Poslušajte svoje otroke: Ključ do zaupanja

Ne glede na to, koliko knjig o starševstvu preberemo, se včasih zdi, da nič ne pomaga. A resnica je, da zaupanje in odprtost ne nastaneta čez noč, gradita se vsak dan, skozi drobne, a pomenljive navade.

Po pisanju portala YourTango obstajajo preprosti, a izjemno učinkoviti načini, kako spodbuditi iskren pogovor in postati tisti starš, h kateremu otrok vedno prvi pride po nasvet ali tolažbo.

Otroci, tako kot odrasli, ne marajo občutka, da so postavljeni v kot ali izpostavljeni drugim. Če se z njimi pogovarjamo o resnih temah pred brati, sestrami ali znanci, lahko hitro postanejo zadržani.

Namesto da jih ujamete nepripravljene, raje izberite trenutek, ko bosta lahko sama. Pogovor ob sprehodu, med vožnjo v avtu ali pred spanjem je pogosto veliko bolj sproščen kot tisti, ki ga načrtujete med opravki.

Takšen pristop kaže spoštovanje in zaupanje – otrok začuti, da ga jemljete resno in da si zanj vzamete čas.

Številne raziskave potrjujejo, da otroci, ki redno in pozitivno komunicirajo s starši, razvijajo boljše duševno zdravje, lažje izražajo čustva in se uspešneje spoprijemajo z negotovostjo in stresom.

Pravi trenutek lahko naredi razliko med iskrenim pogovorom in zaprtimi vrati. Če otrok kaže znake utrujenosti, lakote, razdraženosti ali je osredotočen na priprave na preizkus, to ni čas za resne teme. Enako velja, kadar je čustveno vznemirjen zaradi sporočila prijatelja ali neprijetnega dogodka v šoli.

Starši, ki znajo prepoznati otrokove signale, sporočajo: "Razumem te, vidim te in spoštujem tvoj prostor."

Takšna občutljivost gradi zaupanje. Znanstvene raziskave kažejo, da starši, ki pozorno spremljajo neverbalne znake – ton glasu, izraz obraza, gibanje telesa ... spodbujajo pri otrocih jezikovni razvoj, čustveno pismenost in predvsem občutek varnosti.

Ko otrok začuti, da ga resnično razumete, se pogovor poglobi in postane iskren. Takrat se ustvari prostor, kjer si otrok upa deliti tudi stvari, ki ga skrbijo ali sramujejo.

Otroci se o čustvih učijo predvsem tako, da opazujejo odrasle. Če pred njimi vedno skrivamo svojo ranljivost, jih učimo, da so čustva nekaj, kar je treba potlačiti.

Nasprotno pa deljenje lastnih občutkov, spominov ali celo napak iz otroštva postane most zaupanja.

Psihologi to imenujejo pozitivno izražanje – ko starši odprto izražajo svoja čustva, ustvarjajo prostor, v katerem se tudi otroci počutijo varne in sprejete, ne glede na to, kaj doživljajo.

Iskrenost pokaže, da tudi starši niso popolni, kar otrokom prinaša olajšanje in razumevanje. Ko spoznajo, da ste se tudi vi spopadali s podobnimi strahovi, neuspehi ali dilemami, se počutijo manj sami.

Takšni trenutki niso le tolažilni, temveč krepijo čustveno vez med staršem in otrokom ter gradijo temelje zaupanja, ki traja vse življenje.

Otrok se ne bo zlahka odprl, če ima občutek, da ga želite le popraviti. Namesto da iščete rešitve, včasih zadostuje že to, da preprosto poslušate – brez obsojanja, brez nasvetov, samo s pozornostjo.

Zaupanje se rojeva iz male vsakodnevne bližine: iz pogleda, ki ne hiti, iz objema, ki pride brez vprašanja, in iz stavka: "Tukaj sem, ko boš pripravljen govoriti."

Starši, ki razvijajo te navade, vzgajajo otroke, ki se jim vedno prvi zaupajo – ker vedo, da jih bodo slišali, razumeli in sprejeli.