Koliko časa še pred zasloni? Razlogi za družinski odklop

V vsakdanjem družinskem ritmu so zasloni postali skoraj stalni spremljevalec, zato ideja o digitalnem detoksu pogosto zveni nekoliko nerealno - kot nekaj, kar bi bilo zelo dobrodošlo, a hkrati težko izvedljivo. Pa vendar digitalni detoks ni nujno radikalna sprememba in ni odpoved sodobnemu svetu. V svojem bistvu gre za zavestno ustvarjanje prostora, kjer zasloni niso v ospredju.

Digitalni detoks ne pomeni popolne izključitve tehnologije, saj v sodobnem življenju to za večino družin niti ni realno in izvedljivo. Bolj gre za to, da začnemo zavestno izbirati, kdaj in kako zasloni vstopajo v naše odnose. To pomeni, da obstajajo trenutki dneva, ko jih lahko umaknemo, da ustvarimo prostor za pristen stik, pogovor, za skupno izkušnjo ...

Sodobne digitalne vsebine namreč niso nevtralne, saj so oblikovane tako, da pritegnejo in zadržijo pozornost. To velja za odrasle, še toliko bolj pa za otroke. Ko zasloni postanejo stalni del vsakdana, se počasi spremeni tudi naš notranji ritem in dinamika družine. Težje zdržimo tišino, dolgčas ali počasnejše trenutke, hitreje pa posežemo po nečem, kar nudi veliko dražljajev in nas zamoti. Pri otrocih se to lahko pokaže kot več nemira, krajša pozornost ali težje prehajanje med dejavnostmi. Pri odraslih pa kot občutek razpršenosti, težave s koncentracijo in stalno rahlo utrujenostjo.

Digitalni detoks zato ni omejevanje, temveč je način, kako si ponovno ustvarimo ravnovesje.

Ko družina zmanjša uporabo zaslonov, se najprej pojavi nelagodje - otroci običajno postanejo razdražljivi, odrasli nemirni, kot bi nekaj manjkalo. To je povsem normalen odziv, saj smo navajeni stalne stimulacije. Če v tem umiku digitalnih pripomočkov vztrajamo, se začne postopoma spreminjati tudi dinamika v družini. Pojavi se več spontanosti, igre in neposrednega stika. Otroci začnejo iskati bližino na drugačen način, pogovori postanejo spontani in pristni. Ni pa seveda nujno, da je vse takoj mirno in harmonično.

Bistvo je v postopnosti, saj večje, nenadne spremembe pogosto povzročijo odpor tako pri otrocih kot tudi odraslih. Veliko bolj učinkovito je začeti z majhnimi, jasnimi koraki, pri tem pa je lahko

koristno izhodišče vprašanje: Kateri del dneva lahko umaknemo zaslone? To je lahko večerja, čas pred spanjem ali določen del popoldneva, pomembno je le, da so ti trenutki predvidljivi in ponavljajoči se. Otrokom namreč pomaga, da vedo, kaj pričakovati, staršem pa, da sprememba ni prevelika. Ob tem se marsikateremu staršu poraja vprašanje, kaj pa če otrok protestira. Prehodi brez zaslonov so pogosto najtežji del, saj otrok lahko reagira z odporom, jezo, nemirom ali dolgčasom. Zato pomaga, če ga na spremembo pripravimo vnaprej in če ob tem ostanemo mirni, jasni, a odločni. Pomembno je tudi, da zaslonov ne odvzamemo brez alternative - ne kot nadomestek, ampak kot povabilo v nekaj drugega: igro, gibanje, skupni kakovostno preživet čas. Dolgčas, ki se ob tem pojavi, ni nekaj, čemur se moramo izogniti in je pogosto ravno to prostor, kjer se začne ustvarjalnost.

Otroci se ne učijo le iz pravil, temveč predvsem iz odnosa, ki ga imamo odrasli do zaslonov. Če želimo, da otrok razvije bolj uravnotežen odnos do tehnologije, je pomembno, da to spremembo vsaj delno začutijo tudi pri nas. To pomeni, da tudi sami ne posegamo po telefonu iz dolgčasa in ne strmimo v digitalne vsebine v neskončnost.

Digitalni detoks se lahko začne zelo preprosto: z obroki brez telefonov, z enim večerom brez zaslonov, z enim popoldnevom, ko smo malo bolj skupaj. Gre za ustvarjanje prostora, kjer ni treba biti ves čas stimuliran in v svojih vzporednih svetovih. In pogosto prav v teh majhnih, skoraj neopaznih trenutkih nastanejo tiste izkušnje, ki jih otroci odnesejo s sabo: občutek, da so videni, slišani in zares skupaj z nami.

Viri: Screen Time Clinic / Raising Children Network