Ko otrok začne spletna prepričanja doživljati kot svoja: kaj morajo vedeti starši

Otroci in mladostniki danes velik del svojih informacij, vzornikov in predstav o svetu dobijo prek zaslonov. Pri tem pa lahko nezavedno prevzamejo tudi prepričanja ljudi, ki jih spremljajo.

Psihologi za ta proces uporabljajo izraz introjekcija, v povezavi z internetom pa se vse pogosteje govori o "internetnih introjektih". Ne gre za novo diagnozo, temveč za pojav, pri katerem človek tuje ideje, vrednote, občutke ali prepričanja postopoma ponotranji in jih začne doživljati kot svoje.

Izraz introjekcija ni nastal zaradi družbenih omrežij. Njegove korenine segajo v psihoanalizo, uporabljali pa so ga že zgodnji psihologi in psihoanalitiki.

Poenostavljeno povedano gre za proces, pri katerem človek nekaj, kar prihaja od zunaj, ponotranji. To so lahko vrednote, prepričanja, načini razmišljanja ali celo občutek, kako bi se moral obnašati.

To se dogaja vsem ljudem in samo po sebi ni nič slabega.

Otrok na primer od staršev prevzame prepričanje, da je pomembno pomagati drugim. Od učitelja lahko prevzame navdušenje nad znanostjo, od prijateljev zanimanje za določeno glasbo, od športnega trenerja pa vztrajnost.

Težava nastane, ko otrok ali mladostnik začne brez premisleka prevzemati škodljiva ali zelo enostranska sporočila.

In družbena omrežja so za to posebno nevarno okolje.

Včasih so bili najpomembnejši vzorniki otrok predvsem starši, sorodniki, učitelji, trenerji in prijatelji. Danes se je krog ljudi, ki jih otrok spremlja, dramatično povečal.

Na telefonu ima lahko najstnik vsak dan dostop do desetin ali celo stotin ljudi, ki jih spremlja. Njihove obraze vidi v svojem domu, sobi, med obrokom ali tik pred spanjem.

Vplivnež pri tem ni več zgolj nekdo na zaslonu. S ponavljanjem vsebine lahko postane del otrokovega vsakdana.

Psihoterapevtka Amanda McDonald, ki jo citira britanski Metro, opozarja, da so mladostniki za takšen vpliv še posebej občutljivi, ker so ravno v obdobju oblikovanja lastnih vrednot in identitete. Hkrati je pri njih zelo močna potreba po pripadanju.

To je pomembna kombinacija: "Kdo sem?" in "Kam pripadam?"

Če otrok na internetu najde skupnost, v kateri se počuti sprejetega, lahko začne postopoma sprejemati tudi njena prepričanja.

Družbena omrežja pogosto nagrajujejo kratke, samozavestne in čustvene vsebine.

"To je razlog, zakaj si nesrečen."

"Če želiš biti uspešen, moraš narediti to."

"Pravi moški nikoli ne ..."

"Prava ženska mora ..."

"Vsi drugi se motijo."

Takšna sporočila so privlačna prav zato, ker zapletene stvari poenostavijo. Mladostniku, ki šele oblikuje svoje poglede, pa lahko ponudijo občutek, da je odgovor končno jasen.

McDonaldova opozarja, da vplivneži pogosto predstavljajo informacije zelo hitro in v precej binarnem tonu, nekaj je dobro ali slabo, prav ali narobe. Prav zato je pomembno, da se otrok nauči vprašati: "Od kod ta informacija?" in "Ali res obstajata samo dve možnosti?"

Pomemben del zgodbe je tudi način delovanja družbenih omrežij.

Če otrok pogleda določen videoposnetek, ga všečka, komentira ali si ogleda več podobnih vsebin, lahko začne dobivati vedno več vsebine na isto temo.

Tako lahko nastane občutek, da "vsi mislijo tako".

V resnici otrok morda gleda zelo ozek izbor vsebin, ki jih algoritem prilagaja njegovemu dosedanjemu vedenju.

Novejši pregled raziskav o vplivu zgodnje izpostavljenosti družbenim omrežjem opozarja, da lahko na otrokovo izkušnjo vplivajo razvojna stopnja, vrsta vsebin, način uporabe in značilnosti same platforme. Avtorji obenem poudarjajo, da je pri otrocih, mlajših od 12 let, neposrednih longitudinalnih dokazov še vedno premalo, zato je treba posamezne povezave razlagati previdno.

Eden od pogosto omenjenih primerov internetnega vpliva je vsebina, povezana z mizoginijo.

Britanski učitelji so v raziskavah opozarjali na težave z mizoginimi stališči in vedenjem med fanti, kar je v javnosti povezano tudi z vzponom spletnih osebnosti, kot je Andrew Tate. To je le eden od primerov, kako lahko določene spletne vsebine vplivajo na način, kako mladi razmišljajo o spolu, odnosih in lastni identiteti.

Pri dekletih je lahko problem drugačen.

Družbena omrežja lahko predstavljajo neskončen tok vsebin o videzu, telesu, oblačilih, ličenju in "popolnem" življenju. Če otrok takšne vsebine spremlja dovolj pogosto, lahko začne standarde, ki jih vidi na zaslonu, doživljati kot nekaj normalnega in pričakovanega.

To ne pomeni, da bo vsak otrok, ki spremlja modno ali lepotno vplivnico, razvil težave s samopodobo. Pomeni pa, da je pomembno spremljati vzorec in učinek vsebin na otroka, ne zgolj njihovo število.

Ni treba čakati na velik konflikt. Pozorni bodite predvsem na spremembe v otrokovem vedenju in razmišljanju.

Na primer: nenadoma uporablja zelo ostre ali absolutne izraze, ki jih prej ni; določene spletne osebnosti brani, kot da jih osebno pozna; ne sprejema več drugačnega mnenja; začne ponavljati žaljive ali sovražne izraze; je zaradi svojega videza ali telesa vse bolj nezadovoljen; meni, da morajo vsi ljudje živeti na enak način; svojo vrednost začne povezovati z všečki, sledilci, videzom ali statusom ali pa zaradi spletnih vsebin postaja bolj prestrašen, jezen ali negotov.

Posamezen znak še ne pomeni, da gre za problem. Pomemben je vzorec.

Če starš otroku prepove določeno vsebino, brez da bi se z njim pogovoril, lahko doseže nasproten učinek. Mladostnik lahko dobi občutek, da ga starši ne razumejo in začne svoje spletne interese še bolj skrivati.

Bolj koristno je vprašati: 

"Kaj ti je pri tem človeku všeč?"

"Kje si to slišal?"

"Zakaj misliš, da ima prav?"

"Kako veš, da je informacija resnična?"

"Bi lahko obstajala tudi drugačna razlaga?"

Prav takšen pristop svetuje tudi McDonaldova: starši naj poskušajo razumeti, kako je otrok prišel do določenega sklepa, namesto da ga takoj napadejo. Pogovor naj vključuje tudi vprašanja o dokazih in argumentih.

Cilj staršev ne bi smel biti, da otrok nikoli ne pride v stik z napačnim mnenjem. To je praktično nemogoče. Pomembneje je, da se nauči, kako se odzvati nanj.

Starši lahko z otrokom skupaj preverjajo informacije, primerjajo različne vire in se pogovarjajo o tem, kdo je ustvaril določeno vsebino in zakaj. Pomembno je tudi, da otrok vidi odrasle, ki sami priznajo: "Tega ne vem."

S tem mu pokažemo, da ni nič narobe, če si premisli, spremeni mnenje ali prizna napako.

Raziskave o starševskem spremljanju uporabe družbenih omrežij kažejo, da so pogovor, postavljanje meja in aktivno spremljanje lahko pomembni načini, kako starši pomagajo zmanjševati morebitne negativne učinke spletnih izkušenj. 

Hkrati pa raziskovalci opozarjajo, da so povezave med uporabo družbenih omrežij, starševskim nadzorom in počutjem kompleksne in jih ni mogoče razložiti z enim samim pravilom.

Vpliv na otroka ne prihaja samo od influencerjev. Prihaja tudi od nas.

Ameriško psihološko združenje v novejših priporočilih opozarja, da morajo starši razmisliti tudi o lastnem vedenju na spletu in o tem, koliko informacij o otrocih objavljajo. Digitalna sled otroka lahko namreč ostane dolgo po tem, ko odrasli pozabijo na posamezno objavo.

Zato je najboljša digitalna vzgoja kombinacija treh stvari: Meje, pogovor in zgled.

Otrok potrebuje omejitve, vendar tudi prostor za vprašanja. Potrebuje zaščito, vendar tudi možnost, da se nauči samostojno presojati.

Internet namreč ne bo izginil iz njegovega življenja.

Vprašanje je, ali bo znal nekega dne sam prepoznati, katere ideje so res njegove in katere je samo tolikokrat slišal, da so se mu začele zdeti njegove.

Viri: PubMed in Index.hr