Digitalna ogledala: otroci, ki odraščajo pred kamero

Na prvi pogled se to zdi nekaj povsem običajnega in dobronamernega. Starši želijo ohraniti spomine, deliti ponos, bližino ali trenutke sreče. A ob tem se odpira pomembno vprašanje: kaj pomeni za razvoj identitete, če otrok odrašča z občutkom, da je njegovo življenje ves čas beleženo in potencialno tudi javno izpostavljeno? Ne gre za vprašanje moraliziranja ali iskanja krivca v starših, temveč za razumevanje nove razvojne realnosti, ki je človeštvo v preteklosti ni poznalo.

Razvoj identitete se oblikuje skozi odnose. Otrok postopoma razvija občutek sebe preko tega, kako je viden, slišan in doživljan s strani pomembnih drugih. V preteklosti so bili ti pogledi predvsem intimni in omejeni na družinski ali socialni krog. Danes pa se pogosto dogaja, da otrok odrašča tudi v prisotnosti digitalnega pogleda - kamere, občinstva in potencialne javnosti. To lahko subtilno vpliva na način, kako začne doživljati samega sebe.

"Ko je otrok pogosto gledan skozi objektiv, se lahko začne nezavedno spraševati, kako izgleda navzven, še preden razvije občutek, kako se počuti navznoter."

Na družbenih omrežjih se je razvila kultura deljenja vsakdanjega življenja, v katero so vključeni tudi otroci. Njihove reakcije, čustva, izjave in podobe pogosto postanejo del digitalne zgodbe družine. Pri tem pa obstaja pomembna razlika: odrasli praviloma sami izbiramo, kaj bomo delili, otrok pa te možnosti nima. To odpira vprašanje digitalne zasebnosti in psiholoških meja. Otrok še nima zmožnosti razumeti, kaj pomeni, da so njegovi trenutki javno dostopni, trajno shranjeni ali komentirani s strani drugih. 

Njegova identiteta se tako začne oblikovati tudi v prostoru, nad katerim nima nadzora. Pri nekaterih otrocih se lahko postopoma razvije občutek, da pozornost in odziv okolice postajata pomemben del njihove vrednosti. Digitalni prostor tako ni več le ozadje odraščanja, ampak postaja tudi eden izmed dejavnikov, ki vplivajo na otrokovo doživljanje sebe.

Ena izmed pomembnih razvojnih nalog otroštva je spontano doživljanje sveta. Otrok potrebuje prostor, kjer lahko raziskuje, se zmoti, je neroden, jezen, žalosten ali zdolgočasen brez občutka, da je ob tem opazovan. Če je velik del otrokovih izkušenj nenehno fotografiranje ali snemanje, se lahko začne spreminjati sama narava trenutka. Pozornost se nehote premakne iz doživljanja v prikazovanje. Izkušnja ni več samo doživeta, ampak tudi dokumentirana, kar lahko vpliva na razvoj notranjega sveta. Notranji svet pa se pogosto razvija prav v trenutkih, ki niso namenjeni občinstvu - v igri, tišini, dolgčasu, spontanosti in intimnih odnosih.

"Otrok za zdrav razvoj potrebuje predvsem prostor, kjer lahko obstaja tudi takrat, ko ni zanimiv, fotogeničen ali vreden objave."

Pri otrocih, katerih življenje je močno vključeno v ustvarjanje vsebin, se vprašanje še dodatno poglobi. Meja med družinskim življenjem, delom in javnostjo postane zabrisana. Otrok lahko zelo zgodaj razvije občutek, da je del "zgodbe", ki jo spremljajo drugi. Psihološko gledano otrok potrebuje trenutke življenja, ki ostanejo samo njegovi. Prostor, kjer mu ni treba nastopati, biti odziven ali ustvarjati vtisa.

Pomembno je poudariti, da večina otrok, ki odrašča v digitalnem okolju, ne razvije resnih psiholoških težav zgolj zaradi fotografiranja ali objavljanja. Razvoj otroka je vedno odvisen od bližnjih odnosov, občutka varnosti, družinske dinamike in količine izpostavljenosti. Kljub temu pa strokovnjaki vse pogosteje opozarjajo, da lahko stalna digitalna prisotnost vpliva na določene vidike otrokovega notranjega doživljanja.

Pri nekaterih otrocih se lahko postopoma razvije večja občutljivost na odzive okolice in potreba po potrditvi. Otrok lahko začne bolj zgodaj razvijati samopreverjanje: kako izgleda, kako deluje na druge, ali je dovolj zanimiv, prisrčen ali opažen. Pri starejših otrocih in mladostnikih se lahko pojavijo tudi občutki izgube zasebnosti ali nelagodja ob tem, da je velik del njihovega otroštva javno dostopen. Nekateri začnejo doživljati razkorak med svojo notranjo izkušnjo in podobo, ki obstaja na spletu. Posebej občutljivo je obdobje adolescence, ko mladostnik naravno razvija potrebo po ločenosti, intimnosti in lastni identiteti.

Ob tem se lahko pri nekaterih otrocih povečajo tudi:

- občutljivost na primerjanje,

- strah pred neopaženostjo,

- težave s samopodobo,

- občutek, da morajo ves čas ustvarjati vtis,

- ali težje prenašanje trenutkov, kjer niso videni, potrjeni ali odzivno sprejeti.

To ne pomeni, da morajo starši živeti v strahu pred vsako fotografijo ali objavo. Pomeni pa, da postaja pomembno vprašanje ravnotežja: koliko prostora ima otrok tudi za trenutke, ki niso namenjeni deljenju, ocenjevanju ali opazovanju. Prav ti prostori zasebnosti pogosto omogočajo razvoj najbolj pristnega občutka identitete.

Viri: Raisng ChildrenNetwork / Common Sense Media