Najstnik vas morda odriva, a vas hkrati potrebuje bližje kot kdajkoli prej

Najstniki 0

20. 05. 2025 14.33

Obdobje pubertete je izziv za vso družino. Ne vem, kaj se mu je zgodilo, moj otrok ni več isti, pogosto slišimo iz ust staršev, ki doživljajo, da jih njihov otrok odriva, kritizira, ignorira ali celo izziva. A vse to je povsem normalen del razvoja in tisto, kar starši doživljajo kot kljubovanje, je pogosto klic po potrditvi: Ali me še vidiš, tudi ko sem zahteven? Ali boš še ostala z mano, tudi ko mi je težko? Najstnik namreč ne preizkuša našega potrpljenja zato, ker nas ne bi imel rad, ampak ker preverja, ali smo še vedno zanesljiva opora, tudi ko v njem divja vihar čustev.

Najstnik včasih rani z besedami, zavrača vrednote družine, ignorira napore staršev. Včasih se zdi, da je vse, kar smo gradili v odnosu, izginilo. Če zmoremo ostati, tudi ko bi najraje odnehali, potem otroku damo eno najdragocenejših sporočil: ljubezen je večja od tvojih izbruhov. Ne zapustim te, tudi ko je v tebi vihar.

Puberteta: obdobje intenzivnega razvoja in iskanja identitete

Z vidika psihološkega razvoja je puberteta čas, ko mladostnik začne raziskovati, kdo je kot samostojna oseba. To je povsem naraven in pričakovan korak v smeri odraslosti. Da bi to lahko dosegel, se mora začeti oddaljevati od staršev, se samoizpraševati o njihovih pravilih in pogledih, včasih celo zavračati ali kritizirati tisto, kar mu je bilo prej samoumevno. To ne pomeni, da ne mara več staršev ali da izgublja odnos z njimi, ravno nasprotno, takšna oddaljitev je zdrav del odraščanja. Otrok mora najprej "sestopiti" z mesta, kjer so starši zanj popolni, da lahko začne graditi svojo lastno identiteto. In čeprav je to za starše pogosto boleče, je prav to eden izmed najpomembnejših korakov v procesu zorenja.

V tem procesu pa se v njem dogaja še mnogo več:

- njegovo telo se spreminja,

- možgani se prestrukturirajo (zlasti področja za nadzor impulzov in presojo posledic),

- čustva so intenzivna in zanj pogosto neobvladljiva,

- samopodoba niha,

- hkrati pa se stopnjuje pritisk vrstnikov in pričakovanj okolice.

Vse to ustvarja notranji nemir, zmedo in občutek, da ni nič več tako, kot je bilo. In v tej čustveni zmedi najstnik intuitivno preverja: Ali boš ostal ob meni tudi zdaj?

Preizkušanje staršev kot preverjanje varnosti

Tisto, kar se odraslemu zdi kot provokacija, lenoba ali nespoštovanje, ima pogosto povsem drug psihološki pomen. Najstnik s svojim vedenjem, starše nezavedno sprašuje:

- Ali me še sprejemaš, ko sem težaven?

- Si sposoben zdržati moja čustva, tudi ko jih sam ne zmorem?

- Boš tukaj tudi takrat, ko se ti zdi, da si te ne zaslužim?

Vloga starša: biti trden, a ne tog

V tem intenzivnem obdobju otrok ne potrebuje starša, ki ima vse odgovore. Potrebuje pa nekoga, ki zna zdržati ob njem, tudi ko je težko. Ki zna misliti za dva, ko otrok sam še ne zmore misliti zase.

Zrelost starša se ne kaže v tem, da vedno zmaga v konfliktu, temveč v tem, da ohrani stik tudi v napetosti. Trden, a sočuten starš zna postaviti mejo brez poniževanja, ovrednotiti čustva otroka, tudi če vedenje ni sprejemljivo, sprejeti, da ga otrok morda ne bo potrjeval, a še vedno ostati navzoč. Starš, ki zna ostati v stiku s sabo, tudi ko otrok izgublja stik s sabo, postane notranji glas, ki bo v otroku živel tudi v odraslosti. Tisti glas, ki reče: Vreden si, tudi če nisi popoln.