Tamara, Isidora, Ondina in Lea: Štiri mlade ženske, ki spreminjajo svet na bolje

Prostovoljstvo običajno povezujemo s pomočjo ljudem v stiski, vendar njegov pomen presega zgolj podporo drugim. Prostovoljci pogosto pridobivajo dragocene izkušnje, širijo pogled na svet in osebnostno rastejo. Za mlade je prostovoljstvo še posebej pomembno, saj jim omogoča stik z različnimi življenjskimi zgodbami ter spodbuja razvoj odgovornosti, empatije, sodelovanja in spoštovanja različnosti. 

Pomembno vlogo pa ima prostovoljstvo tudi v širši družbi. Krepi povezanost, utrjuje občutek skupnosti in omogoča podporo, kjer je najbolj potrebna. Prav zato imajo mladi prostovoljci v času odtujenosti in hitrega življenjskega tempa posebno vrednost.

Tamaro, študentko psihologije, je v prostovoljstvo pri TOM telefonu pritegnilo predvsem zavedanje, da otroci in mladostniki potrebujejo varen, anonimen prostor, kjer se lahko brez strahu zaupajo in spregovorijo o svojih stiskah. Prav možnost, da nekomu omogoči občutek slišanosti in sprejetosti, jo je spodbudila, da se je pridružila prostovoljcem.

Pri delu z otroki in mladostniki v stiski je spoznala, da bistvo ni v reševanju težav namesto drugega ali v podajanju nasvetov, temveč, da znaš prisluhniti brez presojanja in obsojanja ter si zares prisoten. Pomembno je, da sogovorniku dopustiš, da sam pride do svojih rešitev. Ugotovila je, da je temelj kakovostnega odnosa predvsem pristno in empatično poslušanje ter da imajo "že sama prisotnost, sočutje in iskren interes za drugega pomemben podporni učinek. Takšen način poslušanja po njenem ne krepi le zaupanja, temveč odpira prostor za bolj avtentične in varne odnose."

Še posebej se je dotaknil pogovor z dečkom, ki je poklical zaradi težkih družinskih odnosov. Čeprav med pogovorom nista našla konkretne rešitve, je na koncu izrazil hvaležnost, da se je lahko nekomu zaupal. V njegovem glasu je začutila olajšanje, kar je nanjo naredilo močan vtis. Izkušnja jo je ganila in opomnila, da pomoč ni nujno v rešitvi, ampak pogosto že v tem, da posameznik v svoji stiski ni sam.

Tamara zato vrstnikom, ki razmišljajo o prostovoljstvu, sporoča, naj si dovolijo narediti prvi korak. Prostovoljstvo človeka močno obogati, hkrati pa razvija ključne veščine, kot sta empatija in poslušanje. Tudi če se na začetku pojavi negotovost, je pomembno vedeti, da v procesu učenja nisi sam.

17-letna Isidora, ki prihaja iz Črne gore in že tretje leto živi v Sloveniji, je v prostovoljstvo vstopila skozi lastno življenjsko izkušnjo. Njeno "resnično prebujenje in razumevanje pomena skupnosti" se je začelo v prvem letniku srednje šole, ko jo je razočaralo spoznanje, kako lahko na posameznikove priložnosti vplivajo politična prepričanja, narodnost in vera.

Selitev v drugo državo, novo okolje in šolanje v jeziku, ki ga sprva komaj razumeš, je zanjo pomenilo velik izziv. Z željo, da bi izboljšala znanje slovenščine in hkrati pomagala drugim, se je priključila Slovenski filantropiji v Mariboru, kjer je začela nuditi učno pomoč, svetovanje in včasih zgolj družbo. Stkala je globoka prijateljstva in spoznala, "da ljudi ne povezujejo isti jezik, narodnost ali vera, temveč skupne izkušnje in pristna čustva".

Njen pogled na prostovoljstvo je izjemno zrel. Ne razume ga kot izmenjavo, v kateri nekaj daš, da bi nekaj dobil nazaj, temveč kot izraz skupne človečnosti. Vseeno pa ji je dalo ogromno: neprecenljiva prijateljstva, samozaupanje, širino in globlje razumevanje same sebe. Prepoznala je tudi "geografsko srečo" – dejstvo, da imajo nekateri mladi, čeprav so enako sposobni in nadarjeni, manj možnosti zgolj zaradi kraja, kjer so se rodili. Prav to zavedanje jo je vodilo tudi v širše družbeno delovanje. Med drugim je na svoji šoli organizirala kampanjo Amnesty International Write for Rights, s katero je dijake spodbudila k pisanju pisem in podpisovanju peticij za ljudi, katerih človekove pravice so bile kršene. Organizirala je tudi literarni dogodek o izbrisu in odprla prostor za pogovor o eni najtežjih zgodb samostojne Slovenije.

Med najlepšimi izkušnjami svoje prostovoljske poti je izpostavila sodelovanje pri UNICEF-ovi razstavi Punčke iz cunj, ki jo je nagovorila zaradi prepleta skrbi za okolje, uporabe naravnih materialov in hkratne pomoči otrokom v stiski. Vsaka punčka je simbol upanja, posebej pa jo je prevzela povezanost med ljudmi z vsega sveta, ki jih druži želja pomagati drugim. "Kljub razlikam v jeziku ali ozadju nas je združeval skupen cilj – pomagati drugim," je spoznala.

Prepričana je, da je "v svetu, ki je pogosto razdeljen, bolj kot kdaj koli prej pomembno, da mladi ostajamo aktivni, solidarni in sočutni. Sprememb ne prinaša brezbrižnost, temveč ljudje, ki se odločijo, da jim je mar."

17-letna Ondina se je v prvem letniku gimnazije pridružila prostovoljskemu krožku predvsem zato, ker je morala sodelovati pri obšolski dejavnosti in se ji je to zdelo najlažje. A prav iz te naključne odločitve je zrasla izkušnja, ki ji je spremenila pogled na svet.

Po prvih korakih v šolskem prostovoljstvu jo je mentorica spodbudila, da poskusi še kaj več. Nekaj časa je kot prostovoljka delala v UKC, nato pa ugotovila, da jo bolj kot delo z bolniki nagovarja delo z otroki. Med poletnimi počitnicami je našla spletno stran Slovenske filantropije in se prijavila za delo v Dnevnem centru za migrante. Začutila je, da lahko tako tudi konkretno zastopa svoja stališča proti diskriminaciji migrantov in obenem nekomu dejansko pomaga.

Prostovoljstvo ji je dalo mnogo več, kot si je na začetku predstavljala. Predvsem ji je razširilo pogled na svet; skozi srečanja z ljudmi iz različnih okolij je spoznala načine življenja, kulture, prepričanja in izkušnje, ki si jih prej ni znala niti predstavljati. Postavilo jo je tudi "na realna tla" in ji pomagalo globlje razumeti, kako kakovostno življenje ima sama.

Hkrati jo je prostovoljstvo oblikovalo tudi na ravni vrednot. Spremenilo je njena prepričanja o tem, kaj je "pravilna" življenjska pot in kako bi "morali" ljudje živeti. Danes razume, da za življenje ni ene same pravilne definicije in da noben način življenja ni objektivno več vreden od drugega. Spoznala pa je tudi, da smo ljudje kljub vsem razlikam v bistvu zelo podobni: "Vsi si želimo sreče in varnosti zase in za svoje bližnje, vsi ljubimo in imamo predsodke, vsi se lahko smejimo do solz in vsi smo lahko zlobni do kosti, vse je odvisno od okoliščin, v katere postavimo posameznika."

Prav zaradi te izkušnje je našla tudi novo osebno in poklicno usmeritev. Dolgo ni vedela, kaj bi študirala in v katero smer bi šla, prostovoljstvo pa ji je pomagalo razbliniti dvome. Spoznala je, da jo iskreno veseli pomagati ljudem in da želi v prihodnosti delovati na področju politike ali nevladnih organizacij, kjer bi lahko prispevala k boljši obravnavi migrantov in bolj pravični družbi.

Ko govori o najdragocenejših trenutkih, ne izpostavlja enega samega dogodka, ampak ljudi. Odnose, ki jih je spletla, sprejetost, ki jo je doživela med sodelavci na Slovenski filantropiji, ter prijateljstva, ki so se nepričakovano rodila skozi poletni tabor ali učno pomoč. Meni, "da so najbolj dragoceni trenutki dragoceni zaradi ljudi, ki so bili takrat z nami".

Ob porastu sovraštva, nestrpnosti in zapiranja vase se ji zdi posebej pomembno, da mladi ostajajo solidarni in družbeno aktivni. Ve, da so mladi skozi zgodovino premikali meje in da mora tudi danes družba prihodnosti rasti iz njihove pripravljenosti, da ostanejo solidarni, povezani in pripravljeni podpreti soljudi.

Lea, prostovoljka pri Rdečem križu Slovenije, se je v delo z otroki na letovanjih vključila ob zaključku srednje vzgojiteljske šole. Že takrat je čutila, da želi svoje znanje in energijo usmeriti v delo, kjer lahko otrokom ponudi nekaj več kot le vsakodnevno rutino: občutek sprejetosti, varnosti in sproščenosti. Posebej jo je nagovarjala misel, da za nekatere otroke letovanje ni le poletna dogodivščina, temveč redka priložnost za brezskrbne počitnice. Prav zato jo je motivirala možnost, da kot odrasla oseba soustvarja prostor, kjer se otrok počuti videnega, sprejetega in vsaj za nekaj časa razbremenjenega vsakdanjih skrbi.

Na letovanjih v Zdravilišču RKS Debeli rtič jo najbolj gane, ko vidi, kako nekateri otroci prvič doživijo morje ali stvari, ki se mnogim zdijo samoumevne. Hkrati pa poudarja, da otroci sploh ne potrebujejo veliko – predvsem, da so slišani in sprejeti ter da imajo občutek varnosti. Najlepše ji je, ko se sprostijo, pozabijo na domače skrbi in obveznosti ter so znova preprosto samo otroci. "Posebej dragoceni so mi trenutki, ko nekateri premagajo svoje strahove, se odprejo, povežejo z drugimi in brezskrbno uživajo v igri. Takrat se pokaže, kako pomembno je spodbudno in varno okolje za njihov razvoj in dobro počutje," je izpostavila.

Ob prostovoljskem delu je spoznala, kako pomembno je, da otrok čuti varnost, sprejetost in dosledno prisotnost odraslega, delo z otroki pa jo je naučilo veliko tudi o odgovornosti. Kot pravi, pri takem delu nisi prisoten le v posameznih trenutkih, ampak ves čas. "Pri sebi sem se najbolj naučila strpnosti, umirjenosti in tega, kako ceniti vsak trenutek. Spoznala sem tudi, da se lahko v različnih situacijah odzovem bolj mirno in da niso vedno potrebni popolni trenutki, pogosto prav majhne, nepopolne situacije ustvarijo najlepše spomine in vezi," je pojasnila.

V spominu ji je posebej ostal deček, ki je imel na začetku letovanja močno domotožje. Bil je zaprt vase, negotov in si je močno želel domov. Težko si je našel prijatelje. Počasi sta gradila zaupanje, se pogovarjala in iskala načine, da bi mu bilo lažje. Sčasoma je premagal domotožje, se sprostil, se vključil med vrstnike in na letovanju ostal do zadnjega dne. Lea pravi, da je bila nanj iskreno ponosna, "saj mu je uspelo premagati domotožje, kar ni vedno lahko. V spominu mi je ostal predvsem zato, ker sem bila res vesela in ponosna nanj, pa tudi zato, ker sem videla, da lahko z majhnimi koraki in podporo narediš veliko."

Mladim, ki razmišljajo, ali bi del svojega časa namenili pomoči drugim, bi njena izkušnja lahko povedala marsikaj. Prostovoljstvo po njenem ni le pomoč, ampak proces, v katerem človek razvija empatijo, socialno odgovornost, sposobnost razumevanja različnih življenjskih situacij ter notranji občutek smisla in zadovoljstva: "Gre za vzajemni proces – medtem ko daješ, tudi sam veliko prejmeš."

Tamara, Isidora, Ondina in Lea dokazujejo, da prostovoljstvo ni le pomoč, ampak da spreminja svet, ljudi in skupnost. Njihova pripravljenost prisluhniti, vztrajati in stopiti

naproti drugemu je opomnik, da mladi še kako znajo živeti vrednote, ki jih družba najbolj potrebuje. V času, ko prevladujeta hitenje in individualizem, njihova dejanja vračajo vero v sočutje, solidarnost in povezanost. Prostovoljstvo morda res ne spremeni sveta v enem dnevu, lahko pa spremeni pogovor, trenutek stiske, otroštvo ali celo življenjsko pot.

Kje se lahko mladi vključijo v prostovoljstvo? Možnosti za prostovoljsko delo je v Sloveniji veliko, mladi pa lahko poiščejo področje, ki jim je blizu in v katerem lahko prispevajo po svojih močeh. Vključijo se lahko v pomoč otrokom in mladostnikom, humanitarne akcije, učno pomoč, družabništvo s starejšimi, podporo migrantom, pa tudi v okoljske, kulturne in športne projekte. 

Med organizacijami, ki mladim ponujajo priložnosti za prostovoljsko delo, so denimo Slovenska filantropija, Rdeči križ Slovenije, Zveza prijateljev mladine Slovenije, TOM telefon, številna mladinska društva, lokalne nevladne organizacije, pa tudi nekatere šole in občine. Kdor razmišlja o prostovoljstvu, naj se za več informacij obrne neposredno na organizacijo, pri kateri bi želel opravljati prostovoljsko delo.