Najstnik želi zvečer ven: Kako kot starš postaviti meje in graditi zaupanje?

Zaupanje v otrokovo sposobnost, integriteto in zanesljivost lahko pomaga najti primeren odgovor na pereče vprašanje. Zaupanje se vzpostavlja skozi vsa otrokova razvojna obdobja. Usmerja se od starša k otroku in od otroka k staršu. Zaupanje mora biti obojestransko, ni dovolj, da samo starš zaupa otroku, tudi otrok mora zaupati svojemu staršu. K temu pripomore pristen dialog, ki spodbuja izražanje misli in čustev. Vsako vprašanje ali tema, o kateri želijo govoriti otroci, naj bo sprejeta, četudi utegne biti za starše neprijetna.

Želijo si izraziti svoje potrebe, želje in stališča, ki jih starš zmore jemati kot resnične. V pogovoru mladostniki potrebujejo, da se starši povežejo z njimi v njihovih potrebah, željah in čutenjih, saj se bo tako krepilo tudi zaupanje.

Empatično povezovanje se vzpostavi le, ko si starši dovolijo biti iskreni v lastnih čutenjih in mislih ter se za svoje napake znajo opravičiti. Misli in čustva naj starši delijo z mladostniki tako, da se zavedajo, da so zanje sami odgovorni in jih na otroka ne prelagajo. S tem se bo zaupanje mladostnika še bolj poglobilo.

Ko se vam mladostnik odpre glede čustev, kot so strah, nemoč, tesnoba, je nujno, da njegove občutke potrdite. Poudarite še, kako pomembno vam je, da zmore nasloviti svoja čutenja, ki jih deli z vami. "Težko sploh kaj rečem, sem pa hvaležen, da si mi povedal, kako ti je."

Staršem je v veliko pomoč, če razumejo mladostništvo kot obdobje razvoja specifičnega dela možganov. Limbični sistem mladostnikov deluje močneje, kar prinaša pogosta čustvena vznemirjenja. Hkrati pa imajo nizko raven dopaminskega izločanja, ki nadzoruje zadovoljstvo, motivacijo in užitek. To lahko vodi v izgubljanje fokusa in motivacije – pogosto je vse brez veze ali 'kr neki'. Starši morajo ponotranjiti predstavo o delovanju možganov, da se lahko lažje vživljajo v doživljanje in življenje mladostnika. Pogosto so zaskrbljeni zaradi odločitev, ki jih bodo otroci sprejemali v svetu, vendar zaupanja vrednega in podpornega odnosa ni mogoče stalno nadzorovati.

Če želimo z otrokom zgraditi trdno zaupanje, moramo najprej vzpostaviti pristno povezanost. Mladostniki nujno potrebujejo priložnosti in izkušnje, kjer krepijo občutke neodvisnosti. Če vas skrbi njihova varnost, bodite iskreni. Povejte, da je njihova varnost vaša največja skrb. Skupaj ustvarite učinkovit varovalni sistem, ki zajema meje. Postavite jasna in razumljiva pravila, ki so postavljena zato, da se oba počutita varno.

Postavljajte vprašanja in se iskreno zanimajte za njegov svet zunaj družinskega okolja. Kdo so njegovi prijatelji? Kako preživljajo prosti čas? Kakšne vsebine si ogledujejo? Kakšne načrte imajo? Pogovarjajte se konkretno o problematiki, ki vas bremeni, na primer, da mladostnik postaja spolno aktiven ali da brez vaše vednosti odpre račune na družbenih omrežjih. Čeprav je pogosto neprijetno

naslavljati takšne teme, je izredno pomembno, da mladostnik dobi občutek, da se o tem lahko pogovarja z zanj varno osebo. Zaupati mladostniku ne pomeni, da ni posledic za slabe odločitve, pomeni pa, da ste v zaupanja vrednem odnosu, ki se ne spremeni, ko se okoliščine spremenijo.

Ko se mladostnik vrne v domače okolje, potrebuje začutiti veselje, da je doma. Velikokrat radi vprašamo: "Kje ste bili? Kaj ste delali? Kdo je bil zraven?" Vendar se skušajmo vzdržati in raje izrazimo iskreno veselje: "Sem vesel, da si doma. Kako pa si?" V različnih priložnostih se bo zaupanje postopno gradilo, pri čemer bo naš mladostnik vedno bolj razumel veliko mero odgovornosti, ki jo prinaša njegova samostojnost.

Starši imamo posebno poslanstvo, znotraj katerega ohranjamo in vzbujamo veselje našim otrokom, še posebej pa se moramo potruditi pri mladostnikih. Največ veselja se sprošča ravno v pristnih, varnih in zaupanja vrednih odnosih. Naša odgovornost je, da mladostnikom takšne odnose omogočamo. Tako se razvijajo v varnem in spodbudnem okolju, kjer krepijo in oblikujejo odnos s seboj, z drugimi in s svetom.