Kako pomagati otroku, ko šolske ocene načnejo njegovo samozavest

Starši v tem obdobju igrajo ključno vlogo – prav vi lahko otroku pomagate razviti zdravo samopodobo, ki ne temelji le na ocenah in zunanjih dosežkih, temveč na notranjem občutku kompetentnosti, truda in sprejetosti. 

Krepiti občutek lastne vrednosti pomeni, da prepoznavamo otrokovo kompetentnost, spodbujamo njegovo samospoštovanje in samozaupanje. Da se bo zmogel postaviti zase ali za nekoga, ki potrebuje pomoč, da bo zaupal svojim občutkom in kritično premislil, ko ga bo drugi želel v nekaj prepričati. Da si bo dovolil biti iskren do sebe in drugih brez strahu pred zavrnitvijo. Da ne bo bežal pred odgovornostjo in se bo zmogel soočiti s konflikti in problemi. Starši so si enotni, da želijo vzgojiti otroke v takšne posameznike. Za uresničitev želja pa je potrebna samorefleksija staršev glede lastnega samospoštovanja, lastne integritete in lastnega zgleda, s katerim vzgajajo svoje otroke.

Primerjanje v družbi je pojav v psihologiji, omenjen že leta 1954. Psiholog Leon Festinger je zasnoval teorijo družbene primerjave in trdil, da je človeška primerjava način vrednotenja sebe; ljudje ocenjujejo svoja dejanja, dosežke in mnenja v primerjavi z drugimi in na podlagi tega vrednotijo svojo osebno in družbeno vrednost. Primerjava, pri kateri postavljamo lastno vrednost, se lahko odvija v dve smeri – primerjanje s tistimi posamezniki, za katere verjamemo, da so nam lahko zgled v želji izboljšati neko stanje, svoj trenutni status ali raven sposobnosti (nas motivira, da delamo spremembe). Ali pa osredotočimo primerjanje na tiste, za  katere verjamemo, da jih na nek način presegamo in na podlagi tega gradimo lastno vrednost (se tolažimo, da gre nekomu slabše od nas, kar nam omogoča ohranjati trenutno stanje – nas demotivira, da bi kar koli spremenili).

Iskanje identitete v očeh drugih

Primerjanje v obdobju mladostništva je zelo izrazito. Mladostnik ima močno potrebo po socialni interakciji in pripadnosti. Biti del skupine, ki ji pripadaš, je močno prežeto s primerjanjem, na podlagi katerega mladostnik tudi izoblikuje sebe. Kako močno potrebo ima otrok po primerjanju in prilagajanju svojim vrstnikom, je odvisno tudi od navezanosti, ki jo je vzpostavil s svojimi bližnjimi odraslimi osebami. Bolj kot se otrok varno naveže na svoje bližnje odrasle (lahko na enega starša), manjšo potrebo po ugajanju in potrditvi bo potreboval od vrstnikov. Varno navezan otrok dobi potrditev, da je sprejet in spoštovan, da mu je dovoljeno pristno čutiti in kritično razmišljati. Tako bo otrok, kasneje mladostnik, lažje rekel "ne, hvala", ko ga bodo vrstniki vabili v situacije, za katere bo presodil, da v njih ne želi sodelovati, četudi bodo vsi ostali za. 

Odrasli, ki se vključujemo v otrokovo življenje, prispevamo pomemben delež k oblikovanju njegovih občutkov lastne vrednosti. Vsak lahko prispeva k zavedanju njegovih prednosti, njegovih močnih področij, s katerimi se krepi otrokova samopodoba. Potrebno pa je preseči zgolj šolske okvirje znanja in ocenjevanja. Močna področja je potrebno odkrivati na socialnem področju (otrok je dober prijatelj, ki zna poslušati, potolažiti), čustvenem področju (izredno dobro uravnava stres, izraža svoja čustva in jih regulira), telesnem področju (otrok ima neverjetne telesne spretnosti in sposobnosti) in intelektualnem (blesti na različnih področjih, ki pa se morda v šoli niti ne izrazijo). Koliko je priložnosti, da odkrijemo, kaj vse so otrokova močna področja. Vendar, če vedno ostanemo zgolj pri tem, da njegov uspeh merimo skozi pridobljene ocene ali končni uspeh, zamudimo vse te priložnosti in otroka niti ne uzremo v drugi luči kot zgolj v vlogi šolarja.

Nikoli ni prepozno uzreti otroka v različnih vlogah; kot dobrega prijatelja, motivacijskega sorojenca, timskega igralca v ekipi, vztrajnega glasbenika, ljubečega in sočutnega vnuka, skrbnega skrbnika hišnega ljubljenčka, duhovitega nečaka, pogumnega posameznika ... Koliko različnih situacij je, kjer imamo priložnost pomagati otroku odkriti, na kaj vse je lahko ponosen in kaj vse zmore in zna.

Kaj ocene (ne) povedo

Ob koncu šole je še toliko bolj v ospredju to primerjanje, ko je na enem listu izpisano vse, kar naj bi otrok dosegel skozi celo šolsko leto. Pa je res tam zapisano vse? Lahko vidimo dlje od  številke? Kaj vse se skriva za temi številkami – trud in skrb, premagovanje treme pred ocenjevanjem ali nastopom, odgovorno opravljanje zadolžitev, spoštljiv odnos do drugih, pomoč sošolcem ... Starši smo dolžni prepoznati in ovrednotiti tudi vse to, kar se na zaključnem spričevalu ne izpiše. Le tako bomo otroku lahko zagotovili, da bo zmogel gojiti do sebe zdrav občutek lastne vrednosti in si ne dovoliti, da ga definira zgolj šolski uspeh.

Naj bo zaključek šolskega leta priložnost, da starši skupaj z otrokom izvedemo osebno refleksijo: vsak zase in drug za drugega odgovorimo, na kaj smo bili ponosni (izven ocen), kaj je bil največji izziv, v kateri situaciji smo pokazali pogum, vztrajnost in skrb, in ali je kaj, kar bi lahko oz. si želimo spremeniti ter ali pri tej spremembi potrebujemo pomoč?

Čustva, ki jih bo otrok doživljal ob zaključku šolskega leta, bodo pomembno vplivala na začetek naslednjega šolskega leta. Starši imamo dragoceno priložnost dvomesečnih počitnic, da otroku pomagamo raziskovati in odkrivati njegova močna področja, kjer bo lahko zablestel, bil opažen in se čutil vrednega.