Otroci se z njimi poistovetijo, kar lahko deluje na njih destruktivno, saj so lahko izpostavljeni patologiji teh ljudi in posledično stremijo k idealu, ki ga ne zmorejo doseči, kar lahko vodi v stisko otroka in do razvrednotenja vsebin, ki so za otrokov razvoj pomembne. Ob tem, ko so otroci izpostavljeni takšnim vsebinam vsakodnevno, so jim istočasno odvzete vsebine, ki skrbijo za zdrav funkcionalen razvoj, kot so prosta, nestrukturirana igra, druženje ob stikih v živo, gibanje v naravi, še posebej v času počitnic. 

Seveda je pomembna tudi šola in učenje, saj otrokom da strukturo, ki jo za razvoj nujno potrebujejo. Če se začnemo zavedati, kdo res vzgaja otroke preko spleta, se nam morajo odraslim in vsem vključenim institucijam vklopiti prav vsi alarmi. Zato je pomembno, da starši nadzirajo vsebine, ki jih otrok gleda preko spleta, in jih seveda tudi omejijo. Če starši ne vedo, kako slediti vsebinam, ki jih otrok gleda, se lahko pozanimajo pri strokovnjakih, kot so na primer računalničarji, da se vzpostavi starševski nadzor nad vsebinami.

EPIDEMIJA JE Z UPORABO ZASLONSKE TEHNOLOGIJE NEKOLIKO PREKINILA ZADOVOLJEVANJE PSIHOLOŠKIH POTREB, KI SO POMEMBEN STEBER DUŠEVNEGA ZDRAVJA.

Pred epidemijo smo opozarjali na pasti v razvoju otrok zaradi zaslonske tehnologije, v času epidemije pa smo otroke celo spodbujali, da ohranjajo stike in zadovoljujejo svoje potrebe preko spleta. Kot da smo popolnoma pozabili na potrebe, ki so ključne za duševno zdravje. Sedaj, ko epidemije ni več in so počitnice, je dobro, če se otroci in mladostniki družijo ob raznih dejavnostih.

Potreba po pripadnosti se zadovolji s tem, da pripadaš skupini in ob tem vzbuja v nas varnost, zaupanje, naklonjenost in se izpolnjuje v stiku z drugimi, sovrstniki, družino in drugimi socialnimi krogi. Internet in zaslon te pripadnosti ne izpolnita, ampak jo zavirata, ker ni odnosa.  

Potreba po moči se odraža v spoštovanju do sebe in drugih. Pomembno je biti opažen in tako posledično nekaj veljati. Ob tem je naše delo spoštovano. Tudi to potrebo je na spletu težko zadovoljiti, saj nekdo vedno naredi nekaj bolje, hitreje, pomembneje, lepše ... Še posebej, če gre za tako imenovane vplivneže, ki od tega živijo.

Potreba po zabavi, igri, raziskovanju, kreativnem izražanju je nekaj, kar ima učinek sprostitve. Zadovoljujemo jo na zelo različne načine, ki si jih oblikuje vsak zase. Skozi hobije, dodatna izobraževanja, druženja v širših socialnih krogih. Če smo iskreni, vse to, kar je bilo v času epidemije ukinjeno. 

Potreba po svobodi predstavlja možnost izbire, hočemo svobodno izbirati in izražati sami sebe. Potreba po svobodi je močan motivator posameznika. In kot vse potrebe, o katerih smo govorili do sedaj, je bila tudi potreba po svobodi v obdobju epidemije povsem prezrta. 

Vse psihološke potrebe za stabilno duševno zdravje posameznika so bile zapostavljene. Otroci so prepogosto ostali sami kot pasivni opazovalci življenj, ki jih predstavljajo spletni mediji, socialna omrežja in serije. Postali so pasivni opazovalci. Pogosto zaznavamo nerealne predstave otrok za življenje, in ker tega ne zmorejo dosegati in uresničevati, se potem stiska le še povečuje.  Zadovoljevanje potreb so usmerili v splet, zaslonsko tehnologijo in tako poskrbeli za dopamin v svojem telesu. Vendar pa sproščanje dopamina ob takšnih vsebinah ne prinese rasti in funkcionalnosti. Ravno nasprotno, vodi lahko v oblike zasvojenosti in porušeno duševno zdravje. 

V času počitnic lahko to spremenimo in jih aktiviramo, se z njimi igramo, pogovarjamo, kar pa ne pomeni, da ne bo težav, ko jim bomo odvzeli zaslonsko tehniko. Zagotovo bodo protestirali, saj jim nič tako močno ne stimulira možganov, kot vse te naprave. Če se zavedamo, da otroci nimajo kontrole nad sabo, jih to dobesedno potegne in smo mi tisti, ki jih moramo omejiti, je lažje. Njihovi možgani še nimajo te zrelosti za odgovornost in bi vse delali po liniji najmanjšega odpora, zato imajo starši za zdrav razvoj otroka ključno vlogo.