Najstniki (in starši) so se najbrž prvič v življenju znašli v tej nenavadni situaciji in posledicah ukrepov zaradi novega koronavirusa. Vse to pa prinese dodatno napetost, tako v glavi najstnika kot v odnosu s starši. Kako naj starši "plujejo" z najstnikom v tem času?

Res, situacija je posebna, nenavadna. Ne glede na sicer mnoge skupne značilnosti najstnikov in mnoge skupne značilnosti staršev, so med nami tudi mnoge osebnostne razlike, razlike glede življenja v odnosih, čustvene spretnosti … Pri vseh pa je bistvo in smisel skupnega življenja v tem, da vedno najdemo voljo do sprememb, do razvijanja drugega ob drugem. So časi, ko je to manjši, in so časi, ko je to večji izziv in zahteva od nas več energije, potrpežljivosti, volje, vztrajnosti ipd. Za mnoge je ta čas sedaj. Starševska vloga je taka, da se od nas vedno pričakuje večji korak. Najstniki imajo starše še vedno za zgled, čeprav tega ne povejo na glas. Če bomo starši zmogli korake v smeri razvoja tudi, če drobne, nam bodo najstniki zagotovo sledili, tudi, če drobincljaje. 

V teh časih se je pokazalo, koliko samodiscipline ima najstnik. Če mu le-te manjka, je kakšna rešitev, da jo hitro pridobi?

Nekateri imajo samodiscipline preveč, nekateri premalo, le redki pa v teh letih ravno prav; njihovi možgani se postavljajo na novo in je neravnovesje značilnost, ki je v tem obdobju naravna. Prav vsi potrebujejo starše, ki jim pomagajo razvijati zdrav občutek za red, strukturo, voljo do dosežkov … Najstnikom pomaga umirjena, naklonjena, fizična prisotnost in potrpežljiva vztrajnost, pomoč pri vzpodbujanju ob obupavanju, nemiru … Vsakršna tesnoba, nemir, zateženost, kaznovanje in podobni starševski odzivni so vedno v breme. 

Kar naenkrat mora biti najstnik doma cel čas - najbrž tudi starši - to po eni strani prinese več časa za druženje, po drugi strani pa več trenj. Kako naj se družina spopada s trenji v takšnih primerih?

V času, ki že sam po sebi zahteva strog red, narekovan od zunaj, je pomembno, da si znotraj družinske celice privoščimo razvijati več prožnosti, čustvene pestrosti, iskrenega pogovarjanja, humorja, potrpežljivosti in vlaganje energije v razvoj pozitivnih vidikov sebe! Tega se lahko učimo prav vsi! V nasprotnem primeru je meja konfliktov prehitro presežena in trenja postanejo neznosna. 

Če se najstnik zapira vase ali odklanja bližino staršev, kako pristopimo do njega?

Nekaj miru zagotovo potrebuje in ni jim potrebno dihati za ovratnik. Starši pogosto zmotno razumejo skrb za najstnike; kot kontrolo, nalaganje obveznosti, odgovornosti, reda … vse to je seveda tudi potrebno in tudi ni s tem nič narobe, če pred tem zagotovimo prijetno čustveno podlago. Brez nje pa je uspeh tako rekoč nemogoč. Zapiranje najstnikov vase in umikanje pred starši je pogosto povezan prav s pretiranim tesnobnim, jeznim ali kontrole polnim vpletanjem staršev v njihov svet, v njihov program, urnik … Najstnik se umakne, ko so starši »preglasni« za njihov notranji svet. Starši se pogosto težko umirijo v sebi, najstniki pa so na to izjemno občutljivi, izziv razvoja starševstva ob najstnikih je vedno razvoj večje čustvene senzitivnosti. Najstniki jo imajo toliko, da je neredko res težko slediti, dojemati … Potreben je čas in obenem zavzetost, odločitev, da si jih želimo začutiti in razumeti. Ob njih se lahko naučimo toliko novega, da se nam niti ne sanja! In lepo je, ko vidimo, da je to možno, da spoznavamo življenje z novih zornih kotov. Najstniki so za novosti največji eksperti, kar pomeni, da tudi mi lahko ob njih spoznamo in razvijemo veliko novega! Ne ustrašimo se in ne obupujmo, če gre to bolj počasi … 

Najstnik je v času ukrepov zaradi koronavirusa izgubil tudi fizične kontakte s prijatelji, sošolci, svojo socialno mrežo ... Kako mu lahko pri tem pomagamo?

Ja, je neprijetno, saj je to njihova temeljna potrebe, k sreči pa to v 2020 ni tako velik problem – nekaj več tolerantnosti pri tem, koliko ur tičijo skupaj na socialnih omrežjih, je dobrodošle; tudi filme lahko gledajo skupaj in se pri tem hihitajo, komentirajo in ohranjajo občutek povezanosti! Zavedajmo se, da jim je tudi s starši lepo! 

Bi mogoče še kaj drugega poudarili ali svetovali staršem?

Od staršev se pričakuje veliko, dejstvo pa je, da so tudi sami zelo zasedeni, mnogi so v skrbeh, utrujeni …  Pomembno je, da se starši zavedajo, da tudi njim, tako kot njihovim najstnikom pripada sočutje. Če jim je težko, naj koga pokličejo, predebatirajo stvari, stiske, strahove. Naj vseh teh težkih občutkov ne ne tiščijo v sebi. Čustva in stiske so zato, da jih delimo. Tega se mnogi ne poslužujejo, ker niso navajeni. Če kot otrok nisi imel možnost jamrati in doživljati čutečega starševskega pomirjanja, potem se ti zdi, da moraš stvari v življenju reševati sam – ampak ni tako. To je zmotno in krivično prepričanje. Stiske so zato, da jih nosimo skupaj in da prek njih skupaj vzajemno rastemo in se povezujemo!