"Samo še en video": zakaj otroci tako težko nehajo gledati TikTok?

Telefon je za današnje otroke in mladostnike postal nekaj samoumevnega in vsakdanjega. Z njim se pogovarjajo s prijatelji, iščejo informacije, poslušajo glasbo, spremljajo trende, gledajo videoposnetke in ga uporabljajo tudi za šolske obveznosti. Sam po sebi ni nujno slab – lahko nudi tudi prostor za povezovanje, učenje, ustvarjanje in zabavo. Težava nastane, ko začne digitalni svet izrivati dejavnosti, ki so za razvoj in odraščanje izjemno pomembne: spanje, gibanje, šolo, hobije, druženje v živo in čas z družino.

Na porast problematične uporabe družbenih omrežij opozarja tudi Svetovna zdravstvena organizacija (WHO). Po podatkih raziskave "Z zdravjem povezana vedenja v šolskem obdobju" (HBSC), ki jih povzema tudi Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ), je bilo leta 2022 v 44 državah in regijah, vključenih v raziskavo, 11 odstotkov mladostnikov prepoznanih z znaki problematične uporabe družbenih omrežij, leta 2018 pa sedem odstotkov. V Sloveniji je bilo po podatkih NIJZ leta 2022 takšnih 8,9 odstotka mladostnikov, starih od 11 do 17 let.

Pri problematični uporabi ne gre zgolj za veliko število ur, ampak predvsem za težave pri nadzorovanju uporabe, zanemarjanje drugih dejavnosti in negativne posledice v vsakdanjem življenju. Prav zato je na mestu vprašanje, zakaj otroci in mladostniki tako težko odložijo telefon oziroma se od njega odmaknejo. 

TikTok in podobne platforme so zasnovane tako, da nenehno ponujajo nove vsebine. Algoritmi se prilagajajo glede na prejšnje oglede, glede na to, kaj gledamo, kako dolgo ostanemo pri posameznem posnetku in katere vsebine nas bolj pritegnejo. Če nekoga zanimajo glasba, kuhanje, šport, humor ali določena tema, se bo temu prilagajal nadaljnji tok videoposnetkov.

Pri kratkih vsebinah je dodaten problem, da med posameznimi videi skoraj ni prekinitve; ko se eden konča, se že začne naslednji. Ni premora, v katerem bi uporabnik lahko sprejel odločitev, ali bo nadaljeval ali prenehal z gledanjem, temveč je vedno na voljo nova vsebina, ki je morda še bolj zanimiva od prejšnje. Zato otrok dostikrat sicer reče, da si bo ogledal samo še en video, potem pa sledi še naslednji, morda še bolj zanimiv.

Strokovna delavka pri Centru Šteker Tatjana Stanec meni, da pomembno vlogo obenem igra hitro nagrajevanje. Zanimiv ali smešen posnetek prinese takojšen odziv in zadovoljstvo, nato pa sledi pričakovanje, da bo naslednji morda prinesel še več zadovoljstva. 

Prav kombinacija hitrega menjavanja vsebin, takojšnjih nagrad in pričakovanja naslednjega zanimivega posnetka lahko podaljša uporabo precej čez prvotni dogovor.

Odgovor na vprašanje, ali kratki videoposnetki neposredno vplivajo na koncentracijo, ni enostaven. Ni mogoče z gotovostjo trditi, da bo otrok zaradi TikToka in podobnih platform postal manj sposoben zbrano poslušati ali se učiti. 

A sogovornica opozarja, da otrok, ki veliko časa preživlja ob zelo kratkih, hitro menjajočih se in močno stimulativnih vsebinah, lahko manj vztraja pri dejavnostih, pri katerih ni takojšnje nagrade. Branje, učenje, poslušanje daljše razlage ali reševanje zahtevnejše naloge namreč pogosto zahtevajo precej več potrpljenja. 

"Tu ne gre toliko za to, da bi lahko rekli, da je TikTok povzročil pomanjkanje koncentracije, ampak da s takšnimi vsebinami ne krepimo koncentracije," je pojasnila. Otrok se mora pri učenju in drugih dejavnostih ne le osredotočiti, ampak hkrati tudi vztrajati, ko morda zanj ni tako zanimivo in nagrada ni takojšnja.

Strokovnjaki prav tako opozarjajo, da je pri mladostnikih pomembno preprečiti, da bi uporaba družbenih omrežij posegala v spanje, gibanje, šolo in socialne odnose. Pri mlajših mladostnikih priporočajo tudi aktivno spremljanje in pogovor odraslih o uporabi družbenih omrežij, pri čemer naj se stopnja samostojnosti postopoma povečuje.

Poleg vpliva na vsakodnevne navade ima lahko telefon za otroka tudi pomembno čustveno funkcijo, saj lahko postane tudi način pobega iz realnosti in uravnavanja neprijetnih občutkov. Ob odgovorni in omejeni uporabi je sicer lahko tudi način sprostitve, a zaskrbljujoče je, če postane skoraj edini način, s katerim zna otrok premostiti neprijetne občutke. Če ne zna biti brez njega, se težko spopada z dolgčasom, stresom, žalostjo, jezo ali stisko oziroma se ob vsaki omejitvi pojavijo močni konflikti, lahko že govorimo o problematični uporabi.

Takrat se je smiselno vprašati, zakaj otrok tako močno potrebuje telefon, in obenem preveriti, kaj zamuja v resničnem življenju. Ali zaradi uporabe premalo spi, zanemarja šolo, opušča šport ali hobije, se manj druži v živo, postaja razdražljiv, ko nima telefona, kljub dogovoru ne zmore prenehati? 

Med znaki problematične uporabe so tudi, da mladostnik uporablja družbena omrežja, čeprav želi prenehati, da porabi več časa, kot je nameraval, da močno hrepeni po dostopu do njih ali da zaradi uporabe začne opuščati druge dejavnosti in odnose.

Tudi Tatjana Stanec svetuje, naj se starši poleg vprašanja, koliko ur je bil otrok danes na telefonu, vprašajo tudi, kaj je zaradi telefona izpustil. Če je opravil svoje obveznosti, dovolj spal, se gibal, se družil, ohranil svoje interese in telefon uporablja odgovorno, omejeno in kot eno od oblik sprostitve, je drugače, kot če preživljanje za zasloni postopoma izrine skoraj vse drugo.

Kaj pa storiti, ko starši opazijo težave? Pogosto najprej ukrepajo s časovnimi omejitvami, starševskim nadzorom ali odvzemom telefona. Ukrepi so lahko koristni, vendar niso rešitev sami po sebi.

Sogovornica kot bolj smiselne in učinkovite ukrepe svetuje jasna pravila, dogovor in doslednost. Otrok mora vedeti, kdaj lahko uporablja telefon in kdaj ne ter kaj sledi, če krši dogovor, in mora razumeti, zakaj sploh obstajajo pravila. Ključno je tudi, da pravila ne veljajo samo za otroka. 

Če starši od otroka zahtevajo, da med pogovorom odloži telefon, sami pa ves čas preverjajo ekran, je težko pričakovati, da bo razumel omejitve in jih upošteval. Pomembno je tudi izbrati primeren trenutek za dogovore. Če starši zgolj izklopijo internet ali nenadoma vzamejo telefon, lahko otrok začne iskati načine, kako zaobiti omejitve. Zato je učinkoviteje pravila vzpostaviti vnaprej in se o njih pogovarjati takrat, ko ni konflikta.

Če je telefon postal glavni način umirjanja, lahko omejitev sproži močan odpor, zato takrat običajno ni najboljši čas za razpravo o pravilih. Bolj smiselno je počakati, da se otrok umiri, in se nato pogovoriti, kaj se je zgodilo, zakaj je pravilo pomembno in kako bo ravnal naslednjič. 

Cilj ni, da starši dokažejo avtoriteto, temveč da otrok postopoma razvije sposobnost samoregulacije.

Dobro je tudi, da ima otrok poleg telefona na voljo druge zanimive dejavnosti. Gibanje, šport, glasba, ustvarjanje, branje in druženje so odlični za sprostitev, rast in razvoj. Pomembno pa je tudi, da digitalnih vsebin ne enačimo zgolj z brezveznim gledanjem videoposnetkov. 

Telefon in družbena omrežja lahko ponujata tudi poučne, ustvarjalne in koristne vsebine; otroci lahko prek njih spoznavajo nove teme, se učijo, usvajajo nove veščine, razvijajo ustvarjalnost ali poiščejo informacije, ki jih zanimajo. Tudi zato je pomembneje od samega vprašanja, koliko časa je otrok pred zaslonom, pogledati, kaj na njem počne in kako uporaba vpliva na njegovo celotno življenje.

Če se pojavijo težave s spanjem, šolo, prehranjevanjem, odnosi, telesno dejavnostjo ali razpoloženjem, če otrok kljub jasnim dogovorom ne more zmanjšati uporabe ali če telefon postane praktično edini način, s katerim se umirja, je smiselno poiskati pomoč.

Prvi korak je lahko pogovor z nekom, ki mu otrok zaupa, denimo starš, šolski svetovalni delavec, osebni zdravnik ali drug strokovnjak. Včasih starši sami težko vzpostavijo meje, ker so odnosi že zelo napeti, in takrat lahko pomaga tudi tretja, nevtralna oseba. Pri tem je pomembno, da se ne išče samo načina, kako otroku odvzeti telefon; če je pretirana uporaba posledica osamljenosti, stresa, težav v šoli, odnosih ali drugih stisk, je treba nasloviti tudi vzrok.

Dejstvo je, da živimo v digitalnem svetu, zato verjetno ni niti cilj niti realno pričakovati, da bomo telefone ali družbena omrežja popolnoma odstranili iz življenja otrok. Ključno je, da se jih naučijo uporabljati tako, da zaradi njih ne zanemarjajo resničnega življenja. 

Tudi na TikToku in podobnih platformah so lahko izobraževalne, ustvarjalne in druge koristne vsebine, vendar je treba paziti na način in obseg uporabe. Najpomembnejše vprašanje zato ni, koliko časa sme otrok preživeti za zasloni, temveč ali mu poleg njega ostane dovolj časa za vse drugo, kar je pomembno v njegovem življenju.