne gledajo kot na zagotovljen "rezervni načrt".

V zadnjih letih se vse več govori tudi o zamrzovanju jajčnih celic in semena. Možnost se pogosto predstavlja kot način, da si posameznik "kupi čas", vendar sogovornica opozarja, da jo je treba razumeti realno.

V Sloveniji tako imenovanega socialnega zamrzovanja ni uzakonjeno, zato se zamrzovanje jajčnih celic in semena izvaja predvsem iz medicinskih razlogov, na primer pred onkološkim zdravljenjem ali ob zmanjšani ovarijski rezervi. Pri ženskah je uspešnost zelo odvisna od starosti in števila zamrznjenih jajčnih celic; mlajše kot so celice, večja je možnost uspeha, vendar tudi v najboljših pogojih ni garancije.

Po pojasnilih sogovornice je za rojstvo enega otroka v povprečju potrebnih približno 20 do 30 mladih jajčnih celic, pri čemer vse ne preživijo zamrzovanja in se vsi zarodki pozneje ne razvijajo optimalno. Tudi v najboljših pogojih je verjetnost zanositve na posamezen prenos približno 35-odstotna. Zamrzovanje po 35. letu ima zato praviloma omejeno učinkovitost.

Zanimiv je podatek iz tujine, kjer je dovoljeno socialno zamrzovanje. Čeprav se zanj odloča vse več žensk, jih razmeroma majhen delež zamrznjene jajčne celice kasneje tudi dejansko uporabi. Razlogi so različni: nekatere vmes spontano zanosijo, druge spremenijo življenjske načrte, tretje se ne odločijo za nadaljnje postopke. "To dodatno potrjuje, da zamrzovanje ni 'zavarovanje', ampak predvsem ena od možnosti, ki lahko pomaga v določenih okoliščinah, ne predstavlja pa garancije za prihodnost," je poudarila sogovornica.

Tudi pri vprašanju, kdaj poiskati pomoč, je starost zelo pomemben dejavnik. Splošno priporočilo je, da par poišče strokovno pomoč, če ženska ne zanosi po enem letu rednih, nezaščitenih spolnih odnosov. Po 35. letu svetujejo, naj ženska reagira prej, že po šestih mesecih, po 40. letu pa še hitreje, tudi po treh mesecih.

A izkušnje sogovornice kažejo, da pari pogosto nekoliko predolgo odlašajo in pridejo prepozno. V analizi 882 parov, ki so leta 2021 prvič poiskali pomoč na Kliničnem oddelku za reprodukcijo Ginekološke klinike v Ljubljani, se je izkazalo, da so mlajše ženske v povprečju hitreje poiskale pomoč kot starejše, čeprav bi si v stroki želeli prav nasprotno – da bi starejše prišle prej.

Pomembno je vedeti, da je pot do obravnave lahko razmeroma hitra, če ženska pravočasno poišče pomoč. Običajno se najprej obrne na izbranega ginekologa, ki jo napoti k specialistom za neplodnost. V ambulantah za neplodnost v Leonišču pacientke takoj po naročilu usmerijo na hormonske preiskave, partnerja pa na spermiogram. Zato lahko že ob prvem obisku, ki običajno sledi v dveh do treh mesecih, opravijo pogovor, ultrazvočni pregled in na podlagi vseh izvidov pripravijo načrt zdravljenja.

Pomembno je še eno sporočilo, ki ga sogovornica posebej izpostavlja: zgodnji obisk ambulante ne pomeni, da se ženska odpoveduje možnosti naravne zanositve. Med preiskavami in pripravo na zdravljenje nosečnost še vedno lahko nastopi naravno. Zgodnji pregled torej ne škodi, lahko pa bistveno pomaga in prihrani dragoceni čas. "Omogoči, da smo pripravljeni in da lahko pravočasno ukrepamo, če se izkaže, da zanositev po naravni poti ne bo uspela. Ključno je predvsem, da se ženske ne bojijo poiskati pomoči 'prehitro' – veliko več težav imamo, kadar pridejo prepozno," je poudarila.

Podatki Kliničnega oddelka za reprodukcijo kažejo, da pari v zadnjih letih po pomoč prihajajo vse pozneje. Če je bil pred približno 10 leti delež žensk, starejših od 40 let, v postopkih okoli 14 odstotkov, se je v zadnjih letih povečal na približno 24 odstotkov. Danes tako skoraj vsaka četrta pacientka vstopa v postopek po 40. letu starosti.

"Trend ima neposredne posledice za uspešnost zdravljenja. Z naraščajočo starostjo se soočamo z večjim deležem slabšega odziva jajčnikov, več spontanih splavov in posledično nižjo verjetnostjo rojstva otroka," je pojasnila izr. prof. dr. Helena Ban Frangež, dr. med. Torej ni nujno, da je neplodnosti več kot nekoč. Predvsem gre za premik v času, saj se pari za otroke odločajo pozneje zaradi daljšega izobraževanja, poznejšega vstopa v stabilno partnerstvo, kariernih poti in splošnega tempa življenja.

"Zelo pogosto vidimo, da pari pridejo v obravnavo v obdobju, ko je plodnost že naravno zmanjšana, in šele takrat začnejo aktivno reševati situacijo. Reproduktivna medicina tako danes pogosto ne zdravi novih bolezni, ampak pomaga premagovati biološke omejitve, ki nastanejo zaradi časovnega zamika," je opozorila. "To pa ima tudi pomembno sporočilo: medicina lahko veliko pomaga, ne more pa v celoti nadomestiti vpliva starosti. In prav zato je pomembno, da o teh trendih govorimo odkrito – ne zato, da bi kogar koli prestrašili, ampak da omogočimo realna pričakovanja in pravočasne odločitve," je dodala.

Sogovornica je kot ključno sporočilo izpostavila, da ima plodnost biološke omejitve, ki jih kljub napredku medicine ne moremo preseči. Opozorila je, da je "biološka ura v tem smislu neizprosna in nanjo preprosto ne moremo bistveno vplivati." Hkrati je poudarila, da namen ni ustvarjati pritiska ali občutka, da se mora vsak odločiti čim prej. Zaveda se, da so odločitve o družini vedno osebne in da so življenjske poti zelo različne. Namen je po njenih besedah predvsem, da imajo ženske in pari pravočasno realne informacije, da se lahko odločajo informirano – in da pozneje ne bi obžalovali z besedami: "Če bi to vedela prej, bi se odločila drugače."

V praksi opaža, da ima veliko parov občutek, da morajo za otroka najprej ustvariti idealne pogoje, da potrebujejo več časa, več stabilnosti, manj obveznosti. Medtem pa leta tečejo. A v resnici popoln trenutek redko obstaja; "življenje tudi pozneje vedno prinese nove obveznosti, nove razloge, zakaj bi še malo počakali. Če ima nekdo željo po otroku, je škoda, da jo predolgo odlaga zaradi pričakovanja, da bo pozneje več časa ali boljši trenutek. Čas si namreč praviloma ne ustvarimo – življenje ga vedno znova zapolni."

"Izkušnja starševstva pogosto spremeni pogled na življenje bolj, kot si znamo predstavljati. Otrok prinese nove prioritete, veliko čustvene globine in občutek smisla, ki ga je težko primerjati z drugimi življenjskimi izkušnjami," je poudarila izr. prof. dr. Helena Ban Frangež in sklenila: "Ne gre za to, da bi morali hiteti, ampak za to, da si dovolimo razmišljati tudi o tem, kaj nam je v resnici pomembno. Če je to ustvarjanje družine, potem te želje ne odrivajmo predaleč v prihodnost."