Naporni september: organizacija službe in šolskih obveznosti

Novo šolsko leto za mnoge družine pomeni začetek novega obdobja, ki nosi s seboj neizogiben val pritiskov in obremenitev. Po poletju, ko so dnevi tekli nekoliko bolj sproščeno, se ritem vsakdana naenkrat spremeni. Urniki postajajo polni, obveznosti se podvojijo, dnevi pa se zdijo prekratki za vse, kar je treba opraviti: prevozi v šolo in iz nje, domače naloge, kosila, sestanki, interesne dejavnosti, hkrati pa še služba, hišna opravila in čustvene potrebe vseh članov družine.

Mnogi starši v tem času doživljajo povečano napetost in stres, ne le zaradi zahtevnejše logistike, temveč tudi zato, ker nosijo odgovornost za otrokov uspeh, dobrobit in počutje. Pogosto se pojavi notranji glas, ki šepeta: Moram biti potrpežljiv/a, urejen/a, razpoložljiv/a, vedno na voljo. Otrok me potrebuje. A prav ta ideal popolnega starša hitro pripelje do izčrpanosti. Ko nas hkrati obremenjujejo zunanji pritiski in lastna visoka pričakovanja, postanemo razdražljivi, utrujeni ali se morda celo ujamemo v občutek krivde, da ne zmoremo dovolj. Pomembno je razumeti, da so ti občutki povsem naravni. 

September je za večino družin razvojni prehod - obdobje, v katerem se vsi skupaj prilagajamo novim strukturam, odgovornostim in vlogam. Naši možgani za prehode porabljajo več energije, saj moramo vzpostaviti nove rutine, razviti nove navade in uskladiti (čustvene) potrebe vseh članov družine. To je proces, ki zahteva potrpežljivost, sprejemanje lastnih omejitev in predvsem sočutje do sebe.

Raziskave kažejo, da starši, ki si ne vzamejo časa za regeneracijo, pogosteje doživljajo izčrpanost, občutke krivde ter povečano razdražljivost v odnosu do otrok in partnerjev.

Ko skušamo uskladiti službo, dom, šolo in čustvene potrebe družine, lahko hitro zaidemo v stanje, ki ga imenujemo kronična aktivacija živčnega sistema. To pomeni, da je telo ves čas v pripravljenosti, v stanju blagega stresa, ki dolgoročno izčrpava naše notranje vire. Ključno je, da starši znamo poskrbeti zase - ne iz sebičnosti, temveč zato, ker je čustveno stabilen starš največje darilo otroku. Kratke pavze, kava v tišini, nekaj globokih vdihov, 10 minut brez telefona, pogovor s prijateljico, kratek sprehod, šport - ne gre za razkošje, temveč nujno potrebne trenutke regeneracije. Ko se starši naučimo nežno zamejiti svoja pričakovanja in prisluhniti lastnim mejam, lažje vzdržujemo potrpežljivost, prisotnost in toplino v odnosu z otrokom.

September je idealen čas, da se s partnerjem pogovorimo o tem, kako si bomo razdelili obveznosti. Nič ni samoumevno - niti to, kdo pripravlja malico, kdo preverja domače naloge, kdo ureja prevoze. Odkrit pogovor o tem, kaj komu predstavlja breme in kaj morda tudi veselje, okrepi občutek pravičnosti, vključenosti in sodelovanja. Tudi če ste v vlogi samohranilca ali samohranilke, si je koristno poiskati podporo v širšem krogu: na pomoč lahko priskočijo stari starši, sorodniki, druge družine, sosedje, šolski delavci. Ne gre za šibkost, ampak za zrelost - sposobnost prepoznati, da ne zmoremo vsega sami.

Morda imate občutek, da ste včasih prejemnik stresa celotne družine. Otrok ima težak dan, partner je slabe volje, služba zahteva več kot zmorete, vi pa vse to držite skupaj. Zato si je pomembno priznati: tudi jaz imam občutke. Tudi jaz sem utrujen/a. Tudi meni je to obdobje težko. Ni vam treba biti trden steber za vsako ceno. Poiščite podporo, ko jo potrebujete.

Začetek šolskega leta je priložnost, da si priznamo: ne zmoremo vsega in s tem ni nič narobe. Naša naloga ni, da nadzorujemo vsak trenutek, temveč da ohranimo stik - s seboj, svojim otrokom, partnerjem ... Ko se družina nauči dihati v istem ritmu, se tudi zahtevni september spremeni v priložnost za rast, bližino in globlje razumevanje drug drugega.

Viri: Psychology Today / Parents