Res škodujemo svojim otrokom, ko jim v rosnih otroških letih dopuščamo preveč stika z zasloni. Majhen otrok za zdrav razvoj potrebuje človeški stik, svež zrak in gibanje (za takšen sklep ne rabimo razvojne psihologije), tako tudi najstnik potrebuje stik (starši, otroci), svež zrak (stran od zaslonov) in gibanje (brez zaslonov). Ker smo starši pogosto utrujeni, nam vse prevečkrat zasloni pridejo prav. Zakaj so le-ti bolj mamljivi kot človeški stik, svež zrak in gibanje, ne vemo. Vemo pa, da si škodujemo, še posebno razvijajočemu se bitju. Otrok in najstnik rabita stik z ljubečo osebo, ker si bo le na ta način izoblikoval zdravo lastno samopodobo. Ob ljubečemu in umirjenemu staršu bo ponotranjil, da je vreden, ljubljen, hoten in zaželen. To bo nosil s seboj vse življenje. In tega mu ekrani ne morejo dati. Svež zrak in gibanje pa njim in nam da kisik za naše celice – tega nam tudi ne morejo dati zasloni. Zato bomo v dobro naših otrok in najstnikov omejevali uporabo zaslonov.

NASVETI, KAKO LAHKO STARŠI OHRANIJO DOBER ODNOS Z NAJSTNIKOM

Ko je bil otrok majhen, so starši vedeli, kaj početi z njim, ko so bili skupaj. Ko pa otrok pride v najstniška leta, so zgubljeni. Kako lahko kakovostno preživijo prosti čas?

Če jim prepovedujemo zaslone (zveni staromodno, kaj ne?), jim moramo ponuditi nekaj novega, nadomestnega. Le-ti so sodobno dejstvo in olajšali so nam življenje. Zato lahko koristno uporabo le-teh skupaj raziskujemo z našimi mladinci. Pogosto vedo več kot mi. Povprašajmo jih za nasvet in naj nas kaj naučijo. Škodljivost zaslonov se prične, ko nas le-ti oddaljujejo od naših odnosov. Naredimo lastno bilanco uporabe zaslonov. Nato bo lažje nameniti več časa otroku in najstniku. Nato ozavestimo, da ima najstnik vedno potrebo po pripadnosti družini. Kako in na kakšen način bo pripadal, pa je bolj odvisno od staršev kot od otroka. Da bodo otroci hoteli še preživljati prosti čas z nami, jih opazujmo, kaj jih zanima in bodimo z njimi.

Kdaj nastopi puberteta?

Ali je možno, da med družinskimi druženji pride tudi do trenj? Je takrat čas za to, da na dan privrejo stare zamere, nerešena nesoglasja?

Trenja med ljudmi, tudi med starši in najstniki, so nekaj normalnega. Vprašanje je le, kaj s temi problemi naredimo. Če jih pometamo pod preprogo in navzven gradimo lepo fasado, je to tempirana bomba, ki bo nekoč eksplodirala. V času intenzivnejših druženj, pride do več bližine in takrat se pogosto zgodi, da si povemo neprijetnosti iz družinske zgodovine. Takšni izbruhi so lahko zelo hudi. Nikjer ni idealnih staršev in sem in tja naredimo traparije pri vzgoji. Če to naredimo, ni nič narobe, če se kot starši najstnikom opravičimo. Bolj nas boli, ko nam otroci pričnejo očitati, da smo jih zanemarjali, da se nismo zanimali za njih, da nam je bila služba bolj pomembna kot oni, da sva se kot starša stalno prepirala in grdo govorila drug o drugem …Takšnih ravnanj nam ne morejo hitro odpustiti. Takrat se pokaže zrelost starša – ali odidemo od takšnih debat, ali znorimo, ali poslušamo in poizkušamo razumeti lastnega otroka, da mu v naši družini ni (bilo) lahko. Otroci nam bodo lažje odpustili naše napake, ko jih bomo mi sprejeli v njihovi bolečini in to brez komentarjev. Pokažimo osebnostno zrelost in se na ta način približajmo našim otrokom (ne glede na njihovo starost).

Je družinski obrok, ko se vsa družina zbere za mizo, še vedno odlična ideja, ko se lahko starši pogovarjajo z najstnikom? Je to nekaj, česar nikakor ne bi smeli v današnjem času opustiti?

Zelo lepo je, ko se družina zbere skupaj za isto mizo. Pogosto je to edini čas, ko smo še skupaj. Še bolje je, da že skupaj pripravimo kosilo ali večerjo. Ni treba, da mama sama pripravi obed, otroci pa gledajo televizijo ali tipkajo. Povabimo jih k skupnemu delu. Tudi če se upirajo, saj mora biti delo opravljeno. Hkrati moramo vedeti, da si otroci želijo sodelovanja z nami. Ko pa se upirajo, le preverjajo, če bomo mi vztrajali. S tem ko zavračajo sodelovanje, preverjajo, ali so oni v naših očeh res toliko vredni, da bomo vztrajali. Dnevno jih preko domačih opravil povabimo k delu – ne glede na njihovo nerganje in zavračanje. Globoko v sebi si želijo biti z nami – celo v puberteti. Tudi delo (kuhanje in priprava kosila) nas bo povezala in pogovor pri mizi bo lažje stekel. Še lažje pa bo kosilo teknilo, ko bomo starši ustvarili prijetno vzdušje, da bodo otroci radi ostajali v dialogu z nami. Zelo boleče je takrat, ko smo pri mizi tiho in komaj čakamo, da pobegnemo vsak v svoj kot.

NASVETI, KAKO LAHKO STARŠI OHRANIJO DOBER ODNOS Z NAJSTNIKOM

Starši se morajo zavedati, da so v puberteti otroku prijatelji na prvem mestu in da si takrat želijo veliko več časa preživeti z njimi.

Vrstniki v puberteti dobijo zelo veliko vlogo. To je zelo normalno. Najprej vrstniki istega spola, nato vrstniki nasprotnega spol. Imajo podobne probleme, ki jih premlevajo ure in ure. Prav je, da jim starši to dopuščamo, le da vemo s kom so, kje so in kdaj pridejo. In če je tam v bližini tudi kakšen odrasel človek je super. Zanimajmo se za njihove prijatelje, povabimo jih domov, vendar jim pustimo omejeno svobodo, saj jih naša modrovanja absolutno ne zanimajo.

Natisnite plakat TUKAJ.