Ko starši odkrijemo, da je najstnik nekaj ukradel, nas pogosto preplavijo mešani občutki: jeza, sram, zaskrbljenost in občutek neuspeha. A pomembno je, da se spomnimo, da kraja pri mladostnikih ni nujno znak slabega značaja – pogosto gre za odsev notranjih stisk, pritiska vrstnikov ali iskanja potrditve.

Zaskrbljena mamica se je obrnila na spletni forum, potem ko je izvedela, da je njena 14-letna hčerka kradla:

"Danes me je poklical varnostnik iz trgovine. Hči, stara 14 let, je s prijateljico kradla ličila. Prvič jo je kdo zalotil, upam, da tudi zadnjič, a jaz sem še vedno v šoku. Niti pogovor ne pomaga – samo gleda v tla in molči. Pravi, da ji je bilo bedno, ker imajo vse druge punce to že doma. Ne vem, kako naj se lotim tega. Oče je bil takoj za to, da ji za mesec dni vzamemo telefon, jaz pa sem razpeta med jezo in žalostjo. Po eni strani bi jo objela in vprašala, kaj jo res tišči, po drugi pa bi najraje zakričala, ker nas je osramotila. Pošteno sem se osramotila pred osebjem – vsi so me gledali kot slabo mamo. Kako jo kaznovati, da ji kaj takega nikoli več ne pride na pamet? Sklepam, da je ličila kradla, ker ji ne dovolim drugega kot uporabo maskare in osnovne nege kože."

Takšne zgodbe žal niso redke – in čeprav so boleče, lahko postanejo priložnost za rast, tako za otroka kot za starša.

Zakaj najstniki kradejo?

Razumevanje razlogov za krajo je prvi korak k učinkovitemu reševanju težave. Po podatkih Psychology Today so lahko razlogi naslednji:

Pritisk vrstnikov – želja po sprejetosti in občutek, da vsi to že imajo.

Nizka samozavest – občutek, da si česa ne zaslužijo ali da morajo to pridobiti na lažji način.

Iskanje pozornosti – dejanje kot klic na pomoč ali način pridobivanja starševske pozornosti.

Uporništvo – zavestno kršenje pravil kot izraz nesoglasja ali upora.

Čustvene stiske – kraja kot odziv na anksioznost, depresijo ali druge notranje težave.

Kako se pogovoriti z najstnikom, ki je ukradel?

Pogovor naj poteka v mirnem, empatičnem tonu. Pomagajo naslednja načela:

Ostanite mirni – izogibajte se kričanju, sarkazmu ali sramotenju.

Postavljajte odprta vprašanja – vprašajte, kaj jo je vodilo k dejanju.

Poslušajte brez prekinjanja – pokažite, da cenite njene misli in občutke.

Ne uporabljajte etiket – ne govorite o njej kot o tatvici, ampak o dejanju.

"Poudarite pomen razumevanja in učenja iz napak, ne pa zgolj kaznovanja."

Kakšne posledice so primerne?

Posledice naj bodo premišljene, sorazmerne in predvsem vzgojne:

Restitucija – otrok naj vrne ukradeno ali se opraviči, če je mogoče.

Izguba privilegijev – na primer začasna prepoved uporabe telefona ali družabnih omrežij.

Dodatne odgovornosti – pomoč doma ali prostovoljno delo.

Pogovor o vrednotah – okrepite razumevanje poštenosti, odgovornosti in zaupanja.

Spletna stran Verywell Family svetuje: "Posledice naj bodo jasne, smiselne in povezane z dejanjem – to otroku pomaga razumeti vpliv svojih odločitev."

Kako preprečiti ponovitev kraje?

Za dolgoročno spremembo vedenja upoštevajte naslednje:

Določite jasna pravila – naj otrok natančno ve, kaj je sprejemljivo in kaj ne.

Spodbujajte pozitivno vedenje – pohvalite iskrenost, trud in odgovornost.

Redno se pogovarjajte o vrednotah – predvsem o zaupanju, spoštovanju in osebni integriteti.

Poiščite strokovno pomoč, če se vedenje ponavlja ali če sumite na globlje čustvene težave.

Po nasvetu Empowering Parents: "Osredotočite se na učenje iz napak in spodbujanje osebne rasti, ne na strah pred kaznijo."

Čeprav je kraja lahko pretresljiva izkušnja, je pomembno, da kot starši ostanemo trdni, a sočutni. S pravim pristopom, pogovorom in doslednostjo lahko otroku pomagamo razumeti posledice svojih dejanj in mu pomagamo razviti zdrave moralne vrednote za prihodnost.