Zakaj se najstniki oddaljijo od staršev in zakaj je to povsem normalno

Oddaljevanje najstnika od staršev je ena najbolj univerzalnih in pogosto napačno razumljenih izkušenj v družini. Starši ga pogosto doživijo kot izgubo bližine ali celo zavrnitev. V resnici pa razvojna psihologija kaže nekaj povsem drugega: oddaljevanje ni znak problema, ampak znak zdravega razvoja.

Eden ključnih konceptov v psihologiji adolescence je razvoj avtonomije, sposobnosti, da posameznik razmišlja, čuti in odloča samostojno.

Raziskave poudarjajo, da je razvoj samostojnosti temeljna naloga odraščanja. Proces vključuje pogajanje med nadzorom staršev in neodvisnostjo mladostnika. To pomeni, da najstnik ne zavrača staršev kot osebe, ampak se oddaljuje od njihovega nadzora, da bi razvil svojo identiteto.

Slavni psiholog Erik Erikson je adolescenco opisal kot ključno razvojno fazo: "Gre za konflikt med identiteto in zmedenostjo vlog."

V tej fazi mora mladostnik odgovoriti na vprašanja:

- Kdo sem?

- Kaj verjamem?

- Kam spadam?

Da lahko na to odgovori, se mora psihološko oddaljiti od staršev.

Raziskave o tako imenovani čustveni avtonomiji kažejo, da se v adolescenci poveča občutek neodvisnosti, spremeni čustvena povezanost s starši, mladostnik pa manjkrat išče odobravanje staršev.

Pri tem je pomembno zavedanje, da to ne pomeni nujno prekinitve odnosa, ampak zgolj preoblikovanje odnosa. Najstnik ne potrebuje manj staršev,  potrebuje jih na drugačen način.

Veliko staršev opazi, da se v najstniških letih povečajo prepiri. To ni naključje. Dolgotrajne študije kažejo, da med 12. in 16. letom narašča konflikt s starši, hkrati pa raste občutek neodvisnosti. Kasneje (po 16.–18. letu) se odnosi pogosto ponovno izboljšajo.

Konflikt ima funkcijo. Pomeni, da otrok želi postaviti meje, razvijati lastno mnenje in se uči argumntacije. Z drugimi besedami: konflikt je orodje razvoja, ne znak neuspeha

V obdobju odraščanja se zgodi pomemben socialni premik. Najstnik začne preživljati več časa s prijatelji, pri tem pa se pozna tudi veliko večji vpliv vrstnikov, vse manj pa postaja odvisen od staršev. Raziskave kažejo, da razvoj avtonomije pogosto vodi v zmanjšanje starševskega nadzora, ne obratno.

Najstnik začne graditi svet zunaj družine, kar je ključno za odraslo življenje.

Zanimivo je, da raziskave kažejo tudi obratno stran. Pretiran nadzor staršev lahko vodi v večjo odvisnost kasneje, omejevanje avtonomije pa lahko ovira razvoj samostojnosti otroka.

Paradoks: bolj kot starši držijo nadzor, težje otrok postane samostojen.

Ena največjih zmot je prepričanje, da oddaljevanje pomeni slab odnos. Raziskave o odnosih kažejo, da se zaznana podpora staršev lahko začasno zmanjša, vendar odnos pogosto ostane stabilen in se kasneje izboljša. Najstnik se oddalji, a še vedno potrebuje varno bazo.

Psihologi ločijo med zdravim oddaljevanjem, ki pomeni več samostojnosti, več zasebnosti in razvoj identitete ter problematičnim oddaljevanjem, ki privede do čustvene odrezanosti, pomanjkanja zaupanja ter konflikta brez povezave.

Ključ ni v tem, ali se otrok oddaljuje, ampak kako, na kakšen način to počne.

Če povzamemo psihološko sliko, oddaljevanje najstnika od staršev pomeni most, ne konec odnosa in je eden najpomembnejših korakov v razvoju človeka. To ne pomeni, da nas otroci ne potrebujejo več, temveč, da se učijo biti samostojni, z našo podporo v ozadju.

Največ, kar lahko starš naredi, ni, da prepreči oddaljevan, ampak da ostane varna točka, kamor se otrok lahko vrne.

Vir: pubmed.gov