"Ne bom šel v šolo!" Kaj storiti, ko otrok že prvi dan doživi močan odpor

Prva reakcija starša je pogosto: "Saj bo minilo. Moraš iti. Vsi drugi gredo."

Toda za otrokom, ki se šoli močno upira, se lahko skriva precej več kot le jutranja trma.

Strokovnjaki opozarjajo, da je treba pogledati, kaj se skriva za otrokovim vedenjem. Otrok se lahko šoli upira zaradi ločitvene tesnobe, strahu pred novim okoljem, skrbi zaradi učitelja ali vrstnikov, težav pri učenju ali neprijetne izkušnje, ki je odrasli morda sploh ne poznajo.

Ameriška akademija za otroško in mladostniško psihiatrijo (AACAP) med možnimi razlogi za zavračanje šole navaja različne čustvene, socialne in šolske težave. Pomembno je tudi razlikovati med občasnim odporom in težavo, ki se ponavlja ter začne vplivati na otrokovo vsakdanje življenje.

Zato jutranjega "Ne grem!" ni najbolje razumeti kot vprašanje, kdo bo zmagal, starš ali otrok. Bolj koristno vprašanje je: "Kaj ti je pri odhodu v šolo tako težko?"

Če otrok joka, kriči ali se vas oklepa, je zelo lahko tudi starš zjutraj pod pritiskom. Ura teče, treba je v službo, drugi otroci čakajo, pred šolo pa že zmanjkuje časa.

Toda otrok zelo hitro zazna našo napetost.

Strokovnjaki iz zavoda Child Mind Institute zato pri otrocih, ki jih ob začetku šolskega leta preplavlja tesnoba, priporočajo miren pristop in postopno navajanje na situacije, ki jih otrok doživlja kot zahtevne. Klinična psihologinja Rachel Busman opozarja, da lahko otroku pomagajo ponavljanje, izpostavljanje situaciji in občutek, da jo zmore obvladati.

To pomeni, da ni treba narediti velikega psihološkega "pogovora" ob šestih zjutraj. Včasih je dovolj: "Vidim, da ti je danes težko. Tukaj sem. Skupaj bova naredila prvi korak."

Ko smo pod stresom, hitro izrečemo stavke, ki so sicer dobronamerni, vendar otroku ne pomagajo.

Na primer:

"Saj ni nič hudega."

"Nehaj jokati."

"Vsi drugi lahko gredo, samo ti ne."

"Saj boš videl, da bo super."

"Nimaš se česa bati."

Čeprav želimo otroka pomiriti, lahko s tem nehote sporočimo, da njegova čustva niso pomembna.

Ameriška pediatrična akademija pri obravnavi otroških strahov svetuje, naj starši otrokove skrbi vzamejo resno, namesto da jih preprosto zavrnejo z "ne skrbi" ali "saj ni nič hudega". Takšni odgovori lahko otroku dajo občutek, da ga odrasli ne razume.

Boljši odziv je: "Verjamem, da te je strah. Povej mi, česa te je najbolj strah." Tako otroku ne potrjujemo, da je nevarnost resnična, ampak potrjujemo njegovo čustvo.

Busmanova opozarja, da lahko otroka z neposrednim spraševanjem, kot je "Ali te skrbi, kakšen bo učitelj?", nehote usmerjamo k temu, da začne iskati razloge za skrb.

Namesto namenskega pogovora lahko vprašanje vključimo mimogrede. Na primer: "Kateri del jutrišnjega dne se ti zdi najbolj zanimiv?" ali: "Kaj misliš, da bo jutri najlažje? Kaj pa mogoče malo težje?"

Otrok se lahko tako odpre brez občutka, da je z njim nekaj narobe.

To je eden najtežjih delov za starše. Če otrok zjutraj joka, se oklepa starša in prosi, naj ostane doma, je povsem razumljivo, da bi mu želeli prihraniti neprijeten občutek. Toda pri tesnobi lahko izogibanje prinese kratkotrajno olajšanje, dolgoročno pa strah še utrdi.

Strokovnjaki opozarjajo, da je po počitnicah ali drugih prekinitvah šolske rutine zavračanje šole lahko pogostejše, pri čemer je pomembno, da se otrok čim prej vrne v šolsko rutino, če ni prisotna konkretna nevarnost ali druga okoliščina, ki zahteva drugačen pristop.

To pa ne pomeni, da moramo otroka na silo potisniti skozi vrata in ignorirati njegove občutke. Pomeni zgolj, da mu pomagamo narediti naslednji majhen korak. Morda je to prihod do šolskih vrat. Morda to, da ga sprejme učiteljica. Morda pa dogovor, da ga ob prihodu pričaka določena odrasla oseba.

Pomembno je, da otrok dobi izkušnjo: "Strah me je bilo, ampak sem zmogel."

Če otrok že prvi dan doživi močan odpor, starši niso sami. Strokovnjaki svetujejo, da se ob tesnobi, ki vpliva na otrokovo obiskovanje šole, starši povežejo s šolo in vključijo odrasle, ki jim otrok zaupa. To je lahko učiteljica, razrednik, šolska svetovalna služba ali druga oseba, ob kateri se otrok počuti varno.

Koristno je pripraviti preprost načrt: Kdo bo otroka pričakal? Kam gre, če ga postane strah? Koga lahko poišče? Kaj lahko naredi, če želi domov?

Otrok tako dobi občutek, da obstaja rešitev tudi za trenutek, ko mu postane težko.

Če otrok nenadoma začne zavračati šolo, je vredno raziskati tudi bolj konkretne možnosti.

Se je sprl s prijateljem? Ga kdo izključuje? Se boji določenega predmeta? Ga skrbi, da bo pred sošolci naredil napako? Ga je kdo ustrahoval? Se počuti drugačnega?

Tesnoba pri otrocih se lahko pokaže tudi kot jeza, umikanje ali vedenje, ki ga odrasli hitro razumejo kot neposlušnost. Pri Child Mind Institute opozarjajo, da se lahko otroci, ki doživljajo socialno tesnobo, situacijam, ki jih prestrašijo, začnejo izogibati.

Zato vprašanje "Zakaj si takšen?" pogosto ne bo pomagalo. Veliko bolj uporabno je vprašanje: "Kaj se je zgodilo?"

En težak prvi šolski dan še ne pomeni, da ima otrok težavo, ki zahteva strokovno obravnavo.

Če pa se odpor ponavlja, traja dlje časa ali začne resno vplivati na otrokovo življenje, je smiselno poiskati pomoč. Starši naj poiščejo podporo, kadar je otrokova tesnoba izrazita, vztrajna in ovira njegovo vsakdanje življenje.

- pogosto noče v šolo;

- pred šolo doživlja močno tesnobo ali telesne težave;

- začne izrazito slabše spati;

- se umika prijateljem in dejavnostim;

- pogosto prosi, naj ga pridejo iskat;

- govori o strahu pred določenimi ljudmi ali situacijami;

- ali se težave kljub podpori stopnjujejo.

Takrat ni več pomembno, kdo bo zjutraj 'zmagal', ampak zakaj otrok ne zmore v šolo in kakšno pomoč potrebuje.

Morda bo otrok jokal. Morda bo težko spustil vašo roko. Morda bo rekel, da sovraži šolo, še preden bo sploh stopil skozi vrata. To še ne pomeni, da bo takšno tudi njegovo celo šolsko leto.

Starši pogosto želimo otroka zaščititi pred vsakim neprijetnim občutkom. A ena najpomembnejših stvari, ki jih lahko naredimo, je, da mu pokažemo, da lahko prenese tudi občutek strahu, negotovosti ali žalosti in da mu pri tem ni treba biti sam.

Namesto: "Ne jokaj, saj bo vse v redu," poskusite: "Vidim, da ti je težko. Ni ti treba biti brez straha, da bi lahko šel. Jaz ti bom pomagal narediti prvi korak." In morda bo prav ta prvi korak najpomembnejši del njegovega prvega šolskega dne.

Viri: American Academy of Child & Adolescent Psychiatry (AACAP), American Academy of Pediatrics/HealthyChildren, NHS in Child Mind Institute.