Idealiziran pogled na nosečnost je naporen, ker ne dovoljuje realnosti: nihanja razpoloženja, strahu, zmede, telesnega nelagodja, odpora, dvomov, sprememb v samopodobi... Pa vendar so ravno te izkušnje povsem naraven del izkušnje nosečnosti.
Idealiziranje nosečnosti je pogosto izčrpavajoče
V zadnjih desetletjih se je podoba zavedne nosečnice razvila v seznam skrbno oblikovanih praks: zdrava prehrana, uravnoteženo gibanje, pozitivna naravnanost, obvladovanje stresa, priprava na porod, estetski videz, čustvena stabilnost, izbira pravih produktov in seveda lepe nosečniške fotografije. Vsak od teh vidikov je pomemben in ima svojo vrednost, pa vendar lahko ustvarja pritisk, ki marsikatero žensko vodi v občutek, da ne poskrbi dovolj zase, da ne sledi trendom moderne nosečnice z družbenih omrežij in da mora nekaj "doseči". To je lahko zelo obremenjujoče, saj nosečnost prinaša tudi naravna nihanja razpoloženja, fizično nelagodje, dvome vase in najbližje ter veliko notranjih sprememb. A vse našteto je povsem normalen in zdrav del prehoda v materinstvo.
Telesna izkušnja nosečnosti je proces
Medtem ko se na družbenih omrežjih pogosto izpostavlja le lep nosečniški trebušček, ima telo svojo lastno, veliko bolj kompleksno zgodbo in resnico: napetost v medeničnem dnu, bolečine v hrbtu, spremembe v prebavi, bruhanje, otekanje, motnje spanja, odpor do določenih vonjav in hrane ... Neredek je tudi občutek odtujenosti od lastnega telesa in težave s telesno (samo)podobo.
Pomembno je razumeti, da telo vseskozi komunicira, ta komunikacija pa zahteva sočutje do sebe, upočasnitev in poslušanje. Vzpostavljanje stika s telesom v nosečnosti je neke vrste uvertura v to, kar bo kasneje ženska potrebovala kot mama: odzivnost, zaupanje notranjim signalom, sposobnost postavljanja mej.
Kot poudarjajo številni avtorji s področja perinatalne psihologije, se ženska med nosečnostjo ne pripravlja samo na otroka, temveč se v njej odvija proces, ki vključuje tako izgube kot pridobitve. Ta proces ne sledi linearnim smernicam, temveč poteka v valovih.
Pogosto pozabljamo, da je nosečnost tudi obdobje poslavljanja od prejšnjega načina življenja, telesne podobe, stila življenja, včasih celo od določenih predstav, kako naj bi bilo. V tej luči so čustva, kot so žalost, jeza, zmedenost, ambivalenca ali strah, povsem naravni spremljevalci spremembe in ne znaki šibkosti. Strokovnjaki, ki se ukvarjajo s perinatalnim obdobjem, poudarjajo pomen t. i. psihične reorganizacije: ženska ni več le posameznica, ampak postaja mati.
Zato je še toliko bolj pomembno, da ima prostor za:
- počitek, ki ni zaslužen, temveč potreben,
- vsa čustvena stanja,
- pogovor brez ocenjevanja in obsojanja,
- priznanje, da ne more vsega vedeti in obvladovati.
Vzpostavljanje notranjega kompasa namesto idealiziranja nosečnosti
Od trenutka, ko nosečnost postane vidna, je ženska zasuta s številnimi nasveti – od zdravstvenih priporočil do mnenj sorodnikov, prijateljic, naključnih znancev ter sporočil na družbenih omrežjih. Nekateri nasveti so koristni, drugi zbujajo nemir in jezo, tretji celo prebudijo dvom vase. Ključno vprašanje ob tem ni, ali poslušamo druge, temveč, ali znamo poslušati sebe. Pri tem se lahko v pomoč sledeča vprašanja: Ali me ta nasvet podpira ali oddalji od sebe? Ali mi ta informacija daje moč ali zbudi krivdo? Notranji kompas se gradi skozi vsako odločitev, ki temelji na spoštovanju lastnih občutij in mej.
Ni nam treba biti popolne, bodimo pa sočutne do sebe
Nosečnost ni predstava, ni tekmovanje z drugimi ženskami, ni dokazovanje komurkoli že. Je intenzivna preobrazba, ki vključuje široko paleto čustev in doživljanj, dvome ter notranjo rast.
Sredi vseh glasov, ki se pojavijo v tem obdobju, je naš lasten glas najdragocenejši in prav to zaupanje vase je temelj, na katerem pozneje gradimo odnos s svojim otrokom.
Viri: WhatToExpect / PregnancyBirthBaby
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV