Ko glava še ni v šoli: kako otroku pomagati ujeti šolski ritem

Za številne otroke je ta preklop naporen, saj ne vključuje samo zgodnejšega vstajanja in manj prostega časa, temveč tudi več pričakovanj in odgovornosti.

Starši pogosto opažajo, da otrok zlasti v prvih tednih novega šolskega leta še ne deluje v svojem učnem ritmu. Težko se zbere, pozablja na šolske obveznosti, odlaša z nalogami ali se jim celo upira. Morda je hitreje utrujen, manj motiviran in bolj razdražljiv kot običajno. Za marsikaterega starša je to vir skrbi, saj se lahko zdi, kot da otrok preprosto nima dovolj discipline ali volje. A resnica je bolj kompleksna in hkrati bolj pomirjujoča: ne gre le za stvar discipline, temveč za naraven psihološki proces prilagajanja.

Učenci (zlasti v osnovni šoli in začetku srednje šole) potrebujejo postopno aktivacijo tistih delov možganov, ki so povezani z delovnim spominom, samoregulacijo, načrtovanjem in vzdrževanjem pozornosti. Po premoru oz. počitnicah se te funkcije uspavajo, zato otrok potrebuje čas in strukturo, da jih znova aktivira.

Kaj pomaga?

- Uvajajte postopno povečevanje časa za učenje (npr. 15–20-minutni bloki s krajšimi odmori).

- Pomagajte otroku strukturirati popoldneve: redni čas za domačo nalogo, ponavljanje in pripravo na ocenjevanja.

- Podpirajte oblikovanje realnih učnih ciljev (npr. Danes ponovim dve poglavji iz naravoslovja.).

Otroci se razlikujejo po tem, kdaj in kako najbolje delujejo. Nekateri pred učenjem potrebujejo gibanje, drugi začnejo produktivno šele pozno popoldne. Pomembno je, da starši pomagajo otroku prepoznati lasten učni bioritem.

Kaj pomaga? Opazujte, kdaj je otrok najbolj zbran, in temu skupaj prilagodite urnik za učenje. S tem ga učite samoregulacije in poslušanja sebe, kar krepi tudi notranjo motivacijo.

Za marsikaterega otroka in mladostnika so ocenjevanja velik vir pritiska, zlasti če še niso v učni kondiciji. Tu lahko starši pomembno prispevajo s tem, da:

- ne banalizirajo in minimalizirajo otrokove napetosti (Saj ni tako hudo.),

- ne vsiljujejo lastnih strahov in dvomov (Joj, to je pa res grozno, boš sploh zmogel?!),

- pomagajo prevesti stres v akcijo (Kaj lahko danes narediš, da boš bolj pripravljen?).

Otroci najbolje napredujejo, ko imajo občutek varnosti in jasno postavljenih mej. To pomeni, da jim nudimo predvidljiv urnik in rutino, obenem pa ohranjamo sočutje do njihovega doživljanja - zmedenosti, utrujenosti ali odpora. Sporočilo, ki ga otroci v tem obdobju potrebujejo, ni: Moraš delati več!, temveč: Vidim, da ti je težko. Kako te lahko podprem, da bo lažje?

Ne gre le za znanje, gre tudi za odnos do učenja, in ta se pogosto oblikuje prav v domačem okolju.

Starši imajo pogosto visoka pričakovanja, kar je povsem normalno, saj si vsak starš želi za otroka najboljše. A v tem občutljivem obdobju preklopa v šolski ritem je pomembno poudarjati napredek, ne popolnosti. Spodbujajmo prizadevanje, trud in redno delo. Tako otrok gradi občutek kompetentnosti in notranje motivacije, kar je dolgoročno veliko bolj pomembno.

Obdobje prilagajanja na šolo ni le čas, ko otrok preklopi v nov ritem, temveč se tudi starši učimo, kako uravnotežiti podporo, strukturo in samostojnost. Ključno je, da se izognemo pretiranemu nadzoru ali brezbrižnosti. Učimo se poslušati, spodbujati in zaupati, da otrok ob naši prisotnosti zmore preklopiti v ritem, ki mu bo najbolj ustrezal.

Viri: LearningScientists / RaisingChildren