Čustvena priprava na starševstvo: Povežite se z otrokom v trebuhu

Raziskave razvoja navezanosti kažejo, da otrok že pred rojstvom zaznava čustveno stanje matere. Materin stres, anksioznost ali pa mirnost in sproščenost vplivajo na:

- fiziološko stanje otroka (srčni utrip, gibanje),

- razvoj nevroloških povezav za regulacijo čustev,

- pripravljenost na interakcijo po rojstvu.

- Vaje čuječnosti in meditacija: dnevna praksa (tudi le pet do deset minut) lahko močno okrepi povezanost s še nerojenim otrokom. Osredotočite se na dihanje in občutke v trebuhu, zaznavajte otrokove gibe in jih poskušajte vizualizirati. Zaznavanje otrokovega odzivanja na dotik, glas in prisotnost očeta pomaga krepiti občutek varnosti in miru ter zmanjšuje napetost in stres.

- Pogovor z otrokom: preprosto govorjenje v nežnem tonu, pripovedovanje zgodb ali petje ustvarjajo prvi čustveni stik. Pomembno je, da se odzivate na otrokove gibe, kot bi bili neke vrste odgovor na vaše besede.

- Telesna povezava: nežno božanje trebuha, masaža ali preprosti dotiki partnerja ustvarijo občutek prisotnosti in ugodja. Osredotočenost na premike otroka daje občutek, da je ta že del notranjega sveta staršev.

- Vključevanje partnerja ali drugega skrbnika: partner lahko sodeluje pri pogovoru, božanju ali opazovanju interakcij, kar gradi skupno čustveno izkušnjo. S tem se že pred rojstvom vzpostavlja občutek skupne odgovornosti in navezanosti, kar kasneje olajša sodelovanje pri starševskih nalogah.

Raziskave kažejo, da že v nosečnosti vzpostavljena čustvena povezanost napoveduje večjo čustveno dostopnost, občutljivost in empatijo staršev po rojstvu.

Zavestno povezovanje z otrokom v trebuhu prinaša številne psihološke koristi tako za starša kot za otroka. Eden najpomembnejših učinkov je zmanjšanje stresa in anksioznosti pri materi, saj prisotnost in pozornost na otroka ustvarjata občutek kontrole, miru in čustvene stabilnosti. Ta notranja umiritev neposredno vpliva tudi na otrokovo čustveno regulacijo, saj njegov živčni sistem že v trebuhu zaznava materino stanje in se nanj odziva. Povezovanje prav tako prispeva k večjemu občutku kompetentnosti in pripravljenosti na starševstvo. Starši, ki se redno osredotočajo na interakcijo z otrokom še pred rojstvom, pogosto poročajo o večji samozavesti in zaupanju v svoje sposobnosti. Poleg tega se vzpostavlja zgodnja čustvena navezanost, ki olajša interakcijo po rojstvu, kar kasneje pozitivno vpliva na dojenje in večjo pozornost na otrokove potrebe. Otroci, katerih starši so že v nosečnosti vzpostavili prisotno čustveno povezavo, se po rojstvu pogosto lažje umirjajo, so manj razdražljivi in bolj odzivni na starševske signale.

Vključevanje partnerja med nosečnostjo ima pomembno čustveno in psihološko vlogo. Ko partner aktivno sodeluje (z dotikom, govorom ali opazovanjem interakcij z otrokom), s tem krepi občutek varnosti in podpore pri materi. Takšna prisotnost omogoča, da se starša skupaj pripravita na prihod otroka, razbremenita drug drugega in vzpostavita skupni temelj, ki kasneje olajša starševske izzive in medsebojno sodelovanje pri skrbi za otroka.

Viri: AttachmentParenting / AwareParenting