"Moja najstnica noče več na družinske počitnice"

Za mnoge starše je to boleč trenutek. Počitnice so si predstavljali kot čas za druženje, skupne spomine in odklop od vsakdanjih obveznosti. A odpor najstnika do družinskega dopusta pogosto ni znak, da ne mara več svoje družine, temveč del normalnega procesa odraščanja.

V obdobju najstništva se mladi postopoma oddaljujejo od staršev in gradijo svojo identiteto. Vedno bolj pomembni postajajo prijatelji, lastni interesi in občutek neodvisnosti. Razvoj samostojnosti je normalen del odraščanja, pri katerem najstniki še vedno potrebujejo podporo staršev, vendar želijo več vpliva nad svojimi odločitvami.

Zato družinske počitnice, ki so bile nekoč vrhunec leta, lahko nenadoma postanejo nekaj, kar najstnica doživlja kot omejitev. Morda si želi več časa s prijatelji, več zasebnosti ali preprosto občutka, da lahko sama odloča o svojem času.

Ko najstnica reče, da noče na dopust, starši pogosto slišijo samo zavrnitev. Toda za tem se lahko skrivajo različni razlogi:

- na počitnicah ne bo nikogar njenih let,

- ne želi biti ves čas skupaj z družino,

- pogrešala bo prijatelje,

- počuti se, da nima vpliva na načrtovanje,

- skrbi jo videz, telo ali primerjanje z vrstniki,

- želi dokazati, da ni več majhen otrok.

Najstniki v tem obdobju pogosto iščejo ravnotežje med željo po bližini in potrebo po zasebnosti. Raziskave kažejo, da je občutek zasebnosti pomemben del razvoja samostojnosti, prevelik nadzor pa lahko povzroči več konfliktov in manj odprte komunikacije.

Prva reakcija je pogosto: "Dokler živiš doma, greš z nami." V nekaterih primerih je takšna odločitev razumljiva, predvsem pri mlajših najstnikih. A pomemben je tudi način pogovora.

Namesto prepiranja lahko starši poskusijo vprašati: "Kaj ti pri teh počitnicah ni všeč?" ali "Kaj bi ti pomagalo, da bi ti bilo bolj prijetno?"

Morda ne bo mogoče izpolniti vseh želja, lahko pa najstnici ponudimo nekaj vpliva, na primer, da izbere eno aktivnost, restavracijo, izlet ali del programa.

Strokovnjaki pri vzgoji mladostnikov poudarjajo, da podpora samostojnosti ne pomeni, da starši izgubijo svojo vlogo. Gre za iskanje ravnotežja med mejami, varnostjo in možnostjo, da mladostnik razvija lastne odločitve.

Če je mogoče, vključite najstnico v načrtovanje. Morda ne bo navdušena nad celotedenskim družinskim programom, bo pa z veseljem sodelovala pri izbiri aktivnosti, ki jo zanimajo.

Pomaga tudi, če starši sprejmejo, da najstnik ne bo več užival v počitnicah na enak način kot pri osmih letih. Čas, ko so otroci ves dan želeli biti z družino, se počasi spreminja.

Čeprav je za starše lahko žalostno, ko otrok prvič pokaže, da želi manj družinskega časa, je to pogosto znak zdravega razvoja. Najstnica ne zavrača nujno družine, samo išče svoje mesto v svetu.

In pogosto se zgodi prav to: ko ji starši dovolijo malo več prostora, se začne k družini vračati z več veselja, ker se ne počuti več prisiljeno.

Najlepši družinski spomini namreč ne nastanejo takrat, ko so vsi prisotni zato, ker morajo biti, ampak takrat, ko si želijo biti skupaj.

Vir: Parents.com