'Ko sem bila jaz tvojih let ...' Opustite takšne fraze, če želite mir v hiši

Sem mama dveh fantov. Enega, ki je najstništvo v večji meri že pustil za sabo, ter drugega, ki je v najbolj razburkanih najstniških letih. Lahko si predstavljate, kakšno bojno polje imamo vsak dan doma, pa sploh ni treba spregovoriti. Ko se poskušam s sinom pogovarjati, iz dneva v dan sprožim novo mino, ki se nahaja na tem bojnem polju.

Enostavno nama komunikacija ne gre. Jaz imam občutek, da me vedno narobe razume. Kaj si misli on, ne vem, zagotovo pa lahko iz njegovih besed sklepam, da se počuti ves čas napadenega in nerazumljenega.

Vem, tako je v puberteti, boste rekli. Pa da je to faza, ki mine. Da se bo vse spremenilo, ko bo on postal bolj zrel in jaz veliko bolj umirjena mama. Pa se bo res?

Kaj pa, če gre za tako velik generacijski in razvojni razkorak med njim in mano, da se v resnici ne razumeva? Nisem sicer iz generacije baby booma, sem rojena kasneje, torej v dobi generacije X, ki je poznala tako analogni svet kot se soočila s prehodom v digitalni svet. Moja sinova analognega sveta nikoli nista poznala in razvoj, ki je sledil po moji mladosti, je tudi meni precej obrnil življenje na glavo.

Res prihajava iz zelo različnega sveta, vsaj kar se najinega mladostništva tiče. In res si želim, da bi ga čim bolj razumela, hkrati pa pričakujem, da bo tudi on vsaj spoštoval moje poglede in pričakovanja, če jih že ne razume. A najino bojno polje je vedno večje, bitke pa se vrstijo kot po tekočem traku.

Te dni berem članke na priljubljenem portalu YourTango, ki je osredotočen na odnose, čustveno dobro počutje in osebno rast, kjer zasledim članek o tem, da starejši v komunikaciji z mlajšimi uporabljamo izraze, ki jih mlajši ne razumejo. Še več, številni izrazi jih užalijo in prizadenejo.

Ti izrazi so nam vsem zelo znani, saj smo jih slišali tudi od naših staršev in zraven zavijali z očmi ali vzdihovali od nemoči, ker smo vedno znova poslušali te iste stavke. A dejstvo je, da jih starejši uporabljamo povsem dobronamerno, trenutne mlajše generacije pa jih doživljajo kot kritiko, podcenjevanje ali nerazumevanje.

Ti izrazi, ki veljajo za bolj problematične, so:

"Ko sem bila jaz tvojih let ..."

"Ne veš, o čem govoriš."

"Ko boš starejši, boš razumel."

"Sprijazni se. Tak je pač svet."

"Samo bolj se moraš potruditi."

"To ni prava služba."

in še en, ki ga včasih prevelikokrat izrečem:

"Misliš, da je tebi težko?"

Osrednje sporočilo članka, ki naslavlja to komunikacijsko past ali vrzel, je, da se je svet v zadnjih desetletjih močno spremenil, zato primerjanje današnjih izkušenj z življenjem prejšnjih generacij pogosto vodi v nesporazume in občutek nerazumljenosti.

Verjetno nas je večina staršev te stavke izrekla že neštetokrat. Običajno z najboljšimi nameni. Toda marsikateri najstnik jih sliši povsem drugače: kot kritiko, očitek ali dokaz, da ga starši ne razumejo, pojasnjujejo različni strokovnjaki. Med generacijami se danes ne ustvarja le starostna razlika, ampak tudi razlika v izkušnjah. Starši so odraščali v svetu brez družbenih omrežij, umetne inteligence in nenehne spletne prisotnosti. Njihovi otroci pa si življenja brez tega sploh ne predstavljajo.

Ta fraza je lahko pohvala ali prikrita kritika, odvisno od tega, kaj ji sledi. Če starš otroku reče: "Ko sem bil jaz tvojih let, nisem imel toliko dosežkov za pokazati, kot jih imaš ti." To je pozitiven primer in otrok ga bo dojel kot pohvalo. Če pa starš reče: "Ko sem bila jaz tvojih let, bi me bilo sram iti na ulico v takšnih oblačilih." Takšna izjava je slišati precej obsojajoče.

Psiholog Jeffrey Bernstein pojasnjuje, da nezdravi odnosi in pogosti družinski konflikti negativno vplivajo na dobrobit odraslih otrok. Obsojajoče pripombe po nepotrebnem ustvarjajo napetosti in spore. Če pa vzamemo v obzir še ključno dejstvo, da se časi res zelo hitro spreminjajo, pa izjave s primerjanjem svoje mladosti in otrokove mladosti res niso primerne. Prav tako Bernstein dodaja, da razlike še ne pomenijo, da je kateri koli način življenja sam po sebi napačen.

Pa sem se vprašala, kdaj ponavadi starši otroku postrežemo ta znameniti in tako osovraženi stavek. Ponavadi ga uporabim takrat, ko želim opozoriti, da sem tudi sama bila v podobnem obdobju in se soočala s podobnimi občutki, s čimer mu želim hkrati pokazati, da ga razumem in mu nakazati, kako smo mi takrat določene zadeve videli, občutili, reševali.

Se pa, danes še toliko bolj, zavem, da najstnik ob tej izjavi sliši nekaj povsem drugega. Strokovnjaki opozarjajo, da lahko najstnik pomisli, da njegovi problemi niso pomembni ali da njegova občutja nimajo realne podlage.

Podobno je s stavkom "Razumel boš, ko boš starejši."

Po mnenju strokovnjakov lahko takšne izjave nehote zmanjšajo pomen čustev, ki jih mladostnik doživlja v tistem trenutku.

Mnogi starši smo odraščali v svetu, ki danes ne obstaja več, v povsem drugačnih kulturnih in gospodarskih okoliščinah. To pomeni, da presojanje težav drugih skozi prizmo lastnih izkušenj ni vedno pravično ali ustrezno.

Spominjamo se otroštva, ko smo po pouku naredili nalogo, nato odložili torbo v kot sobe in odšli ven na igrišče ali v gozd s prijatelji. Današnji najstniki pa živijo tudi na spletu, in to kar precej časa.

Poleg šole se soočajo še s pritiskom družbenih omrežij, primerjanjem z vrstniki, spletnim nasiljem in tudi nenehnim občutkom, da morajo biti dosegljivi.

Seveda to nujno ne pomeni, da imajo težje življenje kot prejšnje generacije. Pomeni le, da imajo drugačne izzive, tudi takšne, ki nam starejšim niso razumljivi, opozarjajo strokovnjaki.

Strokovnjaki svetujejo, da namesto "Ko sem bil jaz tvojih let ..." raje uporabimo "Povej mi, kako ti to doživljaš."

Ali pa namesto "Samo bolj se potrudi" uporabimo raje "Kaj misliš, da bi ti lahko pomagalo?"

Ko vidite otroka, da je v skrbeh, ga ne poskušajte pomiriti z dobronamerno frazo "Ni razloga za strah", raje uporabite "Vidim, da te nekaj res skrbi."

Takšne spremembe se morda zdijo majhne, vendar otroku sporočajo, da ga poslušamo in jemljemo resno, hkrati pa v napetih odnosih in že tako slabši komunikaciji preprečujejo nepotrebne konflikte.

Psihologi opozarjajo, da večina družinskih sporov med starši in najstniki ne nastane zaradi pomanjkanja ljubezni, temveč zaradi pomanjkanja občutka slišanosti. Mladi pogosto ne iščejo takojšnjih rešitev, nasvetov ali predavanj. Najprej želijo občutek, da jih nekdo razume.

"Ko mladostnik staršu zaupa svojo težavo, si pogosto ne želi slišati, kako bi jo moral rešiti. Najprej potrebuje občutek, da so njegova čustva legitimna in sprejeta," poudarjajo številni družinski terapevti.

Strokovnjaki poudarjajo, da ni pomembno, da imajo starši in otroci enaka mnenja. Pomembno je, da se med seboj spoštujejo in si dovolijo različne poglede na svet. Mladostnik, ki ima občutek, da ga starši poslušajo brez obsojanja, bo prej poiskal njihovo pomoč tudi takrat, ko bo šlo za resne težave. In prav to je eden najpomembnejših zaščitnih dejavnikov za dobro duševno zdravje otrok in mladostnikov.

Študija raziskovalnega centra Pew Research Center je pokazala, da večina staršev svoje otroke dojema kot srečne in uspešne, zato vprašanje "zakaj še nimaš fanta ali punce" ali pa opazko "ko boš starejši, boš razumel" starši pogosto postavljamo brez slabih namenov. Žal pa lahko to, ne glede na namen, spodkopava samozavest mladih in pri njih ustvarja občutek, da nikoli niso dovolj dobri.

Večina strokovnjakov se strinja, da družinski odnosi niso uspešni zato, ker bi vsi razmišljali enako. Uspešni so takrat, ko se kljub različnim pogledom počutimo slišane. Hkrati dodajajo, da starši ne potrebujejo najnovejšega slenga generacije Z, najstniki pa ne popolnega razumevanja vseh skrbi svojih staršev. Potrebujejo predvsem občutek, da lahko drug z drugim govorijo brez strahu pred posmehom, kritiko ali obsojanjem.