Kako se soočajo s trenutno situacijo, kaj jih skrbi in kje vidijo največ pomanjkljivosti, je za nas razkrila 18-letna dijakinja, ki letos zaključuje zadnji letnik splošne gimnazije. Če le za trenutek vstopimo v njihove čevlje in se spomnimo svoje mladosti, svojih časov prve ljubezni, šolskih klopi in usvajanja znanja, nas bo prav gotovo nekoliko stisnilo pri srcu. 

Kakšne so pomanjkljivosti pouka na daljavo?

Ni osebnega kontakta in socialnega stika, težave s tehnologijo, ure pogosto končamo prej, posledično obdelamo manj snovi kot sicer, ni sprotnega ocenjevanja znanja, niti sprotnega učenja, pomanjkanje motivacije, ker ne vemo, kdaj se bomo vrnili med šolske klopi in če bomo sprejeti na želene fakultete, ne vemo niti, kako bo z maturo, več je tudi motilcev koncentracije npr. družbena omrežja, domači ...

Trenutno obiskuješ zaključni letnik srednje šole, kakšne so tvoje skrbi, te je česa še posebej strah?

Najbolj sem zaskrbljena glede mature, saj se ne učim sproti, kot bi se sicer, če bi hodili v šolo, zavedam pa se tudi, da s slabo opravljeno maturo ne bom sprejeta na želeno fakulteto. Ves stres se v meni kopiči, pogosto sploh nimam motivacije in ne vem, če se splača truditi, glede na to, da nas puščajo v konstantni nevednosti, da niti ne vemo, če oz. kdaj se vrnemo.

Kam si se vpisala naprej in zakaj, so pri vpisu na želeno fakulteto kakšne omejitve?

Do tretjega letnika sem bila prepričana, da se bom vpisala na medicinsko fakulteto in postala zdravnica, v prvi vrsti zato, ker rada pomagam ljudem. Zdi se mi, da v tem poklicu resnično prispevaš k družbi, mnogi zdravniki pa se tega ne zavedajo, ne vedo, da delajo z ljudmi, pač pa v njih vidijo le številke. Če bi postala zdravnica, ne bi spreminjala drugih kolegov ali sistema, pač pa bi bila ena izmed tistih strokovnjakinj, ki vsakemu, ne glede na starost in položaj v družbi, poleg prave diagnoze namenijo tudi lepo besedo. 

Zadnje čase pa v svojo odločitev vedno bolj dvomim. Začela sem iskati druge programe, na katere bi se vpisala, saj ne verjamem več v to, da bom na maturi dosegla zadostno število točk. Šolanje na daljavo ne poteka tako, kot bi moralo, raven znanja je neprimerno nižja, matura (verjetno) ostaja enaka, zanimanja za študij medicine je vedno več. Tedni šolanja na daljavo se bodo kopičili, moji upi, sanje in ves vloženi trud pa bodo splavali po vodi. 

Ali pogrešaš kaj sošolce, pouk v šoli in druženje? Kaj je tisto, kar najbolj pogrešaš?

JA! Ravno druženje, dogajanje in stik z ljudmi so faktorji, ki ti dajo nov zagon, te napolnijo z energijo. Neprestano buljenje v zaslon in konstantno samevanje med odmori terja svoj davek – več slabe volje, obup, žalost. Najbolj pogrešam prijatelje, saj mi med pogovorom vlivajo optimizem, v šoli se skupaj smejimo, doživljamo nepozabne trenutke, prve ljubezni, razočaranja. Tega, če delamo od doma, pač ni. 

Pogrešam tudi skupne zabave, smo v letu, ko bi morali praznovati 18. rojstne dneve, število praznovanj pa lahko preštejem na prste ene roke. Na začetku leta smo bili vsi vzhičeni in polni pričakovanj, mislili smo, da nas čaka lepo število zabav in maturantski izlet, čez dobra dva meseca pa smo ugotovili, da iz tega najbrž ne bo nič.

Se s sošolci kaj vidite/slišite? Katera orodja uporabljate v ta namen?

Ja, v stiku ostajamo prek Snapchata, Instagrama, s tistimi, ki živijo blizu, se pogosto tudi dobim.

Kako pa kaže glede zaključka izobraževanja oz. maturantskega plesa?

Uradnega obvestila še nismo prejeli, vendar menim, da bo dogodek odpadel. Rada bi videla, da bi bili deležni nekega uradnega zaključka, ko bi se lahko poslovili od profesorjev, srednje šole, prijateljev, s katerimi smo doživeli marsikaj. 

Vendar tega očitno ne bo. Pa saj ni nič novega, lahko bi se že sprijaznili z dejstvom, da smo nesrečna generacija, da nas doleti prav vse slabo. Če smo bili prikrajšani za (zaenkrat) 6 mesecev dobre družbe, kakovostnega šolanja in nepozabnih trenutkov, se ne bomo jezili zaradi odpovedi maturantskega plesa. Na koncu dneva si v bistvu želiš, da bi srednja šola in z njo virus čim prej minila, da se posvetimo novemu obdobju in pozabimo na vse, kar je bilo. Upamo le, da pomanjkanje socialnega stika med nami ne bo terjalo prevelikega davka. Bomo videli, kaj bo prinesla prihodnost, upam pa, da se tisti, ki imajo vajeti v svojih rokah, zavedajo, kakšno nepopravljivo škodo so že naredili.