Katere motnje hranjenja so najbolj razširjene med otroci in najstniki v Sloveniji?
Najbolj zgodnja je restriktivna motnja, ki običajno vznikne že v zgodnjem otroštvu, pri vrtčevskih otrocih, in se lahko nadaljuje tudi v poznejšem obdobju ali odraslosti. Gre za nezmožnost ustreznega hranilnega in energetskega vnosa hrane. Lahko gre za pomanjkanje interesa za hranjenje, izogibanje določenim vrstam hrane (selektivno hranjenje) ali skrbi zaradi posledic hranjenja. Posledično lahko pride do občutne izgube telesne teže ali pa otroci v obdobju rasti ne napredujejo (ne dosežejo pričakovane telesne teže – teža stoji na mestu), do vidnega pomanjkanja določenih hranil, odvisnosti od prehranskih dodatkov in vpliva na psihosocialno delovanje otroka ali mladostnika. Motnja se ne pojavlja izključno v času anoreksije ali bulimije in ni prisotna motena zaznava telesne oblike in teže, kar je značilno za večino motenj hranjenja.
Sledi anoreksija nervoza, ki se pojavi ob prehodu iz otroštva v adolescenco, najbolj zgodaj že pri osmih letih, sicer pa nekoliko pozneje, v višjih razredih osnovne šole. Velja za najtežjo obliko od vseh motenj hranjenja, saj prinese največ posledic pri mladi osebi. Značilno je, da ne zmore vzdrževati ustrezne telesne teže za svojo telesno višino pri določeni starosti. Običajno pride do velike izgube telesne teže (indeks telesne mase – ITM je nižji od 18,5), oseba ima moteno zaznavanje lastnega telesa – čeprav je telo shirano, se dojema kot predebelo –, doživlja močan strah pred tem, da bi se zredila. Pride do hormonskega neravnovesja, ki vodi v izgubo menstruacije pri dekletih ali do zamika v prvi menstruaciji pri deklicah, in drugih zdravstveno-duševnih posledic, kot so izčrpanost, nespečnost, depresivno-tesnobno razpoloženje in podobno. Ključni sta zgodnja prepoznava in strokovna pomoč osebi, da anoreksija ne preide v kronično obliko (ko predolgo traja) ali da ne pride do prevelike izgube telesne teže, ko je nujna namestitev v bolnišnici, ki traja od enega do šest mesecev.
V srednješolskem ali študentskem obdobju je pogosta bulimija nervoza, ki je bolj skrita oblika, saj oseba obdrži neko stalno telesno težo, ki pa jo zaradi strahu pred debelostjo običajno vzdržuje z bruhanjem, lahko pa tudi z nepurgativno metodo, kot je intenzivno gibanje po zaužitju velike količine hrane v kratkem časovnem razponu (do dve uri).
Otroci in mladostniki lahko razvijejo tudi kompulzivno prenajedanje, pri čemer gre običajno za povečano telesno težo in rituale prenajedanja z večjimi količinami nezdrave visoko kalorične hrane. Srečamo pa tudi dve novejši obliki. Bigoreksija je motnja, pri kateri se mladi fantje pretirano usmerijo v izgradnjo mišičastega telesa, od znotraj pa so depresivni, se izolirajo od odnosov, izvajajo posebne rituale glede hranjenja, svoje mišičasto telo moteno zaznavajo kot pretirano suho, v skrajnem primeru pa so zasvojeni tudi z anabolnimi steroidi, ki imajo mnoge zelo škodljive posledice. Ortoreksija je bolj značilna za dekleta, gre za pretirano usmeritev v izbor, pripravo in uživanje biološko neoporečne zdrave prehrane za vsako ceno, kar močno presega zdrav življenjski slog, v ozadju pa je prisotna (kakor pri vseh motnjah hranjenja) čustvena oziroma duševna stiska.
Poleg naštetih obstajata še nočno hranjenje, pri čemer oseba večinoma ponoči zaužije večje količine hrane in se nato ob zavedanju svojega početja, ki ga ne zmore kontrolirati, zjutraj počuti zelo slabo, ter očiščevalna motnja, pri kateri oseba brez ritualov predhodnega prenajedanja izvaja določene očiščevalne metode (na primer klistir, bruhanje …), ker se v telesu ne počuti dobro. Simbolično gre tudi za duševno očiščevanje, saj se pred ritualom oseba duševno večinoma počuti napeto.
Ali v zadnjih letih opažate porast ali upad motenj hranjenja pri otrocih in najstnikih? Čemu pripisujete trend?
V zadnjem letu se je število mladih zaradi situacije v povezavi z ukrepi zaradi koronavirusa povečalo vsaj za 30 odstotkov. Negotova situacija predstavlja sprožilec za porast motenj hranjenja, ki bi se sicer najverjetneje pojavile pozneje, saj vemo, da sta glavni vzrok nizka samopodoba (splošna in telesna) in samospoštovanje. Izolacija in veliko preživetega časa doma, kjer je hrana ves čas dostopna, ter določene družinske in osebne stiske mladih, ki so se znotraj domov bolj izrazile, so le še pospešile vznik motenj hranjenja v tem obdobju. Obenem vemo, da je prav hrana lahko "najboljša prijateljica", ko se pojavi osamljenost, ali pa da s kontrolo vnosa hrane mlada oseba lahko ustvari občutek, da ima vendarle nek nadzor sredi negotove situacije.
Kaj bi svetovali mladostnikom, ki se srečajo z motnjami hranjenja? Kako bi jih odvrnili, kakšne so lahko posledice?
Mladi, ki se srečajo z motnjami hranjenja, naj ne oklevajo poiskati pomoč. Raziskave in praksa kažejo, da je zgodnja pomoč uspešnejša in lahko prepeči nastanek kroničnih oblik motenj hranjenja, ko je nato potrebna dolgoletna obravnava, denimo z začetkom v študentskih letih. Posledice motenj hranjenja se odražajo celostno: oseba trpi v odnosih z drugimi, ne sprejema sebe, se zapira vase ... Vzpostavi se začarani krog, ki ga ne zmore prekiniti. Postopno se izčrpa, izgori, pogost pojav je veliko izpadanje las, izpad menstruacije, izguba mišične moči, težave z zobmi, nespečnost in tesnobnost.

Kako lahko starši opazijo znake, da ima njihov otrok motnje hranjenja? Kako naj se odzovejo, pomagajo, pristopijo k svojemu otroku, najstniku?
Prvi znaki so večja izguba ali povečanje telesne teže za več kot pet kilogramov, izpuščanje ali dodajanje obrokov glede na običajni ritem obrokov, izločanje določenih vrst hrane (maščobe, sladkor, ogljikovi hidrati …), izostajanje od obrokov doma ali v šoli, stalno preverjanje telesne teže ali ogledovanje telesa v ogledalu, pomerjanje otroških, premajhnih oblačil, čeprav mlada oseba raste in se razvija, zadrževanje na stranišču (bruhanje), pretirana telovadba (tudi več ur dnevno), priprava hrane za druge. Oseba se zapira vase, se izolira od vrstnikov, je izčrpana, nespečna, poroča o tesnobnih občutkih (najpogostejše je stiskanje v prsnem košu). Medtem se za šolo še vedno lahko trudi čez svoje meje ter stopnjuje redoljubnost in učenje, dokler v neki fazi ne zmore več ter telo zahteva premor in daljši počitek. Takrat je večinoma potrebna strokovna pomoč, včasih tudi hospitalizacija oziroma namestitev v bolnišnici zaradi velike izčrpanosti.
Kam se lahko obrnejo otroci, starši, prijatelji za nadaljnjo pomoč, za zdravljenje? Kaj je prvi naslov, kamor naj se obrnejo, kakšna oblika pomoči je na voljo?
Najprej je treba pridobiti osnovne informacije in nekomu predstaviti dano situacijo. Strokovnjaki v šolah, zdravstvenih ustanovah ali v svetovalnicah, kot je MUZA, lahko odgovorijo na prva vprašanja glede nadaljnjih korakov in ustrezne pomoči mladostniku. V kolikor bo potrebna terapevtska pomoč ali hospitalna obravnava, jih bodo strokovnjaki pravilno usmerili.
Koliko otrok in najstnikov letno pri vas poišče pomoč zaradi motenj hranjenja? Kako jim lahko pomagate?
Na Svetovalnico MUZA se iz leta v leto obrača več mladih in tudi njihovih staršev, ki pri nas poiščejo pomoč za svoje otroke, sami pa se vključijo v eno od naših skupin za starše in bližnje ali pa so z otrokom vključeni v družinsko terapijo in svetovanje. Mlade sicer največ vključujemo v terapevtske skupine, predvsem osebe z anoreksijo v srednješolskem in študentskem obdobju. Redno imamo v tri terapevtske skupine tedensko vključenih okoli 20 mladih in 20 njihov staršev v skupine za starše, nekaj jih obiskuje tudi družinsko ali individualno terapijo. Poleg rednih uporabnikov imamo precej mladih, ki pokličejo ali prihajajo občasno. Društvo MUZA: Tel.: 01 425 03 38
Uradne ure: sreda in četrtek od 13. do 14. ure
E-mail: svetovalnica.muza@gmail.com
Če bi še kar koli izpostavili, sporočili glede motenj hranjenja pri otrocih in najstnikih, prosim.
Zelo pomembno je zavedanje, da s pomočjo kontrole hrane in telesa na koncu dosežemo ravno nasprotno. Izziv pri osebah, ki so nagnjene k motnjam hranjenja, je – odpreti se za nepredvidljivost življenja, za občutenje, čustvovanje ter prepoznavanje in zadovoljevanje svojih potreb. Si dovoliti nepopolnost in spontanost, poskusiti nove stvari in raziskovati nove možnosti zase. V vsakdanjik je pomembno vključiti odmore, čas za predah, odklop in zmanjšati svojo storilnostno naravnanost. Tehtnica ne more izmeriti, kdo si, kajti odgovor na to vprašanje je mnogo globlji od neke številke. In življenje nam je dano, da ta odgovor odkrijemo – to je smisel življenja.
Komentarji (0)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV