Pasivnost najstnikov ni lenoba, je sporočilo

Pasivnost in odlašanje pri najstnikih nista zgolj vprašanje lenobe ali pomanjkanja discipline. Pogosto gre za psihološki odziv na notranjo preobremenjenost, razvojne izzive in čustvene procese, ki jih najstnik sam še ne zna ubesediti.

Raziskave kažejo, da najstniki najpogosteje odlašajo takrat, ko so naloge povezane z:

- strahom pred neuspehom,

- občutkom, da ne bodo dovolj dobri,

- notranjim pritiskom pričakovanj (lastnih ali zunanjih),

- pomanjkanjem občutka nadzora.

Predel možganov, odgovoren za načrtovanje, organizacijo in dolgoročno presojo, dozoreva vse do sredine dvajsetih let. To pomeni, da najstnik ne odlaša zato, ker nečesa ne bi hotel, temveč pogosto zato, ker v danem trenutku ne zmore.

Pri mnogih najstnikih je pasivnost lahko tudi oblika tihega upora. Ne gre za upor proti pravilom kot takim, temveč proti občutku, da:

- nimajo glasu,

- so stalno ocenjevani,

- se od njih pričakuje delovanje brez razumevanja njihovega notranjega sveta.

V tem primeru pasivnost postane edini način, s katerim najstnik nezavedno sporoča: Preveč je. Ne zmorem več.

Ko starši najstniško pasivnost razumejo predvsem kot neodgovornost ali pomanjkanje motivacije, se pogosto odzovejo z dodatnimi opomini, pritiski, grožnjami ali primerjanjem z drugimi. Čeprav so takšni odzivi običajno izraz skrbi in želje po spremembi, imajo pogosto nasproten učinek. Namesto da bi spodbudili delovanje, pri najstniku povečajo občutke nerazumljenosti, sramu, notranjega pritiska in neuspeha. To ga še dodatno obremeni, zaradi česar se odlašanje še poglobi, najstnik pa se začne izogibati ne le nalogam, temveč tudi čustvenemu stiku s starši.

Če želijo starši pri najstniku spodbuditi spremembo, je ključno, da najprej razumejo, kaj se dogaja na čustveni ravni. Najstnik, ki je preplavljen z utrujenostjo, stresom ali notranjo stisko, se preprosto ne zmore učinkovito organizirati ali motivirati. Zato je prvi korak vedno regulacija, šele nato motivacija. Včasih že en iskren, sočuten pogovor, v katerem starš jasno pokaže zanimanje za otrokovo doživljanje in ne le za rezultate, odpre prostor za drugačen odziv. Ko se najstnik počuti slišanega, se pogosto zmanjša notranji odpor, ki je povezan z odlašanjem.

Pomemben vidik podpore je tudi način, kako so zahteve strukturirane. Velike in splošne naloge pri najstniku hitro sprožijo občutek nemoči in umika. Ko starši pomagajo nalogo razdeliti na manjše, obvladljive korake in se z najstnikom dogovorijo zgolj za prvi, majhen premik, se pritisk zmanjša. Pri tem ni ključno vztrajanje pri popolnosti, temveč izkušnja majhnega uspeha, ki krepi občutek kompetentnosti in postopoma zmanjšuje pasivnost. Najstniki poleg tega potrebujejo jasno strukturo, vendar ne stalnega nadzora. Učinkovita struktura pomeni jasne dogovore in predvidljive posledice. Ko starši najstniku omogočijo, da sam razmišlja o rešitvah in ga vprašajo, kako bi se naloge lotil, namesto da ga zasipajo z očitki, se poveča njegova vključenost in odgovornost. Takšen pristop spodbuja sodelovanje namesto upiranja.

Pri dolgotrajni pasivnosti pa je pomembno, da starši ostanejo pozorni tudi na morebitne globlje stiske. Odlašanje in umik sta lahko povezana z anksioznostjo, depresivnimi občutji, nizko samopodobo ali izrazitim perfekcionizmom. Če pasivnost traja dlje časa, se stopnjuje ali jo spremljajo izrazita brezvoljnost, socialni umik ali telesni simptomi, je smiselno razmisliti o strokovni podpori.

Čeprav je najstniška pasivnost za starše pogosto obremenjujoča, je v mnogih primerih predvsem signal, da otrok potrebuje več razumevanja in manj pritiska. Ko starši pasivnost začnejo dojemati kot sporočilo, se lahko odnos postopoma spremeni iz nenehnega boja v prostor sodelovanja in rasti.

Viri: EnvisionTherapy / PsychologyToday / YouAreMom