Zakaj otrok skriva svoje ocene pred starši?

Otroci se precej zgodaj začnejo zavedati, kaj odrasli cenimo - opazijo, kdaj smo ponosni, kaj pohvalimo, zaradi česa smo zaskrbljeni in kaj nas razočara. Če so šolski dosežki doma zelo pomembna tema, lahko ocena postopoma dobi večji pomen, kot ga ima sama po sebi.

Slaba ocena takrat ni več samo informacija, da otrok nečesa ni znal ali da se ni dovolj pripravil, temveč jo otrok lahko doživi kot dokaz, da je razočaral starše, da ni dovolj sposoben ali da ni izpolnil pričakovanj. To ne pomeni nujno, da so starši pretirano zahtevni, saj otrok lahko pritisk doživlja tudi tam, kjer ga odrasli ne ustvarjajo. Nekateri otroci so bolj občutljivi na kritiko, močno želijo ugajati ali imajo do sebe zelo visoka pričakovanja. Pri njih je lahko že predstava o razočaranem obrazu starša dovolj, da oceno raje zamolčijo.

Ko otrok skrije oceno, si pogosto predvsem kupi nekaj časa. Dokler starši ne vedo, mu ni treba poslušati vprašanj, razlagati, zakaj se ni bolje pripravil, ali se soočiti z njihovo jezo in razočaranjem. Za trenutek se lahko izogne tudi lastnemu občutku sramu ali neuspeha, zato prikrivanje ni nujno premišljena manipulacija. Lahko je precej nezrel način spoprijemanja z neprijetno situacijo: če težave ne pokažem, mi je še ni treba zares reševati. Seveda to ne pomeni, da moramo laganje spregledati. Pomembno je, da otrok postopoma prevzema odgovornost za svoje šolske obveznosti in da razume, zakaj je iskrenost pomembna. Toda če se osredotočimo samo na kazen zaradi prikrivanja, lahko spregledamo razlog, zaradi katerega se otrok ni počutil dovolj varnega, da bi povedal resnico.

Prav trenutek, ko izvemo za skrivanje ocen, lahko določi, kako se bo otrok odzval naslednjič. Če pogovor takoj postane naporno zasliševanje, očitanje ali napovedovanje posledic za prihodnost, se lahko njegov strah pred naslednjo slabo oceno še poveča. Koristneje je ločiti dve stvari: oceno in dejstvo, da jo je otrok skril. 

O obeh se je smiselno pogovoriti, vendar ne nujno hkrati in ne samo skozi vprašanje, kdo je kriv. Starša lahko zanima, kaj se je zgodilo pri preverjanju znanja, ali otrok snov razume, kako se je pripravljal in kaj bi prihodnjič lahko naredil drugače. 

Obenem pa je pomembno vprašanje, ki ga pogosto izpustimo: Kaj si mislil, da se bo zgodilo, če mi poveš? Odgovor lahko odpre povsem drugačen pogovor - morda se otrok boji kazni, morda ga je sram, morda ne želi razočarati staršev ali pa se že sam počuti dovolj slabo in ne zmore še njihovega odziva.

Starši imamo pravico pričakovati trud, odgovornost in iskrenost. Sprejemanje otroka ne pomeni, da postanejo ocene nepomembne ali da obveznosti nimajo posledic. Pomembno pa je, da otrok razlikuje med sporočiloma to, kar si naredil, ni bilo v redu in s tabo nekaj ni v redu.

Cilj zato ni, da otrok ob slabi oceni ne občuti razočaranja ali da ga obvarujemo pred posledicami njegovih odločitev. Tudi neuspeh, neprijetnost in prevzemanje odgovornosti so pomemben del odraščanja. Pomembno pa je, kaj se ob tem nauči o odnosu s starši. 

Če iz izkušnje odnese sporočilo, da lahko pove tudi tisto, na kar ni ponosen, prizna napako in skupaj s starši razmišlja, kaj lahko prihodnjič naredi drugače, se uči nečesa, kar presega šolski uspeh. Uči se, da napake ni treba skrivati, da bi ostal sprejet in ljubljen.

Viri: Child Mind Institute / HealthyChildren / Raising Children Network