Šteje trud, ne le ocene: kako otroku res pomagati ob koncu šolskega leta?

Ob koncu šolskega leta se marsikateremu otroku naberejo šolske obveznosti, kar pogosto povzroča stisko zlasti zaradi želje po boljših ocenah. Stiske v tem obdobju so lahko delno povezane z otrokovo nezrelostjo, na primer z ne dovolj razvito predstavo o prihodnosti, ki jo otrok razvija skozi lastne izkušnje, je pojasnila prof. dr. Andreja Poljanec, psihologinja, terapevtka, predavateljica, vodja Oddelka za psihologijo na Univerzi Sigmunda Freuda v Ljubljani in mamica petih otrok.

Po njenih besedah je to za starše lahko zelo bogat čas, saj otrok takrat še posebej potrebuje njihovo podporo in se lahko na nov način in globlje povežejo. Staršem svetuje, naj otrokove stiske ne obsojajo, temveč naj se nanje odzovejo s sočutjem in razumevanjem; naj otroka pomirijo, mu pomagajo razjasniti situacijo in ga usmerijo. Po potrebi naj mu tudi konkretno pomagajo. Takšna podpora krepi otrokovo zaupanje, izboljšuje njegovo zmožnost, motivacijo in celostno pripravljenost za učenje ter utrjuje občutek, da si v stiski vreden pomoči. Otrok naj ve, da šteje predvsem trud, četudi na koncu ocena ne bo nujno odlična. Bistvo ni v popolnosti, temveč v tem, da se potrudi in razvija svoj potencial. Pomembno je, da starši ne opravijo kar vseh nalog namesto njega, temveč ga motivirajo in mu pomagajo. Tako otrok razvija zdravo odgovornost.

Ob koncu šolskega leta pa niso pod pritiskom le otroci, temveč tudi odrasli. Prof. dr. Andreja Poljanec je pojasnila, kako je za starše ključno, da prepoznajo in predelajo lastne občutke, kot so sram, strah ali tesnoba ob otrokovem slabšem šolskem uspehu – še preden jih nehote prenesejo nanj. Šele ko se starši umirijo, lahko namreč zares prepoznajo otrokove potrebe, sposobnosti in talente. Ob tem jih spodbuja, naj jasno ločijo med pričakovanji okolice in dejanskimi zmožnostmi svojega otroka. Izpostavila je tudi, da otroku ne pomagajo, če naloge v celoti opravljajo namesto njega, morda zato, da bi pomirili lastno stisko ali se uklonili družbenim pritiskom. Tako ga namreč ne podprejo, temveč spregledajo. "Otrok potrebuje podporo, ne nadzora. Zmore veliko več, če mu stojimo ob strani – ne da mu vzamemo priložnosti, da sam hodi po svoji poti, sprejema izzive in se uči iz izkušenj," je pojasnila.

Medtem ko je za marsikaterega šolarja konec leta vir stisk in napetosti zaradi ocen, učenci v prvem triletju praviloma drugače doživljajo to obdobje. Čeprav si želijo biti uspešni, prevladuje predvsem pričakovanje počitnic, opaža učiteljica 3. razreda na Osnovni šoli Toneta Pavčka, Darja Gibičar. V toplih junijskih dneh pogosto upade koncentracija, zato je za učitelje ključno, da učence dodatno motivirajo ter dosledno vzdržujejo red in pravila vse do zadnjega dne pouka. Starši pa morajo v tem obdobju nekoliko bolj spremljati otrokovo šolsko delo, saj se poveča število ocenjevanj, hkrati pa lahko hitro upade motivacija za domače naloge, svetuje.

Glede ocen, še zlasti v tretjem razredu, kjer se otroci prvič srečajo s številčnim ocenjevanjem, je po njenih pojasnilih pomembno, kako učitelj na začetku leta predstavi njihov pomen učencem in staršem. Meni, da je ključno zavedanje vseh v "trikotniku ocenjevanja" (učenci–učitelji–starši), da ne bodo imeli vsi samih petic, da ocena ni najpomembnejša in da največ šteje trud. Če pri odnosu do ocen skozi vse leto prevladuje zdrav razum, tako v šoli kot doma, zaključevanje ocen ne prinese večjih obremenitev, je dodala.

Največjo obremenjenost opaža pri učencih, ki se učijo le občasno, predvsem takrat, ko je nujno potrebno, včasih pa že prepozno. V prvem triletju se "kampanjsko učenje" najpogosteje odrazi pri usvajanju bralne tehnike in razumevanja, ki sta ključna za uspešno delo pri skoraj vseh predmetih. Prav zato je redno, vsakodnevno učenje in urjenje izjemno pomembno, pri čemer imajo starši ključno vlogo, saj lahko že zgodaj vzpostavijo spodbudno učno okolje in pomagajo otroku razviti dobre delovne navade. Pomembno je, da ima otrok doma določen čas in prostor za šolsko delo, da se uči samostojno ter sam opravi domače naloge, kakovost pa naj ima prednost pred količino. Starši naj medtem vsaj okvirno spremljajo, kaj se v šoli dogaja in kje so s snovjo. Podporo naj nudijo po potrebi, če otrok potrebuje dodatno razlago ali če želijo na koncu preveriti, kaj je naredil. Zelo pomembno je tudi pozorno in aktivno poslušanje otroka pri glasnem branju, brez motenj, kot so telefoni. Otroku veliko pomenijo tudi pozitivni zgledi odraslih, denimo zanimanje za knjige, skupni obiski knjižnice in redno branje, je obrazložila.

Zelo pomembna je tudi čustvena podpora staršev, ki naj otroku predstavijo realna pričakovanja in mu dajo vedeti, da brez lastnega dela in truda ne bo uspeha. Otrok mora imeti občutek, da mu starši zaupajo in da sme delati napake, saj bo le tako znal sam prevzeti odgovornost, popraviti, kar je potrebno, ter se sam dogovoriti glede nalog ali poprave ocen. Starši pa naj bodo predvsem usmerjevalci in spodbuda, nikakor pa naj ne delajo namesto otroka, je pozvala.

Da so zadnji tedni šolskega leta za številne učence zelo stresni, opaža tudi učiteljica angleščine in nemščine na OŠ Frana Kranjca, Aleksandra Velenšek. Pritisk zaradi ocen in zaključevanja snovi se začne stopnjevati že maja in doseže vrhunec v začetku junija. "Učenci so na videz bolj utrujeni, verjetno premalo spijo, so razdražljivi in velikokrat zaprti vase," zaznava.

Največja obremenjenost je prav v obdobju proti koncu šolskega leta, ko se kopičijo šolske obveznosti ob hkratnih pričakovanjih staršev in pritiski okolice. "Ker je obdobje res težko, jim kot učiteljica pomagam s pogovorom in nasveti, kar priporočam tudi staršem. Vem, da smo vsi na trnih, tako učenci kot starši in učitelji. Vendar otrok, ki je preobremenjen, se počuti zelo slabo in se mu zdi, da se mu podira svet," je opozorila. V takih trenutkih vidi, da je ključnega pomena iskren pogovor: "Preveč je stisk, do katerih mogoče sploh ne bi prišlo, če bi jih pravočasno rešili z odkritim pogovorom."

Staršem svetuje, naj otrokom predvsem stojijo ob strani, naj jim pokažejo, da jih razumejo in podpirajo. "Vedno rečem, da v osnovni šoli inštrukcije niso potrebne, dovolj pomoči je v šoli, le izkoristiti jo je treba. Pomagamo jim lahko že s tem, da jih poslušamo, jih kaj vprašamo iz zvezka ali učbenika. Otrokom predvsem stojmo ob strani, prisluhnimo njihovim stiskam in jih pomagamo razrešiti." Starše želi spodbuditi, naj se ne osredotočajo le na številke v redovalnici. "Res je, da so ocene pomembne, vendar niso najpomembnejše. Najpomembnejše je znanje, tega nam nihče ne more vzeti, ter da se počutimo samozavestni in dobro v svoji koži. To pa je mogoče le, če v sebi ne tlačimo slabih misli. Odkrit pogovor, sprehod v naravo z otroki – pa bo svet takoj lepši," je prepričana.

Učiteljica slovenščine na OŠ Frana Albrehta, Jasmina Mazej, je uvodoma poudarila, da razume otroke, "trudim in borim se zanje. Vem, da so v stresu, da je tudi njim težko, še posebej v času, ko je svet tako zelo tekmovalen in krut, ko je pomembno, kaj si, kaj imaš, kako izgledaš, ne pa, kdo si." Hkrati pa je izpostavila, da so ob koncu šolskega leta pod velikim pritiskom ne le učenci, temveč tudi učitelji. "Tudi mi smo obremenjeni, utrujeni, pod pritiski in v stresu celo šolsko leto, še posebej pa zadnji mesec, da ne govorim o zadnjih dnevih," je opozorila.

Sprašuje se, ali se kdo zares vpraša, koliko truda učitelji vložijo skozi vse leto – v priprave, komunikacijo s starši, pogovore z učenci, ocenjevanje, birokracijo in vzdrževanje reda. Poudarja, da učitelji dobro poznajo stiske otrok ter jih vsakodnevno spremljajo, jih spodbujajo in jim pomagajo pri gradnji samopodobe, a vendar je izpostavila tudi pomembna vprašanja o odgovornosti. Ali se učenci skozi celo leto sproti in redno učijo, poslušajo učiteljevo razlago, sodelujejo, so sproti pridobili ocene? Spoštujejo sovrstnike, učitelje in druge zaposlene na šoli, imajo odnos do šolske lastnine? Ali se kdo vpraša, kaj narediti z otrokom, ki moti pouk, je nespoštljiv, se norčuje, žali ...? Kdo postavlja meje? Kdo je njihov zgled, prvi odgovoren pri vzgoji?

Starše spodbuja, naj se z otroki pogovarjajo ter naj jih učijo spoštovanja, razumevanja, zaupanja in samostojnosti že v zgodnjem otroštvu. Če želimo vse to nadoknaditi v puberteti, je žal prepozno, ugotavlja. Ne jezimo se na otroke, če sami ne počnemo tega, kar zahtevamo od njih, je pozvala in dodala, da ne gre za obsojanje, temveč za poziv k sodelovanju. Poudarila je, da ima z mnogimi starši odličen in spoštljiv odnos, ki temelji na povezanosti, ter dodala, da verjame, da morajo otroci prevzemati tudi odgovornost in se učiti na lastnih napakah, da se bodo znali izboljšati na podlagi lastnih izkušenj. Odrasli lahko otrokom pomagamo, jih usmerjamo in vzpodbujamo, ne moremo in ne smemo pa namesto njih opravljati njihovega dela in obveznosti.

Izpostavila je tudi pomen notranje motivacije in čustvene podpore. Nedavni šolski koncert, na katerem so učenci ponosno nastopali, peli in igrali, je vse prisotne znova opomnil, kako pomembna je spodbuda in notranja motivacija, ki otroke žene naprej. Naša naloga pa je, da jim stojimo ob strani in da jih vodimo, je poudarila.

Namesto mobilnih telefonov in dragih daril prof. dr. Poljanec priporoča drugačno pozornost: "Starši naj otroku podarijo svoj čas. Največja nagrada je skupno doživetje po otrokovi izbiri – izlet, kino, bazen, stadion ali preprosto dan, ko ste skupaj in neobremenjeni. Denar lahko simbolično podarijo babice in dedki, a starši naj raje podarijo sebe. To je za otroka največje veselje." Čeprav je največja nagrada skupno preživljanje časa, pa lahko starši vendarle podarimo otroku tudi praktično, smiselno in premišljeno darilo, ki ima zanj poseben pomen. Nekaj, kar si res želi, kar spodbuja njegove talente ali mu bo polepšalo proste dni, denimo kolo, rolko, glasbilo, fotoaparat ali napihljiv obroč, s katerim se bo zabaval med čofotanjem v morju.

V primeru popravnega izpita pa je prvi korak pri starših, da skušajo razumeti, zakaj je do učnega neuspeha prišlo, in da se najprej sami pomirijo. Šele nato lahko otroku pomagajo pripraviti konkreten načrt za učenje, skupaj poiščejo rešitve, motivacijo in tudi morebitno zunanjo pomoč, kot so inštrukcije. "Če otroku stojimo ob strani, mu pomagamo strukturirati čas in ga obenem tudi malo pocrkljamo, bo kljub neuspehu k učenju pristopil z večjim zadovoljstvom in manj stresa ter bo pri tem tudi uspešnejši, razvijal bo pozitivno samopodobo" je razložila. Staršem svetuje, naj se osredotočajo na proces in otrokovo osebnost, ne le na ocene, saj včasih otrok za trojko ali dvojko vloži več truda kot nekdo za petico. "Vsak otrok mora čutiti, da je dragocen, tudi če ima slabše ocene. Iskreno pohvalimo tisto, kar pri njem prepoznamo kot vredno," je pozvala in dodala, da je včasih za dvojko celo pomembneje speči torto kot za petico.

Ob koncu šolskega leta je najlažje opaziti le številke. Veliko težje pa je prepoznati ure truda, stisk, napora in osebnega napredka, ki se skrivajo za vsako oceno – naj bo petica ali dvojka. Prav trud in odgovornost bi morali odrasli znati prepoznati in tudi pohvaliti. Ključno je, da otrokom ne odvzamemo priložnosti za rast in nabiranje lastnih izkušenj, temveč jih s potrpežljivostjo, sočutjem, razumevanjem in iskrenim zanimanjem spodbujamo, da zaupajo vase in verjamejo, da zmorejo.