Težka torba, boleč hrbet? Fizioterapevt staršem polaga na srce to

Hrvaški fizioterapevt Željko Kercel opozarja, da šolska torba sicer lahko obremenjuje otrokov mišično-skeletni sistem, vendar ni edini dejavnik, na katerega morajo biti starši pozorni. Veliko pozornosti bi morali nameniti tudi temu, koliko časa otrok čez dan presedi in v kakšnem položaju.

Eno najpogostejših vprašanj staršev je, koliko kilogramov lahko otrok sploh nosi.

Kercel je za hrvaški Net.hr povedal, da se kot praktično pravilo pogosto navaja, da naj bi torba tehtala največ približno 10 odstotkov otrokove telesne mase, nekateri viri pa dopuščajo tudi do 15 odstotkov. Ob tem pa poudarja, da sama številka ni dovolj.

Pomembno je tudi, kako dolgo otrok torbo nosi, kako jo nosi in ali ima že kakšne težave z držo ali gibalnim sistemom.

Če ima otrok na primer 30 kilogramov, deset odstotkov predstavlja tri kilograme. Toda tri kilograme, ki jih otrok odnese le nekaj metrov do avtomobila, predstavljajo drugačno obremenitev kot enaka teža, ki jo vsak dan nosi 20 ali 30 minut do šole in nazaj.

Ni pomembna samo teža, temveč tudi način nošenja. Fizioterapevt staršem svetuje, naj bodo pozorni na to, da otrok:

- torbo nosi na obeh ramenih,

- ima naramnice pravilno nastavljene,

- torbe ne nosi prenizko,

- ima težje predmete čim bližje hrbtu,

- v torbi nima stvari, ki jih tisti dan ne potrebuje.

Rokavice, igrače, stare zvezke, dodatne peresnice, športno opremo in druge malenkosti se lahko hitro naberejo. Tudi steklenica vode lahko pomembno prispeva k skupni teži, 750 mililitrov vode pomeni približno 750 gramov dodatne teže.

Zato je lahko koristna preprosta navada: enkrat na teden skupaj z otrokom izpraznite torbo in preverite, kaj se je v njej nabralo.

Staršem ni treba nujno vsak dan tehtati torbe. Tudi otrokova drža in vedenje lahko pokažeta, da je obremenitev prevelika ali da torba ni pravilno nameščena.

Med znaki so lahko:

- nagibanje telesa naprej,

- dvigovanje ali vlečenje ramen navzgor,

- sprememba načina hoje,

- težave pri nameščanju ali snemanju torbe,

- bolečine v vratu, ramenih ali hrbtu,

- mravljinčenje oziroma odrevenelost rok.

Če se bolečine ponavljajo, jih ni dobro samodejno pripisati šolski torbi. Takrat je smiselno poiskati strokovno oceno.

Starši se pogosto sprašujejo tudi, ali bi bila za otroka boljša torba s kolesi.

Kercel je za Net.hr pojasnil, da je za večino otrok dobro prilagojen nahrbtnik, ki ga otrok nosi na obeh ramenih, preprosta rešitev. Torba s kolesi je lahko uporabna predvsem takrat, ko mora otrok nositi veliko stvari ali ima do šole daljšo pot po ravni površini.

Toda kolesa niso vedno praktična. Ko pridejo na vrsto stopnice ali neraven teren, mora otrok torbo dvigniti. Tudi vlečenje torbe z eno roko lahko povzroči bolj asimetrično obremenitev telesa.

- dvema širšima in oblazinjenima naramnicama,

- nastavljivimi naramnicami,

- oblazinjenim hrbtnim delom,

- prsnim pasom za dodatno stabilnost,

- pri večjih in težjih torbah tudi z bočnim oziroma ledvenim pasom.

Torba naj ne bo širša od otrokovega trupa in ne sme biti po nepotrebnem velika.

Tudi če torba sama po sebi ni pretirano težka, je pomembno, kako so predmeti v njej razporejeni.

Najbolj smiselno je, da so težje knjige in zvezki nameščeni čim bližje otrokovemu hrbtu, lažje stvari pa bolj proti zunanjemu delu torbe. Tako se teža ne odmika po nepotrebnem od telesa.

Pomembna je tudi višina torbe. Če visi prenizko, se težišče pomakne nazaj, otrok pa lahko začne telo nezavedno nagibati naprej.

Presenetljivo pa šolska torba po besedah fizioterapevta ni največja težava.

Dolgoročno sedenje v slabem položaju lahko veliko bolj obremeni vrat in hrbet kot kratkotrajno nošenje pravilno nameščenega nahrbtnika, je za Net.hr povedal Kercel.

Otrok naj bi imel pri sedenju stopala na tleh, hrbet z oporo, ramena sproščena, kolena približno pod pravim kotom, delovna površina pa naj bo prilagojena njegovi višini.

Enako velja za uporabo računalnika. Zaslon naj bo postavljen naravnost pred otroka, da mu ni treba ves čas obračati glave, njegov položaj pa naj omogoča čim bolj sproščen vrat.

Pri tem pa je pomembna še ena stvar: otrok ne potrebuje popolnega položaja, v katerem bi moral negibno sedeti več ur.

Kercel je za Net.hr opozoril, da ne obstaja en popoln položaj, v katerem bi moral otrok dolgo sedeti. Pomembneje je, da lahko položaj spreminja.

Zato je dobro, da otrok med učenjem vstane, se sprehodi, pretegne ali naredi nekaj preprostih gibov. Že kratki premori lahko prekinejo dolgotrajno sedenje.

Namesto posebne vadbe lahko otrok naredi nekaj kroženj z rameni, se pretegne z rokami nad glavo, nekajkrat počepne, se dvigne na prste ali se za minuto sprehodi po prostoru.

Začetek šolskega leta je zato dobra priložnost, da starši ne preverijo samo šolske torbe, ampak tudi otrokovo vsakodnevno rutino.

Je torba po nepotrebnem polna? Jo otrok nosi na obeh ramenih? Je pravilno nastavljena? Kako dolgo sedi pri domači nalogi? Ima ustrezno visok stol in mizo? Se med učenjem sploh premakne?

Po mnenju strokovnjaka so za zdrava otroška hrbta pomembni predvsem kombinacija primerne teže torbe, pravilnega nošenja, ustreznega delovnega prostora in dovolj gibanja čez dan.

Šolska torba je torej le en del zgodbe. Veliko pomembneje je, da otrok čez dan čim večkrat zamenja položaj, se giblje in da je njegovo šolsko oziroma domače delovno okolje prilagojeno njegovi rasti.

Vir: Net.hr