Zakaj vedno več otrok trpi za bigoreksijo in kako jo prepoznati

Bigoreksija, znana tudi kot mišična dismorfija, je psihološka motnja, ki spada v skupino telesnih dismorfnih motenj. Oseba, ki trpi za bigoreksijo, ima popačeno, izkrivljeno samopodobo, osredotočeno predvsem na mišično maso in telesni videz. Ne glede na to, kako mišičasto je njihovo telo, menijo, da niso dovolj mišičasti in pogosto doživljajo obsesivno potrebo po povečanju mišične mase.

Obsesivno ukvarjanje z vadbo: Večino časa preživijo v telovadnici ali z vadbo, pogosto na račun šolskih, družinskih ali socialnih obveznosti.

Prekomerna skrb za prehrano: Strogo sledijo dietam, jemljejo prehranske dodatke ali celo steroide, da bi pospešili rast mišic.

Negativna samopodoba: Nezadovoljstvo s svojim telesom, kljub dejanski mišični masi.

Socialna izolacija: Zaradi obsesije s telesom se pogosto izogibajo druženju.

Anksioznost in depresija: Pogoste spremljevalke bigoreksije so tudi psihične težave.

Vzroki za razvoj bigoreksije so večplastni in vključujejo biološke, psihološke ter sociokulturne dejavnike:

Družinska zgodovina: Če je v družini prisotna zgodovina duševnih motenj, še posebej tistih, povezanih s telesno samopodobo, je tveganje večje.

Nizka samopodoba in perfekcionizem: Otroci in mladostniki, ki so bolj kritični do sebe in imajo obsesivne nagnjenosti, so bolj dovzetni.

Vpliv družbenih omrežij: Idealizirane podobe popolnih teles na Instagramu, TikToku in drugih platformah ustvarjajo pritisk, da se zgledujejo po njih.

Vrstniško nasilje in zbadanje: Otroci, ki so tarče zaradi telesnega videza, lahko razvijejo to motnjo kot poskus obvladovanja.

Genetski in biološki dejavniki: Nekateri raziskovalci opozarjajo, da lahko tudi biološki dejavniki prispevajo k razvoju motnje.

Simptomi bigoreksije so lahko subtilni in jih je težko ločiti od običajnih najstniških skrbi, vendar je nekaj opozorilnih znakov, na katere morajo biti starši pozorni:

- Otrok ali najstnik preživi večino prostega časa z vadbo in pogosto zanemarja druge dejavnosti.

- Pojavi se obsesivno spremljanje telesne teže, prehrane in vadbenih rutin.

- Izogibanje družabnim dogodkom, zlasti če vključujejo hrano ali počitek.

- Pomanjkanje zadovoljstva z lastnim telesom, ne glede na dejanske rezultate vadbe.

- Pojav napetosti ali razdražljivosti, če ni mogoče vaditi ali jesti po načrtu.

- Uporaba prehranskih dodatkov ali celo prepovedanih snovi, kot so steroidi.

- Govorice ali zbadanje zaradi telesnega videza.

Zgodnja prepoznava in pomoč sta ključnega pomena za uspešno zdravljenje bigoreksije. Starši lahko naredijo veliko:

1. Pogovor z otrokom

Bodite pozorni na znake in z otrokom odkrito govorite o njegovih občutkih. Poslušajte brez obsojanja in pokažite razumevanje. Pomembno je, da otrok ve, da ni sam in da mu želite pomagati.

2. Omejitev uporabe družbenih omrežij

Družbena omrežja pogosto prikazujejo nerealne ideale telesa. Poskušajte skupaj z otrokom omejiti čas na omrežjih in se pogovarjajte o tem, kaj je resnično in kaj manipulacija.

3. Spodbujanje drugih vrednot

Poudarjajte pomembnost notranjih vrednot, kot so prijaznost, ustvarjalnost in smisel za humor, namesto zgolj telesnega videza.

4. Podpora pri zdravljenju

Če opazite resne znake, se posvetujte s strokovnjakom za duševno zdravje, ki ima izkušnje z motnjami hranjenja in telesno samopodobo. Zgodnje zdravljenje lahko prepreči resnejše posledice.

5. Spodbujanje zdravega načina življenja

Spodbujajte redno telesno aktivnost, ki je zabavna in ne prisilna, ter uravnoteženo prehrano, ki ni usmerjena le na videz, temveč na zdravje.

Raziskave kažejo, da je bigoreksija v porastu, zlasti med najstniki. Študija iz leta 2019 je pokazala, da približno 22 % najstnikov moškega spola kažejo vedenja, usmerjena v izgradnjo mišic, kar je lahko znak zgodnje bigoreksije. Zaradi tega je pomembno, da družba in strokovnjaki izboljšajo ozaveščenost in dostop do pomoči.

Bigoreksija je resna psihološka motnja, ki lahko močno vpliva na življenje otrok in njihovih družin. Z razumevanjem, pravočasnim prepoznavanjem in podporo lahko starši pomembno prispevajo k okrevanju svojih otrok. Pomembno je, da se o tej temi odkrito pogovarjamo, povečamo ozaveščenost in zmanjšamo stigmo okoli duševnih motenj, da bodo otroci lahko zrasli v zdrave in srečne odrasle osebe.

Vir: yumama