Ali starši sploh imajo pravico objavljati svoje otroke?

Koliko prostora ima otrok za oblikovanje lastne identitete, če je velik del njegove zgodbe ustvarjen že vnaprej?

Večina staršev svojih otrok ne deli z namenom škodovati. Fotografije, videoposnetki in družinski utrinki so pogosto izraz ponosa, ljubezni ali želje po povezovanju z drugimi. Vprašanja pa se začnejo odpirati takrat, ko otrok postane pomemben del javne podobe starša ali celo vir zaslužka.

Ena največjih razlik med odraslimi in otroki na družbenih omrežjih je vprašanje izbire. Odrasli se praviloma sami odločamo, koliko bomo delili o sebi in kakšno podobo želimo ustvariti, otrok pa te možnosti nima. Ko starši objavljajo fotografije, videoposnetke ali osebne zgodbe o otroku, v njegovem imenu sprejemajo odločitve, katerih dolgoročnih posledic zaradi digitalnih sledi ni mogoče predvideti. 

Majhen otrok še ne razume, kaj pomeni javna izpostavljenost. Ne more presoditi, kdo bo vsebino videl, kako dolgo bo ostala dostopna ali kako se bo ob njej počutil čez nekaj let. Odločitve namesto njega sprejemajo odrasli, zato je pomemben razmislek, kako lahko starši ob svoji pravici do deljenja spoštujejo tudi otrokovo pravico do zasebnosti in avtonomije.

V nekaterih družinah otroci niso le občasno prisotni na fotografijah, ampak postanejo osrednji del spletne prisotnosti. Njihove reakcije, čustva, uspehi, napake in vsakdanji trenutki ustvarjajo vsebino, ki prinaša odzive, sledilce in včasih tudi sodelovanja z blagovnimi znamkami.

Psihološko gledano se tukaj pojavi pomembna tema meja. Otroci potrebujejo prostor, kjer lahko raziskujejo, delajo napake, so nerodni, jezni, žalostni ali negotovi brez občutka, da nekdo opazuje in beleži vsak njihov korak. Ko otrok postane pomemben del vsebine, ki ustvarja prihodke, se vprašanja še dodatno zapletejo. 

Če otrok prispeva k ustvarjanju pozornosti, sodelovanj ali zaslužka, se odpira etična dilema, ki je prejšnje generacije niso poznale. Kdo odloča o tem, koliko bo otrok izpostavljen? Kdo varuje njegove interese? In ali ima otrok možnost, da nekoč reče, da si takšne vloge ne želi? Posebno vprašanje pa je tudi, ali otrok od ustvarjenega zaslužka sploh kaj pridobi in kdo odloča o tem, kako se njegov prispevek k ustvarjanju vsebin vrednoti.

V nekaterih državah so se že začele razprave o tem, kako bolje zaščititi zasebnost in pravice otrok v digitalnem prostoru. Posebno pozornost namenjajo otrokom, ki redno nastopajo v vsebinah, s katerimi družina ustvarja prihodek. Sharenting tako ni več le vprašanje družbenih omrežij, temveč tudi vprašanje otrokovih pravic, razvoja in etične odgovornosti odraslih.

To vprašanje nima preprostega odgovora. Bolj kot število objav sta pomembna namen in spoštovanje otrokovega dostojanstva. Ali otrokova prisotnost služi predvsem deljenju družinskega življenja ali postaja ključni element ustvarjanja dosega in zaslužka? Ali bi otrok, če bi lahko odločal sam, privolil v takšno izpostavljenost? Strokovnjaki s področja razvoja otrok vse pogosteje opozarjajo, da imajo otroci pravico do zasebnosti tudi znotraj družine. To ne pomeni skrivanja otrok pred svetom, ampak spoštovanje dejstva, da imajo tudi oni pravico do delov svojega življenja, ki ostanejo samo njihovi.

"Fotografije in zgodbe, ki jih danes objavljajo starši, lahko otroka spremljajo še dolgo v odraslost, čeprav sam pri njihovi objavi ni imel nobene besede."

Vprašanje sharentinga pogosto postane najbolj vidno v mladostništvu. Obdobje adolescence je čas oblikovanja identitete, samostojnosti in potrebe po ločenosti od staršev. Mladostnik lahko začne povsem drugače gledati na fotografije, videe ali zgodbe, ki so bile o njem objavljene v preteklosti. Kar se je staršem zdelo simpatično, lahko sam doživlja kot neprijetno, vsiljivo ali sramotno. Zato ni nepomembno vprašanje, koliko digitalnega prostora pustimo otroku, da bo lahko nekoč sam odločal, kaj želi o sebi deliti s svetom.

V svetu, kjer je pozornost postala dragocena valuta, je zelo lahko pozabiti, da otrok ni vsebina, projekt ali blagovna znamka. Je oseba v razvoju, ki šele oblikuje občutek sebe, svojih meja in svoje identitete. Ena najpomembnejših nalog sodobnega starševstva je prav ta, da otrokom poleg vseh možnosti, ki jih prinaša digitalni svet, ohranimo tudi nekaj, kar postaja vse redkejše: pravico do zasebnosti, neopaženosti in otroštva, ki ni namenjeno občinstvu.

Ne gre za temo, ki bi od staršev zahtevala popoln umik iz digitalnega sveta. Je pa lahko povabilo k razmisleku in bolj zavestnemu odločanju o tem, kaj, zakaj in koliko delimo.

- Ali je ta objava namenjena predvsem otroku ali meni?

- Ali bi mi bilo prijetno, če bi nekdo enako objavo delil o meni?

- Ali objava spoštuje otrokovo dostojanstvo?

- Ali otrok, če je dovolj star, ve za objavo in se z njo strinja?

- Ali bi bila ta vsebina še vedno primerna čez deset ali več let?

Viri: 5Rights Foundation / Internet Matters / Common Sense Media