Samo eden od petih otrok razume, kar prebere. Kaj se dogaja v Sloveniji?

Po podatkih Državnega izpitnega centra je povprečni dosežek tretješolcev pri slovenščini pod pričakovanji, pri čemer se posebej izpostavlja prav razumevanje prebranega besedila. Približno petina učencev dosega raven, kjer besedilo razume v celoti, večji del pa ga razume le delno ali s težavo.

Čeprav se številke zdijo skrb vzbujajoče, strokovnjaki opozarjajo, da problem ni enostaven in ne nastaja v enem letu. Gre za kombinacijo družinskih navad, šolskega sistema, digitalnih navad in splošne kulture branja.

Bralna pismenost ne pomeni samo, da otrok zna prebrati besede. Gre za sposobnost, da otrok razume pomen besedila, zna izluščiti bistvo, poveže informacije in jih uporabi v novih situacijah.

To je temeljna kompetenca, ki vpliva na vse predmete, od slovenščine do matematike, kjer morajo otroci razumeti besedilne naloge.

Mednarodne raziskave, kot je PISA, že dlje časa opozarjajo, da se v Sloveniji pojavljajo težave predvsem na srednjih ravneh bralne pismenosti, torej pri razumevanju in interpretaciji besedil, ne zgolj pri osnovnem branju.

Strokovnjaki izpostavljajo več vzporednih razlogov:

- otroci berejo manj v prostem času

- več časa preživijo na zaslonih

- manj je skupnega branja doma

- branje pogosto postane "šolska naloga", ne užitek

- besedila v šoli so vse zahtevnejša že zgodaj

Pomembno je tudi, da številni otroci doma nimajo rednega bralnega rituala, to pomeni, da branje ni del vsakdana, ampak obveznost. Raziskave kažejo, da je prav družinsko branje eden najmočnejših dejavnikov razvoja pismenosti v zgodnjem otroštvu.

"Letošnji rezultat na nacionalnem preverjanju znanja za 3. razred je opozorilo, da moramo vsi – šola, družina in širše družbeno okolje – še naprej načrtno spodbujati razvoj bralne pismenosti," opozarja prof. dr. Tomaž Petek, redni profesor za slovenski jezik na Pedagoški fakulteti v Ljubljani.

"Tudi starši moramo razmisliti, kaj lahko naredimo za večjo bralno pismenost svojih otrok. Zelo pomembno je, da se otrok s knjigo sreča v najzgodnejšem obdobju in da branje pri posamezniku postane vrednota. Otroci izhajajo iz različno spodbudnih družinskih okolij, vsi pa lahko v domačem okolju spodbujamo bralne dejavnosti in jih izvajamo skupaj z otroki; pomembno je, da smo otrokom zgled, da jim redno sami beremo in da jim s tem predstavljamo bralni model. Pomembno je, da si vsak dan vzamemo vsaj 15 minut za branje; če otroci že znajo brati, to dejavnost prepustimo njim in jih poslušamo, v nasprotnem primeru pa si vloge zamenjamo. Ob tem ne smemo pozabiti, da otroci danes odraščajo v okolju, ki ponuja številne digitalne vsebine. Čeprav imajo te lahko tudi pozitivne učinke, ne morejo nadomestiti skupnega branja, pogovora in neposrednih medosebnih stikov. Pomembno je, da otrokom omogočimo dovolj časa za knjige, pripovedovanje, pogovor o prebranem in za skupno raziskovanje sveta, saj se prav v teh dejavnostih razvijajo besedišče, razumevanje in sposobnost kritičnega mišljenja. Posredni in neposredni stik posameznika z umetnostnimi in neumetnostnimi besedili bogati njegovo besedišče, ki je tesno povezano z učinkovitim bralnim razumevanjem in bralno pismenostjo na splošno. Hkrati prispeva k razvijanju sporazumevalne zmožnosti in širjenju splošne razgledanosti ter prinaša številne druge pozitivne učinke," še dodaja profesor Petek in zaključuje: "Starši naj razmislijo, kako bi svojega otroka motivirali za poslušanje in branje. Vsak večer lahko doma organizirajo knjižno čajanko in pripravijo bralni dogodek, poskrbijo za domačo knjižnico ali knjižno polico, z otrokom obiskujejo knjižnico in se z njim veliko pogovarjajo. S skupnimi močmi šole, družine in širšega družbenega okolja lahko dvignemo raven bralne pismenosti, otrokom pa omogočimo, da razvijejo svoje potenciale ter postanejo samozavestni, kritični in uspešni bralci".

Dobra novica je, da se bralna pismenost zelo močno izboljšuje z vsakodnevnimi, majhnimi navadami. Ni potrebno "več učenja", ampak drugačen odnos do branja.

1. Branje naj postane ritual, ne naloga

Največja sprememba nastane, ko otrok branje doživi kot nekaj prijetnega.

To pomeni:

- branje skupaj, tudi če otrok že zna brati

- kratki trenutki (10–15 minut) vsak dan

- izbira knjig po interesu otroka

Ključno je, da otrok ne doživlja branja samo kot šolsko obveznost.

2. Pogovor o knjigi je pomembnejši od samega branja

Po branju ne vprašamo samo "ali razumeš?", ampak:

- Kaj se je zgodilo?

- Zakaj misliš, da je lik to naredil?

- Kaj bi ti naredil drugače?

- Kaj misliš, da se bo zgodilo naprej?

Tak pogovor trenira razumevanje, sklepanje in kritično mišljenje.

3. Omejitev zaslonov = večja zmožnost koncentracije

Preveč hitrih digitalnih dražljajev zmanjšuje sposobnost:

- daljše koncentracije

- sledenja daljšemu besedilu

- vztrajanja pri zahtevnejših vsebinah

Ni treba prepovedati ekranov, pomembno pa je ravnovesje.

4. Otrok naj bere tisto, kar ga zanima

Branje stripov, revij, zgodb ali celo podnapisov je del bralne pismenosti.

Pomembno je:

- da otrok bere redno

- da bere različne vrste besedil

- da se ne ustvarja občutka "slabih knjig"

5. Naj otrok "pokaže", kar je prebral

Namesto klasičnega spraševanja lahko otrok:

- nariše zgodbo

- jo pove kot pravljico

- jo odigra

- ali razloži mlajšemu sorojencu

To krepi razumevanje na drugačen način.

6. Starši kot zgled

Otroci posnemajo vedenje odraslih. Če otrok vidi starše, ki berejo knjige doma, in njihovo zanimanje za zgodbe, se branje samodejno normalizira.

Slabše razumevanje prebranega pri tretješolcih ni le šolska tema, ampak družbeni signal, ki kaže na spremembe v načinu življenja, komunikacije in pozornosti. A hkrati to ni nepovratna težava.

Najmočnejšega vpliva na bralno pismenost nimajo testi v šoli, ampak vsakdanji trenutki doma, kratki pogovori, skupno branje in odnos do knjig.

V času, ko je informacij več kot kadarkoli, je sposobnost razumevanja prebranega ena najpomembnejših veščin, ki jih otrok lahko razvije.