Fazaniranje ali dobrodošlica? Tako bi lahko srednje šole sprejele prvošolce brez poniževanja

Ena najbolj znanih je fazaniranje oziroma krst prvošolcev. Toda prav v zadnjih dneh se je znova pokazalo, kako hitro lahko zabava prestopi mejo.

Ministrstvo za izobraževanje je ob letošnjih dogodkih jasno poudarilo, da ravnanja, ki dijake ponižujejo, ustrahujejo ali ogrožajo njihovo varnost in dostojanstvo, niso sprejemljiv način sprejema v srednješolsko okolje. Tudi NIJZ opozarja, da zabava ni več zabava, ko vključuje prisilo, poniževanje, poškodovanje ali nevarnost.

Toda to še ne pomeni, da mora biti sprejem prvošolcev dolgočasen.

Ravno nasprotno. Po Sloveniji najdemo kar nekaj primerov, kako je mogoče tradicijo ohraniti, hkrati pa jo spremeniti v dogodek, ob katerem se bodo novi dijaki počutili dobrodošle.

Raziskave slovenskih strokovnjakov kažejo, da je pri fazaniranju ključna prav meja med prostovoljnim, zabavnim obredom in ravnanjem, ki vsebuje elemente pritiska ali nasilja.

V raziskavi Zavoda RS za šolstvo je med 79 novinci, ki so bili aktivno vključeni v neuradno fazaniranje, 43 odstotkov dijakov povedalo, da so sodelovali pod prisilo. Pri 28 odstotkih so raziskovalci zaznali hujše oblike fazaniranja z elementi medvrstniškega oziroma nasilnega vedenja.

Zato je pri dobrem sprejemu pomembno predvsem vprašanje: Ali se ob aktivnosti lahko zabavajo vsi, tudi tisti, ki bi sicer rekli ne?

Če je odgovor pritrdilen, smo precej bližje dobri tradiciji.

Eden zanimivejših primerov prihaja iz Šolskega centra Postojna.

Ob sprejemu 253 prvošolcev leta 2025 so starejši dijaki pripravili tri izzive. Dijaki so premikali velike žoge in se pomerili tudi v vlečenju vrvi. Bistvo izzivov ni bilo v tem, da bi posameznika spravili v neprijeten položaj, temveč v tem, kako dobro zna sodelovati celotna ekipa.

Šola je ob tem posebej poudarila prav pomen timskega dela in povezovanja različnih generacij.

To je ena od možnosti, ki bi jo lahko posnemale tudi druge šole: namesto tekmovanja kdo bo zdržal največ ponižanja naj bo tekmovanje kdo bo najbolje sodeloval.

Podoben pristop so letos ubrali na I. gimnaziji v Celju.

Dijaška skupnost je za nove dijake pripravila več izzivov, v katerih so se pomerili posamezni razredi. Preverjali so znanje o šoli, igrali plesne stole, se preizkusili na poligonu, zmagovalca pa je na koncu odločilo vlečenje vrvi.

Takšen sprejem ima še eno pomembno prednost: prvošolci se med seboj spoznavajo, starejši dijaki pa dobijo priložnost, da nastopijo v vlogi gostiteljev in ne nadrejenih.

Zanimiv primer prihaja tudi iz Srednje šole Črnomelj, kjer so ob sprejemu pripravili zabavno-tekmovalni del programa, v katerem so se dijaki pomerili v različnih izzivih.

Ob koncu so prvošolci prejeli šolske majice kot simboličen spomin na sprejem in začetek svoje srednješolske poti. Dogodek je vključeval tudi slavnostno zaprisego.

Majica je sicer majhna stvar, vendar sporoča nekaj pomembnega: Zdaj si del naše šole.

In prav to bi moral biti cilj vsakega sprejema.

Ni nujno, da šole čez noč ukinejo vse tradicije. Lahko pa jih spremenijo.

NIJZ poudarja, da je fazaniranje lahko zabavno, če je varno in prostovoljno. Posebej opozarja na uživanje alkohola in drugih psihoaktivnih snovi, nevarne fizične aktivnosti, popisovanje teles z neprimernimi snovmi, prisilo, slačenje, poseganje v zasebnost, spolno nadlegovanje, snemanje brez soglasja in vrstniški pritisk.

Zato bi lahko šole tradicijo obrnile na glavo.

Namesto barvanja obraza in oblačil z neprimernimi snovmi lahko pripravijo:

- ekipne športne izzive,

- kviz o šoli,

- lov za zakladom po šolskih prostorih,

- zabavne naloge, pri katerih sodelujejo prvošolci in starejši dijaki,

- glasbeni ali plesni izziv,

- ustvarjanje razrednega slogana,

- tekmovanje v pripravi najbolj izvirnega razrednega plakata,

- predstavitev šolskih klubov in dejavnosti,

- simbolično zaprisego,

- podelitev šolske majice ali drugega spominka,

- druženje ob glasbi in prigrizkih.

Morda bi lahko ena najlepših sprememb bila ta, da bi četrtošolci prvošolce sprejeli, namesto da bi jih krstili.

Starejši dijaki lahko postanejo njihovi vodniki po šoli, jim pokažejo, kje je jedilnica, telovadnica, knjižnica ali zbornica, jim predstavijo šolske dejavnosti in povedo tudi kakšno iskreno izkušnjo o tem, kaj bi sami želeli vedeti, ko so prišli v prvi letnik.

Takšen pristop ima tudi strokovno podlago. Zavod RS za šolstvo pri vključevanju novih dijakov kot dobro prakso izpostavlja medvrstniško pomoč in podporo tutorjev, pa tudi postopno seznanjanje z notranjimi prostori, pravili, urnikom in pričakovanji šole.

Vstop v srednjo šolo je obdobje velikih sprememb. Zato prvi vtis ni nepomemben.

Zavod RS za šolstvo poudarja pomen varnega in spodbudnega učnega okolja, v katerem se mladostniki počutijo varne, sprejete in vključene. Pri preprečevanju medvrstniškega nasilja strokovnjaki priporočajo tudi spreminjanje skupinskih norm in zmanjševanje socialnega vpliva tistih, ki izvajajo nasilje.

To pomeni, da ni dovolj reči: Saj je samo šala. Pomembno je vprašati: Ali se smeji tudi tisti, ki je tarča šale?

Če se, je to lahko zabava.

Če se ne, imamo problem.

Fazaniranje ima v Sloveniji že dolgo tradicijo. Toda tradicija sama po sebi še ne pomeni, da je določeno ravnanje primerno.

Na to je Varuh človekovih pravic opozarjal že pred leti, ko je obravnaval primer dijakinje, ki je fazaniranje doživela kot veliko ponižanje. Takrat je opozoril, da se je treba, če šola takšen sprejem ohranja, z dijaki pogovoriti o njegovem scenariju in prvošolce pripraviti na to, kar jih čaka.

Danes je sporočilo še jasnejše.

Najboljši krst ni tisti, po katerem si dijak zapomni, kako zelo ga je bilo sram. Najboljši je tisti, po katerem se spomni, kako lepo ga je šola sprejela.

In če lahko prvošolci ob koncu prvega dne rečejo "Komaj čakam, da pridem jutri nazaj," je šola svojo nalogo dobro opravila.

Viri: GOV.si, NIJZ